Zadnjih nekaj mesecev živi in igra za moštvo iz Villingen-Schwenningena, ki si je po desetih letih spet priskrbelo vstopnico za tekmovanje v najboljši nemški ligi, kjer Marcel zdaj kaže vse svoje vrline, znanje in veljavo, kar mu v ligi DEL pred desetimi leti ni uspelo.
Da je s podpisom pogodbe s Schwenningenom dobil nov zalet, višje ambicije in večjo željo po igranju, nam je povedal, ko smo konec julija nazadnje govorili z njim. Takrat je v daljšem pogovoru za Ekipo dejal, da si najbolj želi, da bi prišel do dobrega statusa v ekipi, da bi dobil priložnost, da lahko resnično pokaže, česa je zmožen. Zdaj je videti, da se mu vse te želje uresničujejo.
»Sem zadovoljen, liga DEL se igra na precej višji ravni kot druga nemška liga. In da, s svojim statusom sem zadovoljen, do česar sicer v tujini redko pride. Veliko igram, v vseh situacijah, priložnost dobivam tako ob igralcu več kot manj, takrat, ko je treba dati gol ali takrat, ko je treba držati rezultat. Res se ne morem pritoževati. Lahko bi dosegel še kakšno točko več. A sem prepričan, da bo prišlo tudi to,« je ob našem ponovnem snidenju najprej povedal odlični napadalec, ki je z Bietigheimom preteklo sezono v drugi nemški ligi osvojil naslov prvaka.
Sezone klub povratnik v ligo DEL sicer ni začel najboljše. Marcel je priznal, da je potreboval nekaj tekem, da se je privadil na višjo raven igre, nič drugače ni bilo s celotno ekipo. »Potrebovali smo pet, šest tekem, da smo povsem dojeli, kako moramo igrati, kaj moramo delati, da si sploh damo možnost, da pridemo do treh točk,« je začetek sezone pokomentiral eden od šesterice, ki si kruh služi v Nemčiji.
V drugi polovici
Za dane razmere v slovenskem hokeju lahko rečemo, da na za marsikatero državo skromno število hokejistov, ki so se prebili v ligo DEL, gledamo s ponosom. A kot pravi Marcel, v Nemčiji rating našim fantom ni kdo ve kako zrasel. »Mogoče, da nas malo bolj opazijo in jemljejo bolj resno, a vseeno nihče od nas nima posebnega statusa v ekipi, da bi bil zvezdnik. Vsi smo nekako v drugi polovici ekipe. Vsak bije svoj boj in čas, ki mu je namenjen na ledu, kar se da dobro izkoristi. Res, vsak dan poteka boj za minutažo. Na vsakem treningu, vsaki tekmi. Da, šest nas je, a vseeno to ne pomaga veliko,« je stanje opisal naš sogovornik, ki je zdajšnje vtise primerjal s tistimi izpred desetih let, ko je v isti ligi zaigral za Krefeld: »V mojem primeru je največja razlika to, da sem bil takrat 21-letni mulec, ki je igral eno do tri menjave na tretjino. Čeprav sem se trudil, daleč nisem prišel. Zdaj igram, in čeprav imam slabo menjavo in naredim kakšno napako, bom čez dve minuti spet na ledu in jo popravil. Prej tega ni bilo.«
Kar 27 avtobusov
Na sploh je s svojim novim okoljem hokejist, ki je priznal, da bolj kot je starejši, raje se vrača v slačilnico risov, zelo zadovoljen. Že pred odhodom na jugozahod Nemčije je vedel, da gre za hokejsko mesto, kar je zdaj samo potrdil, kot pravi, so navijači sijajni. »Malo nenavadno za Nemčijo, a nogomet jih tu res ne zanima, hokej je na prvem mestu. Ko smo igrali prvo pripravljalno tekmo, je v Mannheim prišlo kar 27 avtobusov naših navijačev. Ti res stojijo za nami, se zavedajo, da nam bo težko, pričakujejo, da bomo verjetno povsem na dnu lestvice, upajo, da bomo višje. Za vse, kar dobrega naredimo, nas nagradijo, zelo nas imajo radi, zato je tudi nam lažje,« je posebno doživetje opisal nekdanji kapetan reprezentance, ki bo verjetno zaradi odsotnosti Tomaža Razingarja, to vlogo spet opravljal ta teden.
Selektor Matjaž Kopitar je že razkril, da bo v Innsbrucku Marcel v drugi napadalni trojki zaigral med Janoma, Urbasom in Muršakom, slednji je zasedel mesto, ki je po navadi rezervirano za Marcelovega mlajšega brata Davida. Ta zaradi dolge nezaposlenosti vabila v reprezentanco tokrat ni dobil, a ker sta brata Rodman vseskozi v stiku, smo Marcela povprašali tudi o Davidu in igranju brez njega. »Ker sva brata in igrava skupaj, naju včasih res dajete v isti koš, a midva sva posameznika, vsak s svojim življenjem. Da, želiva igrati skupaj, a dobro veva, da to vedno ne bo šlo. Tako je bilo že pred dvema letoma, tako je letos. Vsak mora iz položaja potegniti najboljše,« je dejal Marcel in se še pošalil: »Brata sva še vedno in upam, da bova kdaj še igrala skupaj.«
Kapetana Danske boli
Čeprav utrujen, je Rodman dobre volje pojasnil tudi dojemanje uspeha slovenske reprezentance, ki bo februarja igrala na olimpijskih igrah v Sočiju. Pravi, da je zavisti veliko, Nemci pa še vedno ne morejo verjeti, da jih v Rusiji ne bo. »To je za njih majhen šok, večina jih niti ne ve, da smo se uvrstili na turnir v Sočiju in potem nas sprašujejo: 'A vi pa greste?' Moj soigralec je tudi kapetan danske reprezentance Morten Green. Njega precej boli, da jih ne bo zraven. Veliko je razpravljanja o olimpijskih igrah, kako nam je uspel ta preboj glede na to, koliko igralcev pravzaprav imamo. Ponosen sem, da nam je to uspelo, vseeno se nekoliko tudi držim nazaj, saj je treba februarja nekaj narediti in pokazati. Je pa prijetno reči, da 'gremo na olimpijske igre, vi pa ne',« je v smehu razlagal napadalec, ki pravi, da se trudi, da mu misli ne uhajajo k februarskemu dogajanju. »Mogoče v zadnjem času malo bolj razmišljam o tem, najbrž zaradi tega zbora. Še veliko časa je do takrat, treba je ostati zdrav.« To je gotovo sploh prvi cilj vseh naših kandidatov za nastop v Rusiji.
