Pritožba Olimpije bi nato romala na naslov Radovana Lorbka, ki je kot predsednik lige ABA drugostopenjski organ odločanja. V Stožicah so prepričani, da je izid srečanja dokončen in da se odločitev ne bo spreminjala. »Črnogorci imajo pravico do pritožbe, ki pa glede na to, da niso bila kršena materialna pravila, nima nobenih možnosti uspeha,« pravi direktor Olimpije Matevž Zupančič. Na spletu se je sicer pojavilo kar nekaj posnetkov zadnje akcije in glede na te je mogoče reči, da je bil koš res dosežen po izteku časa, ali bolje rečeno, žoga je Vladovićevo roko res zapustila prepozno. Ali še bolje rečeno: še preden je Vladović vrgel, so na tabli koša že začele utripati rdeče luči, ki označujejo iztek časa. Kdaj so ga domači časomerilci začeli odštevati, je že drugo vprašanje. Toda dejstvo je, da so sodniki koš priznali oziroma sta to storila prvi sodnik Milivoje Jovčić ter eden od obeh drugih Saša Maričić, oba prihajata iz Srbije, tako kot tretji delivec pravice na srečanju Dragan Nešković. Marsikoga, ki je gledal prenos, je verjetno malce presenetilo, da sodniki niso klonili pred pritiskom Črnogorcev, ki so se takoj zapodili proti njim oziroma zapisnikarski mizi in zahtevali, da se koš ne prizna. Ne tudi Zupančiča: »To so evroligaški sodniki, in če bi se uklonili pritisku in spreminjali odločitev, bi največjo škodo naredili sebi.«
Sodniki navsezadnje niti niso mogli spremeniti odločitve, saj možnosti ogleda videoposnetka v ligi ABA ni. Kako, da so koš sploh priznali, se sprašuje marsikdo. Mar ni vsaj eden od treh videl, da so luči na tabli že gorele? Zadnja akcija Olimpije se je začela po zgrešenem prostem metu Aleksandra Ćapina, in torej ni bilo prekinitve. Vsi sodniki so bili gotovo bolj osredotočeni na določene igralce, na to, ali bo morda storjen kakšen prekršek, tudi na to, da Vladović ni morebiti prestopil. Središče dogajanja je bilo v zadnji sekundi daleč od koša, vse oči so bile uprte ob avt linijo, na kateri je Vladović ujel žogo in jo uspešno zalučal proti obroču. V bran sodnikom je mogoče zapisati tudi to, da se je sirena v dvorani, ki označuje konec tekme, gotovo oglasila po izmetu Vladovića.
To ni atletika
Občutek imamo, da takoj po koncu tekme tudi Črnogorci sami niso točno vedeli, da je bil koš dosežen prepozno. Kdor je pozorno gledal prenos, je lahko videl, da domači igralci niti niso protestirali, ampak so le nejeverno gledali, kako je mogoče, da so zapravili prednost in izgubili srečanje. V glavnih vlogah so bili možje v civilu, torej trenerji, športni direktor, predsednik in še kdo. Tudi oni so se verjetno v sodnike zapodili bolj nagonsko, ker so želeli s pritiskom doseči to, da ne priznajo koša, doseženega »ob zvoku sirene«, kot pa zato, ker bi že takrat jasno videli, da je bil Vladović delček sekunde prepozen. Ker jim ni uspelo, so bili besni, vložili so protest in pričakujejo, da bo Bilić odločil v njihovo korist. Po besedah Zupančiča povsem neupravičeno. »Če bi se to zgodilo, bi to pomenilo precedens in vzor za vse klube po svetu, da se lahko tekma pozneje razveljavi. Že v naslednjem krogu bi se zgodilo, da bi se vsi pritoževali na vse odločitve, zahtevali videoanalize. Kam to pelje? Vsaka tekma je sestavljena tudi iz človeškega faktorja, a pomembno je tisto, kar odloči sodnik. Košarka je šport, v katerem ima sodnik arbitrarno moč, to ni atletika, kjer se meri čas. Kdor tega ne razume, naj gre iz košarke in se odloči za drug šport,« opozarja direktor Ljubljančanov na tisto, kar so v zeleno-belem taboru poudarjali že v nedeljo, to pa je, da je vsak koš vreden enako, tako v zadnji sekundi kot med tekmo, enako velja za ostale sodniške odločitve, in da bi lahko glede na to pisali pritožbo na vsako potezo sodnikov, ki ni bila pravilna, takih v škodo zmajev pa je bilo po njihovem tudi v Podgorici kar nekaj.
