Toda z vsaj dvema pomembnima razlikama. Barcelona in Milan bosta v prestolnici Katalonije odigrala derbi, ki v aktualni realnosti po kar nekaj kriterijih to sploh ni, z njim pa bosta v kar precejšnji meri zasenčila dvoboj na drugem koncu Evrope, ki bi vsaj po neki logiki moral biti v središču pozornosti.
Srečanje Milana in Barcelone, lastnikov enajstih naslovov evropskega prvaka in globalnih blagovnih znamk, ne bo evropski nogometni praznik, ki bi ga komaj dočakali igralci in navijači obeh klubov ter njuni vodilni možje. Ne bomo se spuščali v to, kako tekmo pričakujejo na katalonski strani, na kateri v vsej vljudnosti, usmerjenosti v tradicijo in nekakšni kolegialnosti med klasičnimi velikani tako nocojšnjemu srečanju kot nasprotniku na njem namenjajo kar nekoliko preveč spoštovanja. Ni dvoma, z vsem spoštovanjem do Milanove nekdanje veličine in do vsega, kar ta klub še vedno predstavlja, Barca s tako močnimi in tudi močnejšimi nasprotniki igra na redni ravni, in to tako na mednarodni sceni kot v španskem prvenstvu.
Realno današnja naloga ni nič zahtevnejša od nekaterih, s katerimi so Katalonci v letošnji sezoni opravili brez posebnega pompa, o tem ste lahko trdno prepričani. Vprašajte Fiorentino, ki je s tem Milanom pred le nekaj dnevi zlahka opravila na njegovem igrišču. Vprašajte mnogo skromnejšo Parmo, ki je še nekaj dni prej rdeče-črne odpravila pred svojimi gledalci in jim zadala še enega od skupno že petih porazov na enajstih tekmah dosedanjega dela državnega prvenstva. Vprašajte še preostale tri zmagovalce in vprašajte še koga in boste videli, da si Milan komajda zasluži kakršnokoli spoštovanje s kateregakoli naslova in da zmago na njegov račun lahko načrtujejo mnogi. Brez posebnega stresa, kaj šele pompa, ki obkroža velike evropske derbije.
V zadnjih letih se je Barcelona že tako ali tako dvignila nad Milan in kljub nekaj zelo dostojnim predstavam italijanske ekipe so Katalonci ob številnih srečanjih pod potegnjeno črto vedno potegnili daljši konec. Kljub novi spodobni predstavi rdeče-črnih pred dobrima dvema tednoma pa se zdi, da razlika še nikoli doslej (ne v tem obdobju ne kadarkoli prej) ni bila tako velikanska in da se tudi pod tokratno črto ne more končati drugače.
Česar se zelo dobro zavedajo tudi pri nekoč mogočnem sedemkratnem evropskem prvaku, ki bi se današnji tekmi brez dvoma najrajši izognil. Pa ne zaradi strahu pred kakšnim ponižanjem, kajti četudi Milan ne bi zmogel nadgraditi obupnih predstav iz prvenstva, je prav mogoče, da bi vsaj v določeni meri pomembno vlogo odigrala omenjena spoštovanje in kolegialnost. Gre preprosto za to, da imajo na San Siru trenutno povsem drugačne težave, ki z Barceloninim svetom nimajo nič skupnega in ki so od ukvarjanja z velikimi evropskimi derbiji ter z razmišljanjem o odmevnih dosežkih v ligi prvakov oddaljene svetlobna leta.
Misli so usmerjene drugam
Medtem ko Katalonci v vlogi aktualnih španskih prvakov vodijo na lestvici primere division (sicer le s točko prednosti pred Atleticom, a z varnim naskokom pred glavnim tekmecem Realom), se Milan po spomladanskem čudežnem preboju v ligo prvakov skozi šivankino uho v domačem prvenstvu sooča s povsem drugačno realnostjo. Ne le da ni na vrhu lestvice in ne le da vodilnemu položaju ni niti blizu, od njega je oddaljen tako zelo, kot je vsaj približno spodobna ekipa na tej točki sploh lahko oddaljena. Oziroma še nekoliko bolj.
Na katastrofalnem dvanajstem mestu rdeče-črni za vodilno Romo zaostajajo pošastnih devetnajst točk, za mestom v ligi prvakov praktično neulovljivih šestnajst, za zadnjim mestom, ki še vodi v evropske pokale in ki ga zaseda nadvse povprečna novinka v ligi Verona, pa velikih deset. Če stvari obrnemo drugače, je to več, kot ima Milan z le tremi zmagami na enajstih tekmah prednosti pred zadnjim mestom, in precej več, kot ima prednosti pred položaji, ki ob koncu sezone prinašajo izpad v nižji rang tekmovanja.
