Dvaintridesetletni Gorenjec je bil od rojstva zapisan hokeju, največ prahu pa je predvsem doma dvignil s svojim prestopom iz Jesenic v Olimpijo, kjer v zelenem dresu igra že dvanajst let. Med drugim nam je zaupal, kakšna je bila reakcija očeta, sicer zagrizenega navijača Jesenic, z nami je delil nekaj zabavnih otroških anekdot in nam razkril, zakaj bi skoraj zamudil rojstvo svojih dveh sinov.
Čeprav je bil naš tokratni gost rubrike Povabilo na kavo rojen na Brezjah, se pravi na gorenjskih koncih, si zdaj že desetletje kruh služi v prestolnici in je nepogrešljiv član ljubljanske Olimpije, ki se v teh dneh krčevito bori za uvrstitev v končnico razširjenega avstrijskega prvenstva. Lahko bi rekli, da je pravi gorenjski Ljubljančan ali ljubljanski Gorenjec, ne glede na hokejsko rivalstvo, ki vlada med obema regijama, pa se povsod počuti domače.
Seveda veliko bolj na gorenjskem, kjer je preživljal brezskrbno otroštvo in kjer je na svet kot prvi otrok v družini Groznik privekal pred dvaintridesetimi leti, štiri leta pozneje je dobil sestrico Katjo. »Kar mi je iz otroštva še danes ostalo v spominu, je to, da smo šli z družino velikokrat v hribe, to pa zdaj skušam prenesti tudi na sinova, ki sta stara šest in štiri leta. Otroštvo je bilo res čudovito, nikoli mi ni nič manjkalo, včasih sem tudi ponagajal sestri in sestrični, s katero sva se s sestro v tistih letih veliko družila,« je povedal naš sogovornik, ki je bil že kot otrok poln energije, rad je tudi kaj ušpičil, zaradi česar je morala mama včasih tudi v šolo na kakšen sestanek.
»Kot otroci smo večino časa preživeli v naravi, skrivali smo se v gozdu, igrali policiste in lopove, kot starejši pa smo zelo radi igrali predvsem košarko. Še zdaj kdaj pa kdaj igram v tretji gorenjski ligi,« nam je zaupal visokorasli hokejist, ki pa se ni nikoli podal v košarkarske vode, pravi, da mu je zmanjkovalo časa.
»Zelo hitro sem bil namreč zaposlen s hokejskimi treningi, a kljub temu je to šport, ki mi je še vedno zelo pri srcu, rad si ga tudi ogledam, a zaradi lige NBA ne vstajam sredi noči. Sploh zato, ker moram zjutraj otroka odpeljati v šolo in vrtec,« je v smehu priznal Boštjan, s katerim smo obudili spomine na nekatere anekdote iz tistih nagajivih let. »Nekoč me je sosed, sicer nekoliko starejši možakar, hecal, zato sem se mu maščeval. Ker je imel stranišče in hodnik zelo skupaj, sem med vrata in steno dal palico, da ni mogel ven, jaz pa sem zbežal. Imel je še to smolo, da je bilo stranišče oddaljeno od ostalega dela hiše in ga domači niso takoj slišali, da bi ga izpustili,« je z nami delil anekdoto in nam zaupal, da je bilo v njegovih mlajših letih vedno prisotno rivalstvo med Olimpijo in Jesenicami, sploh ker njegov oče izhaja iz železarskega mesta.
»Očeta so vedno dražili, češ da bom nekoč igral za Olimpijo, on pa jim je rekel: 'Raje ga ubijem, kot da igra za Olimpijo.' A saj veste, kako pravijo, zarečenega kruha se največ poje (smeh),« je dodal Boštjan, ki je kasneje res prestopil v vrste Olimpije, kjer igra že dvanajst let.
Raje bi videl, da me vzdržuje
Še vedno je živ tudi spomin na prve korake, ki jih je na ledu naredil pri šestih letih. »Če to primerjam z mojima sinovoma, ki sta začela drsati pri treh letih, je to dokaj pozno. Tako Mark kot Jan sta že povsem v hokeju, imata treninge tudi od štirikrat do petkrat tedensko. Starejši je začel pred dvema letoma, mlajši pa je šel nekajkrat zraven in se je takoj navdušil,« je povedal ponosni oče. Ko je pogovor nanesel na guljenje šolskih klopi, je Boštjan priznal, da je bilo še posebej fino v srednji šoli, natančneje v srednji zdravstveni šoli, kjer je sklenil številna prijateljstva in kjer so bili kot razred prava klapa. In kako se je pravzaprav odločil za takšno nadaljevanje šolanja? »V bistvu je bilo to po sili razmer, saj se prav zaradi treningov nisem želel vsak dan voziti v Ljubljano, na Jesenicah pa nismo imeli velike izbire. Bila je gimnazija, strojna in zdravstvena, na koncu pa mi ni bilo žal, da sem se tako odločil. Moram priznati, da me je oziroma me še zdaj najbolj zanima zgodovina, še vedno si namreč z veseljem ogledam kakšen film ali dokumentarec na to temo,« nam je zaupal hokejist Olimpije, ki je pri dvajsetih letih po igranju za Bled in kasneje tudi za železarje domače okolje zamenjal za Ljubljano. »Moram priznati, da oče kot velik navijač Jesenic ni bil najbolj navdušen nad tem (smeh). Zame je bilo normalno, da grem v klub, kjer bo zame bolje. Vprašal sem ga, kaj je bolje. Ali da pri Olimpiji dobivam spodobno plačo in se sam preživljam ali da sem doma in mi on daje denar. Rekel je, da veliko raje vidi, da ostanem doma (smeh). Še zdaj po dvanajstih letih je mogoče popustil za kakšnih pet odstotkov. Tudi tast je navijač Jesenic, a na vse skupaj gleda bistveno drugače in razume moj položaj,« nam je z zanimivimi družinskimi prigodami postregel Groza, kot ga kličejo prijatelji.
