Na obeh tekmah v Novi Gorici in Velenju je kapetanski trak ponosno nosila ena od najboljših in najbolj izkušenih igralk v deželi na sončni strani Alp, ki je nekaj let preživela v serie A, zdaj je članica graškega Sturma.
Z Anjo se je ekipa Ekipe ob prijetnem pogovoru ob kavi pogovarjala pred drugo domačo kvalifikacijsko tekmo z Irkami in potem, ko je slovenska izbrana vrsta doživela res visok poraz z eno najboljših ekip ne le v Evropi, temveč na svetu. Toda enaintridesetletna nogometašica ni bila pretirano razočarana, saj igralke nimajo vsak dan priložnosti igrati s takšno svetovno velesilo. Z zgovorno Ljubljančanko, ki je svojo nogometno pot začela šele pri sedemnajstih letih, smo se pogovarjali tudi o marsičem drugem. Obujali smo tudi spomine na njeno otroštvo, ki ga je preživela v Šiški. »Vse moje otroštvo je bilo povezano s športom, tudi starša sta športnika. V osnovni šoli sem na primer trenirala smučanje, tudi tenis in atletiko, natančneje skok s palico, toda kmalu sem videla, da mi to ne ustreza,« je povedala zgovorna Anja, ki je nato vendarle našla svojo pravo in veliko ljubezen. Nogomet. »Vedno so mi bili bližje moštveni športi, sploh nogomet. Od majhnega sem živela za ta šport. Gledala sem ga po televiziji, igrala sem ga za blokom s fanti. Ko sem prenehala z atletiko, sem ga na očetovo pobudo, ki je imel dve sodelavki, ki sta bili nogometašici, šla pogledat. Najprej sem bila nekoliko skeptična, češ, ženski nogomet, toda takoj me je navdušil,« je opisala svoje prve korake v svet okroglega usnja.
Ker se je že od malih nog veliko podila za žogo in na igrišču praktično preživela ves svoj prosti čas, je večino časa preživela v fantovski družbi: »Vedno sem imela pozitivne izkušnje. Vedno so me vabili v svojo družbo, vedno smo se razumeli in radi so me imeli v svoji družbi. Name nikoli niso gledali drugače samo zato, ker sem dekle,« nam je zaupala Anja, ki je svoje športne gene podedovala po očetu, sicer rokometašu. »V mladih selekcijah je bil član reprezentance Hrvaške, tudi mama je velika navijačica, ki zavzeto spremlja tudi nogomet in vse ostale športe. Tudi dve leti starejša sestra je športni tip, tako da smo že od nekdaj zelo športna družina.«
Ko je beseda nanesla na tiste nogometaše, ki jih je naša sogovornica od nekdaj občudovala, ni bilo le enega, ki bi ga gledala z velikimi očmi. »Občudovala sem tudi Michaela Jordana, tudi atletiko sem rada pogledala. V nogometu sicer vzornika v pravem pomenu besede nisem imela, so mi pa blizu tisti igralci, ki se res borijo za ekipo, ki pustijo srce na igrišču. Tu mi je najbližje Steven Gerrard,« nam je zaupala Anja, ki je v navihanih otroških letih mami nemalokrat povzročala sive lase prav zaradi športa: »Velikokrat se je zgodilo, da sem takoj, ko sem prišla domov s smučarskega treninga, v roke vzela žogo in šla na igrišče. Prijatelji so namreč že zvonili in spraševali, kdaj pridem.«
Nogomet kot velika ljubezen
Skozi vse treninge in šport se je naučila biti disciplinirana, kar ji je pomagalo tudi v šoli, tudi ko bi veliko raje čas preživljala na igrišču kot za knjigami. »Poleg športa sem nekaj časa igrala kitaro, toda to je bilo bolj zato, ker sem morala. Vedno sem se videla v športu, za kaj drugega ni ostalo časa,« je pristavila Anja, ki je uspešno končala ekonomsko fakulteto. Za razliko od deklet, ki se zdaj tudi z nogometom začnejo ukvarjati zgodaj, je svoje prve prave korake na treningih naredila šele pri sedemnajstih letih, razlog je bil preprost: ženski nogomet takrat še ni bil razvit. »Od nekdaj gledam na nogomet kot na veliko ljubezen, vedno sem rada hodila na treninge in tekme, nikoli pa nisem imela kakšnih velikih ambicij. Če mi ne bi uspelo to, kar mi je, bi se zaposlila nekje na ekonomskem področju. Na srečo sem imela možnost, da sem lahko z nogometom resneje nadaljevala in se lahko s tem tudi preživljam,« je veselje izrazila kapetanka slovenske izbrane vrste, ki se lahko pohvali tudi z nastopi v italijanskem prvenstvu.
