Takrat so v avstrijskih elektrarnah Verbund trdili, da so ravnali po predpisih. Toda sedaj, leto dni pozneje, avstrijsko tožilstvo preiskuje možnost za kazensko ovadbo elektrarn zaradi ogrožanja javne varnosti, oškodovanci z obeh strani meje pa zahtevajo odškodnino. Slovenske zastopa celovški odvetnik Franz Serajnik, ki je prepričan, da bodo odškodnino tudi dobili.
Ali so v Avstriji pogoste tožbe zaradi naravnih nesreč? Oziroma ali so bile lanske poplave sploh še naravna nesreča?
Pri lanskih poplavah je res vprašanje, ali so bile naravna nesreča. Res je, da so bili tiste dni močni nalivi, toda bili so napovedani. Meteorologi so celo opozarjali na nevarnost poplav. Tako bi si lahko mislili, da bodo hidroelektrarne pravočasno izpraznile jezove do te mere, kot je pač določeno s predpisi. Toda to se ni zgodilo.
Tako so časovno sovpadli nalivi in praznjenje vode iz jezov, kar je bilo odločilno za potek poplav. Za poplave sta vedno odločilna zadnji meter ali dva, ko voda pride v hišo, stanovanje. Po naših ocenah pri večini brez prispevka vode iz elektrarn sploh ne bi nastala škoda v hišah.
Toda v avstrijskih elektrarnah so takoj po poplavah zatrjevali, da so storili vse tako, kot je predpisano. Je to res?
V tem je le nekaj resnice. Obstajajo precej ohlapni predpisi, kjer ni natančno definirano, s kakšno hitrostjo in kdaj naj bi začeli spuščati vodo. Toda mogoča je le ena interpretacija teh predpisov, in ta je, da moraš storiti vse, kar je v tvoji moči kot skrbnega gospodarja takega podjetja, da ne nastane škoda pri ljudeh.
Tega niso storili. Po kazenskem pravu ti interni predpisi niti niso odločilni, saj gre za povzročanje javne nevarnosti. Toda uradniki v Celovcu so prišli do zaključka, da v elektrarnah niso upoštevali niti teh internih predpisov, in to je sedaj predmet kazenske preiskave.
Kaj je bilo odločilno, da so sploh začeli kazensko preiskavo o poplavah?
Odločilno je bilo, da so se ljudje, ki živijo v okolici elektrarn, postavili na noge, saj iz svojih izkušenj vedo, do kam navadno sega voda. V tem primeru pa je izjemno hitro naraščala, iz česar so sklepali, da to v celoti ni bil naraven pojav. Ljudje ob Dravi vedo, da v elektrarnah ob napovedih obilnih padavin že prej počasi začnejo spuščati vodo, ob lanskih poplavah pa se to ni zgodilo.
Domačini so sami s pomočjo tehničnega izvedenca ugotovili marsikaj iz podatkov, ki so bili na razpolago. Seveda jim avstrijske elektrarne niso pomagale s podatki. Prav domačini so prvi dali pobudo, da se zadeva kazensko razišče. Na tožilstvo so poslali dobro argumentirano ovadbo, opremljeno s številnimi tehničnimi dokazi.
Zastopate tudi avstrijske oškodovance?
Deloma. Z njimi sem v stiku, tako da vem, kako se opredeljujejo. Je pa zadeva v Avstriji malce drugačna, saj so avstrijski oškodovanci škodo večinoma že dobili povrnjeno, medtem ko je slovenski niso. V Avstriji uradno nič od škode niso plačale elektrarne, temveč je šel denar iz državnega fonda za naravne nesreče, deloma pa so sredstva zbrale dobrodelne organizacije. Imajo pa avstrijski oškodovanci drug interes.
Želijo si, da se ta praksa spremeni, da se podobne poplave ne bi več ponavljale. Pristojno ministrstvo na Dunaju je to vzelo kot povod, da je začelo pripravljati nov predpis, ki bi urejal to področje. Glavna kritika je, da so avstrijske elektrarne iz leta v leto povečevale kubaturo vode v jezovih. To so delale tako, da so občinam v okolici obljubljale, da se bo povečala varnost, večala pa se je le njihova gospodarska korist.
