»Ivo me podpira na moji poti. Zato se mi ni bilo težko odzvati povabilu Slavka Ivančiča, da bi nastopala na MMS. Marino Legovič mi je napisal pesem, Melodije pa sva z Ivom izkoristila tudi za to, da sva si privoščila malo oddiha ob petnajsti obletnici poroke,« pojasnjuje Darja, ki rada hodi na festivale. Po njenem bi bilo še boljše, če na njih ne bi tekmovali, saj glasbe ni mogoče meriti na metre in čas. Kljub temu pa je lepo dobivati nagrade. Darja Švajger rada sem ter tja uživa v družbi glasbenikov na festivalih, na začetku kariere pa je veliko nastopala na njih, saj je to v Sloveniji najboljša pot, da se glasbenik predstavi občinstvu. »Nato sem se festivalov malo zasitila, seveda pa še vedno nastopam, čeprav se morda komu zdi, da sem se umaknila. Vendar pojem in na Vrhniki poučujem petje. V medijih me ni veliko, nikoli me ni bilo. Že na začetku sem svojo pot postavila tako, da so mediji moje zasebno življenje pustili pri miru, o delu pa z veseljem kaj povem. Novinarji to spoštujejo in nikoli nisem imela težav.« Na začetku njene kariere so bili mediji naravnani na glasbo in drugo ustvarjanje. Ko pa so se pojavili časopisi, ki iščejo le slabo in napihnjene novice, so tudi umetniki postali previdnejši in manj sproščeni. »Zdaj te lahko že vsak fotografira z mobilnikom in pošlje časopisu. Sama nimam slabih izkušenj, sicer pa ne kupujem časopisov. Če sem v katerem, mi povedo prijatelji. Včasih preberem, da sem kaj rekla, čeprav nisem, a se zato ne vznemirjam.«
Uživa v miru
»Živim lepo in umirjeno. Sem svobodnjakinja. Dela je zadnja leta manj, vendar nočem pasti v začarani krog pritoževanja, češ, kako je hudo. Preživeli bomo tudi težje čase. Pomembno je ostati optimist. Zato ne berem časopisov, poročila pa pogledam le kdaj pa kdaj, da nisem čisto neobveščena. Svoj mir sem našla v naravi. Pogledam ven iz hiše in se umirim; to je kot meditacija. Nato pa zaprem oči in se srečam sama s seboj. Vadim pa tudi jogo. Vaje sem se naučila kar sama, iz knjige, dihati pa sem zaradi petja že znala,« razlaga Darja, ki je zrasla s petjem. Ker v njeni mladosti še niso imeli radia, so doma veliko peli – od prababice in babice do mame in drugih članov družine. Poleg gimnazije je obiskovala še solo petje, nato je šla na sprejemne izpite za igralko. »Na srečo me niso vzeli, nato sem šla še na sprejemne izpite v Gradec. Ko so od 40 kandidatov vzeli tri in sem bila med njimi, sem videla, koliko mi je to pomenilo. Končala sem klasično petje in džez, pedagoško smer. Intuitivno sem začutila željo po poučevanju, zdaj mi je to v veliko veselje.« Darji so na ministrstvu za kulturo podelili status pevke s polnim delovnim časom. V teh dneh pa končuje magisterij iz govora na AGRFT; v nalogi se je lotila primerjave med govorom in petjem.