Dvojni izdajalec
Zaupal nam je tudi, da očeta kljub njegovi zvestobi do Jesenic enkrat ali dvakrat na leto uspe zvabiti na kakšno tekmo, ostale si pogleda po televiziji. In kako so njegov prestop sprejeli navijači enega in drugega kluba, med katerimi je v tistih letih vladalo rivalstvo v pravem pomenu besede? »Še zdaj se zelo dobro spomnim pretepa v dresu Jesenic, zaradi katerega sem bil pri navijačih zelo dobro zapisan, nato pa sem čez tri mesece prestopil v Olimpijo in niso bili najbolj zadovoljni (smeh). Priznati moram, da res pogrešam derbije, takrat se je vedno kaj dogajalo, tudi vzdušje je bilo povsem drugačno. V moji karieri se jih je nabralo kar nekaj, vsak je bil nekaj posebnega,« je povedal Boštjan, ki še zdaj zaradi svojega prestopa sliši kakšno zbadljivko: »Nekoč mi je sosed iz Brezij dejal, da sem jih dvakrat izdal. Prvič, ko sem šel igrat hokej v Ljubljano, in drugič, ko sem se z družino preselil v sosednjo vas (smeh). Zanimivo je bilo tudi takrat, ko sem prvič gostoval na Jesenicah v dresu Olimpije in smo igrali proti drugi ekipi. Zbralo se je okoli tristo ljudi in seveda se je tudi na led slišalo, kaj so se navijači drli. No, najbolj sem slišal svojo punco in sestro, ki sta se kregali z ostalimi navijači Jesenic, ki so provocirali, onidve pa nazaj (smeh).«
Na rolerje ni smel, tekmo zamudil
Če Boštjana ne srečamo na ledu ali kje okoli Tivolija, največ časa preživi v družinskem krogu, predvsem v družbi obeh navihancev, ki sta nora na hokej: »Že tako imata trikrat do štirikrat treninge, pa še pred treningi bi rada igrala, tako da gremo v garažo in se igramo.« Sicer pa nam je Boštjan zaupal tudi to, da je bil prisoten pri rojstvu obeh sinov, pa čeprav bi obakrat skoraj zamudil. »Pri prvem je bilo tako, da sem želel še na rekreacijo na rolerje. Ko sem punco peljal v bolnišnico na Jesenice, sem si mislil, ah, saj to bo še nekaj časa trajalo, in sem babico vprašal, ali imam čas, da grem na rolerje. Samo čudno me je pogledala in rekla, da to ne bo šlo. Pri rojstvu mlajšega pa se najbolj spomnim tega, da je bilo ravno v času olimpijskega turnirja za Vancouver v Nemčiji, ki sem ga odpovedal, ker je bila punca visoko noseča, sem pa tekme spremljal po televiziji. Spomnim se, da je bila tekma z Japonci ob dvanajstih in sem si jo želel ogledati, nakar mi je punca rekla, da morava v bolnišnico, in sem zamudil konec tekme,« je hokejist Olimpije, ki je ljubezen svojega življenja spoznal že v srednji šoli, delil z nami. Tudi v prostem času je hokej glavna družinska tema, radi se vsi skupaj odpravijo na kakšen sprehod, na igrala, poleti pa na plan potegnejo kolesa ali se odpravijo v hribe. Zgovornega Gorenjca smo povprašali tudi o tem, ali se njegov značaj vsaj malo sklada z njegovim priimkom, v smehu je odgovoril: »Tisti, ki me poznajo, bi lahko povedali, da izven hokeja ne bi pohodil niti mravlje, zelo sem miren. Veliko ljudi mi reče, da ne morejo verjeti, da sem na ledu tako drugačen. V življenju se izven hokeja nisem še nikoli stepel,« je priznal naš sogovornik, ki smo ga pobarali tudi o kakšnem znamenitem hokejskem ravsanju: »Uf, dvakrat je bilo kar pestro (smeh). Spomnim se Salzburga, ko je eden od nasprotnikov začel pretep, jaz pa še nisem bil pripravljen, toda kaj hitro je ugotovil, koliko je ura, in zbežal (smeh).«
Čeprav je hokej del njegovega življenja in vsakdana, se hokejist Olimpije po koncu kariere zaenkrat ne vidi v teh vodah. »Vpisal sem se sicer na fakulteto za šport, vendar me je v drugem letniku malo minilo, dobil sem tudi družino, mogoče bom nadaljeval. Zaenkrat se še nekaj let vidim na ledu, nato pa bom videl, kam me bo zanesla pot. Mogoče v zdravstvo, kdo ve. V tem poklicu sicer nisem delal, sem se pa preizkusil že v številnih drugih, predvsem med poletnimi počitnicami, ko sem pomagal pri hitri pošti, delal sem tudi v gozdu, kjer mi je bilo kar všeč, saj sem lahko delal v naravi. Izkušnje torej imam, bom pa videl, kaj se bo v prihodnosti zgodilo,« je prijeten pogovor zaključil dvaintridesetletni hokejist.