»Ko sem prejela klic iz Italije, sem bila presrečna, čeprav nisem vedela, v kaj se podajam. Prvič sem šla v Videm, kar ni tako zelo daleč od Ljubljane, vendar mi je bilo malo težko, saj sem bila zelo navezana na dom,« je dodala Anja, ki se je na svoj nov dom hitro privadila, prav tako tudi na Italijane, ki jih je opisala z naslednjimi besedami: »Po značaju so zelo različni od Slovencev, s soigralkami nisem imela slabih izkušenj, vse so me lepo sprejele. Naučila sem se italijanščine, ne morem sicer trditi, da jo obvladam kot materni jezik, ampak dobro govorim.« Pri naših zahodnih sosedih je imela priložnost izkusiti igranje nogometa na vrhunski ravni, se srečevati z najboljšimi igralkami, kot zanimivost lahko dodamo, da v njihovem prvenstvu nastopa kar šestnajst klubov.
Tudi bolje od moških
Zanimalo nas je, kako so se med sabo razumela dekleta glede na to, da jih je bilo na kupu več kot dvajset in se to ne konča vedno dobro. »Mislim, da je povsem normalno, da se z nekaterimi dekleti razumeš bolje, z drugimi slabše, toda kakšne zavisti ali česa podobnega nisem občutila. Ne nazadnje nas združuje ekipni duh,« je še dodala naša sogovornica, ki se tudi kot ena najboljših nogometašic v deželi na sončni strani Alp ni soočila s stereotipi, da nogomet ni za ženske. »Imela sem pozitivne izkušnje, fantje so me vedno vabili v svojo družbo, vem pa, da v javnosti obstaja mnenje, da nogomet ni za ženske. Toda če pogledamo evropski ženski nogomet, je ta že na tako visoki ravni, da tudi širša javnost spoznava, da ženske še kako dobro igrajo nogomet. Marsikatera veliko bolje od kakšnega profesionalnega nogometaša,« je prepričana Anja, ki je v tej sezoni okrepila vrste graškega Sturma.
Zaupala nam je, da je to eden od tistih klubov v slovenski bližini, ki deluje na vrhunski ravni in kjer ima vse pogoje za trening in delo. »Če primerjam z Italijo, sta tako organizacija kot infrastruktura na višji ravni v Avstriji, kjer ničesar ne prepuščajo naključju, sploh ker ženski klub deluje v okviru moškega,« je še dodala kapetanka ženske izbrane vrste, ki med treningi kdaj pa kdaj naleti tudi na dva dobra znanca v nogometu, ki delujeta pri moškem klubu. Jasno, to sta prvi trener ekipe Darko Milanič in mladi napadalec Robert Berič. »Res se kdaj pa kdaj srečamo in kakšno rečemo, Slovenci moramo držati skupaj in smo tako še bolj povezani. Lahko rečem, da fantje v ekipi spoštujejo žensko ekipo in to znajo pokazati.«
Od jutra do večera
Med približno petstotimi gledalci, kolikor jih ima ženska ekipa Sturma na tekmah domačega prvenstva, se velikokrat znajde tudi družina Milenkovič: »Oče, mama in sestra so moji največji navijači, ki me hodijo spremljat tudi v Avstrijo, reprezentančne tekme pa vedno pogledajo. To, da me v tako veliki meri podpirajo, mi veliko pomeni.« Tudi Anjin prosti čas je večinoma namenjen športu, saj s sestro rada igra tenis, poleg tega si v kinu ogleda kakšen dober film, skrbi tudi za kužka mešanca, ne pozabi pa niti na svoje prijatelje. »Kuža je kot naš otrok (smeh). Imam ga doma, saj v Gradcu preživljam čas od srede do sobote. Preostali del tedna treniram v nogometnem razredu, poleg tega pomagam očetu pri vodenju središča za tenis,« je dodala Anja in povedala, da se zaradi igranja v tujini lahko preživlja samo z igranjem nogometa. »Res je, da ga ne igram zaradi denarja, temveč zaradi samega užitka in ljubezni, sem pa seveda vesela, da se lahko na tak način preživljam.«
Kot ljubiteljico tenisa smo jo povprašali tudi o tem, za katerega od matadorjev najbolj stiska pesti, odgovor je bil: »Za Novaka Đokovića, ki mi je že od nekdaj zelo simpatičen, in mislim, da je trenutno najboljši. Rada pa si ogledam vse športe, jasno, nogomet najraje. Nimam sicer kakšnega kluba, za katerega bi goreče navijala, sta mi pa blizu Real Madrid in Manchester United. Nogomet bi lahko gledala od jutra do večera (smeh).« Imeli smo priložnost videti, kako borbena je kapetanka na igrišču, kakšna pa je v zasebnem življenju? »Vedno polna energije, optimistična. Tudi direktna, vsakomur povem to, kar mislim, včasih še preveč (smeh). Sem tudi zelo družabna, težko sem doma, rada sem v pogonu, se ukvarjam s športom,« se je opisala z nekaj besedami.
Za konec nam je zaupala, da opravlja trenersko licenco, vendar jo še bolj kot delo trenerke zanimajo organizacijske vode in vodenje kakšnega kluba: »Nedvomno se vidim v ženskem nogometu, saj mislim, da sem pridobila veliko izkušenj in bi lahko to prenesla v kakšen klub. Prav se mi zdi, da v ženskem nogometu delujejo ženske.«