Nastopanja nikoli ne jemlje kot rutine. »Preden grem na oder, sem še vedno vznemirjena, imam malo treme. Takrat si govorim, kako že gre tekst, umiri se in ne pozabi prve besede pesmi,« pripoveduje Darja, ki poje že od svojega 16. leta, letos pa praznuje 48. rojstni dan. V svoji koži se dobro počuti. »Niti za hip se ne bi vrnila v mladost. Res se za ženske najboljša leta začnejo po 40. Takrat si pomirjen sam s seboj, ne kompliciraš več toliko, postaneš si celo všeč, sprejmeš, kar ti prej ni bilo všeč na sebi, notranje si bogatejši in mirnejši, vse postane mehkejše. Zdaj življenje uživam bolj zavestno, prej sem samo drvela. Znam se ustaviti, si postaviti prioritete, ne skrbi me več, da bi kaj zamudila.« Sprejela je tudi svojo majhnost, čeprav zaradi nje ni čutila kompleksov. »Želela sem si deset centimetrov daljše noge, saj je na televiziji fino, če si dolg in suh. Kamera ti doda sedem kilogramov in navaditi se je treba, kaj moraš obleči. Moja zvijača so ozke obleke in visoke pete, krinoline pa bi bile strup,« je iskrena. Na televiziji se ne zdi, da je tako majhna. Ljudje so presenečeni, ko jo vidijo v živo. »Visoka sem 153,5 centimetra. Tistih pol se mi zdi pomembnih, saj Alya meri 153, Nuša Derenda pa 154 centimetrov. Jaz sem ravno v sredini,« se hihita.
Pripeljali so jo Ivu na dom
Veliko žensko pa je v njej našel njen mož Ivo. Nikoli ne bo pozabila izleta s prijatelji okoli Žirov in Idrije, ko se je nekdo spomnil, da tukaj živi še en prijatelj, Ivo. Obiskali so ga, a ga ni bilo doma, njegova mama pa ji je rekla, vi ste pa tako podobni Darji Švajger. Darja se je samo nasmehnila. »Deset dni pred tem me je gledal v oddaji Miše Molk in dejal, da če bi kdaj srečal kakšno takšno kot sem jaz, bi bilo super. Nato pa sem se pojavila na njihovih vratih. Dobesedno me je priklical, saj sta bila najina svetova tako različna, da se skoraj ne bi mogla spoznati.« Toda preden sta postala ljubeč in povezan par, sta prestala kar nekaj preizkušenj. Glodala jo je starostna razlika in nagajala mu je iz čistega strahu. »Hvala bogu me je srečala pamet in sem nehala. Rekla sem si, Darja, tako lepo ti je s tem človekom, da je vseeno, če bo trajalo le eno leto. Moje zavore in pomisleki so popustili. Ivo je zrel moški, ki me je osrečil, in to počne vsak dan znova. Na drugem ali tretjem zmenku me je zaprosil za roko in najina usoda je bila zapečatena.«
Navadil se je na njene čudne urnike, ponoči bedi, dokler se ne vrne domov, četudi je to ob dveh. V 15 letih, kar sta skupaj, je le dvakrat ni počakal. On dela doma, kjer ima svojo ordinacijo. »Ne skače mi v 'kader', vedno pa je pripravljen poslušati in pomagati. Lepo nama je. Sproti se dogovarjava in prilagajava.« Njun zakon pa ni bil nadgrajen z otroki. »Nekaj časa sva čakala, a se nama niso zgodili. Za posvojitev pa se nisva odločila. To pa ne pomeni, da pogrešava družbo otrok. Nasprotno, pri naju jih je veliko, saj priskočiva na pomoč pri varovanju otrok prijateljev,« razlaga Darja, ki se je sprijaznila s tem, da ne bo nikoli mama. Pravi, da je to prestala precej naravno. Veliko se je opazovala in tipala, ali bo zelo prizadeta. »Bilo je malo žalosti, grozno pa ni bolelo. Nekatere ženske si zelo želijo otrok in so za to pripravljene marsikaj storiti. Sama pa sem si v tisti žalosti dejala, da je tudi to že za kaj prav in da se z višjo silo ne bom prepirala. Motilo me je, ker nekateri ljudje še vedno obsojajo, če ženska nima otrok. Nekaj časa so tudi mene gledali v trebuh namesto v oči in spraševali, kdaj bom mama.« Zdaj sta se s tem oba sprijaznila, posvečata se svojemu delu in drug drugemu. »Moja neizživeta ambicija je peti ob spremljavi orkestra v Carnegie Hallu v New Yorku. To bi bilo super!« še pravi Darja.
