»Zamisel o filmu je seveda nastajala vzporedno s knjigo. Jasno je, da so živa slika in posnetki bistveno bolj atraktivni kot pisana beseda. Vedel sem tudi, kako so snemali večino naših dosedanjih filmov. Tako sem se že prav na začetku odločil, da če mi ne bo uspelo zagotoviti profesionalnih razmer za snemanje, filma, s katerim bi lahko stopil pred kogar koli na svetu, pač ne bo! Na srečo je bilo zaradi rezultatov in odmevnosti zgodbe UPS v zadnjih sezonah lažje dobiti zaupanje tistih, ki naj bi snemanje filma finančno podprli. Zgodba o sistemu UPS je namreč že zdavnaj presegla meje Slovenije: predstavili smo jo v Ameriki, izšla je knjiga na ruskem trgu, licenco so prevzeli Švicarji, pa tudi denimo smučarska šola Hermana Maierja iz Flachaua,« razlaga Muri.
Uspešna zgodba (UPS) o vadbi sodobne tehnike alpskega smučanja se je potrdila tudi pri tekmovalcih in trenerjih svetovnega pokala, denimo pri Tini Maze in Andreii Massiju oziroma pred tem že pri delu z Niko Fleiss in Pavlom Grašičem. Vsi omenjeni so z veseljem sodelovali pri snemanju uvodnih izjav.
Muri pravi, da niso ničesar prepuščali naključju, a seveda v okviru zmožnosti: »Nismo hollywoodska produkcija, ki bi v takšen izdelek lahko vložila milijone. Kljub temu smo dokazali, da je mogoče všečno zgodbo narediti tudi z manj sredstvi. Seveda govorimo o športnoizobraževalnem in ne o igranem filmu,« razlaga in dodaja, da so snemali na treh lokacijah – Krvavcu in ledenikih Mölltal in Kaprun. Ne zgodi se pogosto, da zaprejo smučišče za enega smučarja. Snemalni ekipi je to uspelo!
Film prikazuje nov pristop k učenju sodobne tehnike alpskega smučanja, ki temelji izključno na prednostih novodobnih smuči. »Tako postavljenih in funkcionalnih sistemov ni prav veliko. Upam si reči, da je film v tem trenutku poseben tudi v svetovnem merilu,« dodaja.
Zgodba filma je prilagojena tako opremi kot času, smučarjem različnih spektrov, od absolutnih začetnikov do vrhunskih tekmovalcev. »O nadgradnji svoje tehnike, pogledih in našem sodelovanju spregovori tudi Tina kot trenutno najboljša smučarka na svetu. Gre za splet enkratnih okoliščin in tega dejstva nam ne more vzeti nihče! Tudi po tem smo vsekakor edinstveni,« je zadovoljen.
»Med snemanjem mi je postalo jasno, zakaj so filmi tako pregrešno dragi. Zahtevajo ogromno logistike in predvsem sodelujočih s številnih področij. Taki projekti so požiralniki denarja. Poleg tega je snemanje tovrstnih filmov vezano na vremenske razmere – svetlobo, veter, meglo, sneg, teren – in na žalost mnogih smo morali snemanja znova in znova prestavljati.
Res smo iskali idealne posnetke in okolje!« pripoveduje. »Seveda so se potem zgodile še kakšne nezgode in zakulisne peripetije – tako sem na primer med snemanjem z glavo priletel naravnost v smreko. Boleča glava me je še kar nekaj časa spominjala na neprijetno srečanje, na srečo pa je čelada opravila svojo nalogo,« se smeji.
»Najbrž tudi ne bom kar tako pozabil, da sem se moral na enem od snemanj v manj kot dveh urah dvajsetkrat spustiti z Zvoha. Za vsako vožnjo sem imel torej na voljo šest minut, s tem da so me navzgor vlekli s sanmi.«
Ob koncu omeni še snemanje tako imenovanih tridimenzionalnih posnetkov. Te so najprej poskusno posneli v studiu in nato vse skupaj ponovili na terenu: »Upam, da bo to nekaj posebnega. Med njihovim nastajanjem sem res užival, počutil sem se, kot bi snemal Avatarja. Poskusne posnetke smo delali v »blue roomu«, tako imenovani modri sobi, kar je bila svojevrstna izkušnja, tako kot pozneje na snegu. Res hudo! A glavno je, da smo se projekta lotili na najvišji možni ravni in zdaj opravičil nimamo. Film je slika tega, kar v tem trenutku znamo. Nestrpno čakam na premiero!«
