Njegovi koncerti so bili polni, vrata gledališč, radia in televizije so mu bila na stežaj odprta. Pod enim pogojem – da nikoli javno ne pove, da je homoseksualec. Nekaj časa je živel v laži, potem pa je tvegal in kot prvi Islandec javno priznal svojo istospolno usmerjenost.
Čez noč je izgubil vse. Ostal je brez dela, denarja, prijateljev. Na njegove koncerte ni prišel nihče, njegovi albumi se niso več prodajali. Doživljal je grožnje in napade in se bil na koncu prisiljen izseliti na Dansko. Popolnoma na tleh si je celo poskusil vzeti življenje. Ni mu uspelo in takrat se je odločil, da ne bo nikoli več obupal, raje se bo boril.
Vrnil se je na Islandijo s koncertno turnejo. Najemal je prazne dvorane ter v vsaki igral in pripovedoval zgodbe le hišniku, ki je po predpisih moral biti tam. Na njegovo presenečenje so naslednje leto hišniki pripeljali družine in prijatelje. Njegovo občinstvo je počasi raslo. Preselil se je nazaj in ustanovil gibanje za pravice istospolno usmerjenih.
Dolgo je prepričeval prijatelje, da so se mu prvi upali pridružiti. V javnosti so nastopali s kapucami, potegnjenimi čez obraz, da jih ne bi prepoznali, saj je takšne družba izločila in samomori niso bili redkost. Njegov boj je trajal desetletja; šele leta 2008 so jim bile priznane pravice, za katere so se borili. Medtem so njegovi koncerti spet postali obiskani, spet je delal v gledališču. Ravno ko je mislil, da je ostal brez »službe« aktivista, je prišla kriza in umirjeni, trezni ter neupogljivi Torfason je spet postal simbol.
Tokrat boja za človečnost ter upora proti pohlepu in korupciji političnih elit. Danes ga kot navdih vabijo na vse konce sveta, kjer pripoveduje svojo zgodbo in zgodbo svoje dežele. V njej poudarja pomembnost angažiranosti, vztrajnosti in osebnega zgleda.
Kaj pomeni voditeljeva karizma, je – včasih boleče – očitno tudi pri nas. Cele stranke, cele vlade temeljijo na tistem enem človeku. Torfasonova lekcija v boju za spremembe je tako vsaj toliko kot državljanom na splošno namenjena tistim posameznikom, ki so ta boj pripravljeni nositi na svojih plečih. Ali so med slovenskimi protestniki tudi taki iz tršega testa, ki jih ne bo v vdajo odpihnila že srednje močna sapa iz ust okorele elite, pa bomo še videli.
Kako se počutite kot Islandec danes, v primerjavi z letom dni nazaj?
Občutki so seveda mešani. Sem človek, ki se bori že vse življenje in ki ga zlepa kaj ne dotolče. Po eni strani se mi je spet zgodilo enako kot pred štiridesetimi leti. Ljudje so se odmaknili od mene, v javnosti sem spet izoliran. Po drugi strani pa potujem na vse strani sveta in govorim svojo in našo zgodbo tisočim ljudem, ki jo hočejo poznati in se iz nje česa naučiti.
Doma pa ste izolirani? Kako in zakaj?
Stara zgodba. Na Islandiji so se ljudje z denarjem in na položajih, ki se počutijo ogrožene, zelo potrudili, da me prikažejo kot ekstremista, komunista in kaj jaz vem, kaj še vse. Povprečen Islandec noče ekstremnih sprememb in noče, da bi ga povezovali z mano. Zato so moji prej razprodani koncerti ostali z le nekaj deset ali sto prodanimi vstopnicami. Javno z mano ljudje nočejo imeti opravka, pa čeprav me zasebno vabijo na obisk. Potem so tu še tisti, ki so želeli, da se jim pridružim kot politični predstavnik, pa sem jih zavrnil, ker ne želim biti v stranki ali v parlamentu. Veste, še vedno dobivam grožnje in še se zgodi, da mi ponoči kdo prereže gume ali s kladivom stolče avto. Le da zdaj ne vem več, ali zato, ker sem gej, ker se borim za človekove pravice ali ker protestiram proti politični eliti.