Od tega nepredstavljivega območja današnje nasprotnike Barcelone ločijo le tri točke in morda ta podatek pove celo največ o tem, kako neskončno daleč je ekipa iz prestolnice Lombardije od položaja, v katerem bi lahko normalno pričakovala obračun z eno najmočnejših ekip stare celine. Proti Barci bo Milan v upanju na naklonjen splet okoliščin skušal nekako preživeti in si v ligi prvakov, v kateri mu paradoksalno sploh ne kaže slabo, skušal izboriti napredovanje na srečanjih z ne pretirano močnima Celticom ter Ajaxom.
V tem upanju na preživetje pa so v svetovni prestolnici mode misli praktično vseh usmerjene v reševanje iz zgodovinsko globokega brezna, v katerem je Milan posmeha deležen celo z naslova tistih, ki so ga še do nedavnega občudovali in ki so bili do njega prizanesljivi celo prek skrajnih meja. Reševanje bi utegnilo biti zelo kompleksno, kajti na zahtevo prestolonaslednice Barbare Berlusconi bo očitno vključevalo popolno rekonstrukcijo vodstva kluba in popolno spremembo kadrovske politike, sistema oglednikov in še česa. Čeprav jo bo verjetno skupil tudi zdaj že resnično izpeti in brezvoljni trener Massimiliano Allegri, je italijanski strokovnjak že tako ali tako deležen najmanj kritik, precej širše težave pa so očitno končno prepoznali tudi v klubskem vodstvu. Drži, to je zgodba za kako drugo priložnost, toda brez dvoma zelo dobro ponazarja dejansko podobo tekme, ki bi morala predstavljati vrhunec današnjega sporeda.
Vsi skupaj si moramo priznati
A kako je ob vsem tem mogoče, da dvoboj Barcelona - Milan vendarle ostaja v središču pozornosti in da ga kot resnični vrhunec pričakuje skorajda celotna nogometna industrija? Kako je to mogoče ob dejstvu, da se bosta v istem tekmovanju ob isti uri pomerila finalistka prejšnje izvedbe lige prvakov Borussia in z naskokom vodilno moštvo premier lige Arsenal, ki sta fantastično odigrala uvodni del sezone in ki se bosta po izjemni tekmi v Londonu nocoj pomerila še v Dortmundu? Vsekakor bosta odigrala še eno fantastično srečanje, ki bo za nameček zelo pomembno in ki bo v veliki meri vplivalo na odločitev najbolj izenačene, najmočnejše in najbolj zanimive skupine letošnjega predtekmovanja, v kateri nastopata še Napoli ter Marseille. Še enkrat, kako za vraga je mogoče? Pretiranega modrovanja ali celo moraliziranja si kajpak ne moremo privoščiti, ko smo v središče pozornosti tudi mi postavili derbi, ki v danih okoliščinah to nikakor ni.
In to ne zgolj zaradi zelo dobre možnosti, da bo slovenski član Milana Valter Birsa v udarni enajsterici rdeče-črnih začel tudi srečanje na stadionu Camp Nou. Priznamo, tudi če Birse ne bi bilo, bi bila slika enaka. Pri nas, na sporedu slovenskega lastnika televizijskih pravic in v ostalih medijih na sončni strani Alp bi bila slika taka, kot je v časnikih in na televizijah v državah, ki na največjem stadionu Pirenejskega polotoka ne bodo imele svojega nogometaša. Tako pač je. To sta pač Milan in Barcelona z desetinami milijonov navijačev, stotinami milijonov vsaj bežnih simpatizerjev in milijardami ljudmi, ki po vsem svetu tadva kluba preprosto poznajo na prvo žogo, medtem ko sta jim Borussia in Arsenal znana na drugo, morda na tretjo, morda celo sploh ne.
V globalnem nogometnem poslu je pač tako, enako velja za nogometni posel ogromne večine posameznih držav in do spremembe tega Milanu kljub velikanskim težavam vendarle manjka še kar nekaj. Tako kot kljub izjemnim predstavam v tej (in v nemškem primeru tudi v prejšnji) sezoni še kar nekaj manjka Arsenalu in Borussii, če stanje želita spremeniti z druge strani. Je pa neizpodbitno dejstvo, da se angleškemu in nemškemu klubu danes godi velika krivica in da bi si v večini pogledov zaslužila naslovnice, obsežne napovedi, analize, televizijske prenose in podobno. Pri nas in drugod po svetu. V senci, ki si je ne zaslužita, ju drži dvoboj, ki si ne zasluži delanja sence; to si z opravičilom udeležencema vsi skupaj moramo priznati ne glede na naše logično slednje množični prepoznavnosti.
