Nogomet

Umrl je eden najboljših nogometašev, kar jih je kdajkoli brcalo žogo

Jure Bohorič
8. 7. 2014, 15.25
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Umrl je legendarni Alfredo di Stefano, eden najboljših nogometašev, kar jih je kdajkoli brcalo žogo.

Profimedia

"Bil je neverjeten, preprosto izjemen. Koliko je bilo tekem, ko je igral povsod. Povsod! Polno ga je bilo v obrambi, v vezni liniji, v napadu. Tekel je za tri. In ko je imel žogo, mu je preprosto nisi mogel vzeti. Le upal si, da se jo bo odločil podati. Tekmece je preigraval, kot da bi bili v zelenico zapičene palice z zastavicami."

Ko bo nekoč - seveda čez toliko in toliko let - umrl Lionel Messi, tistim, ki se bodo rodili desetletja po tem, ko bo Argentinec že obesil kopačke na klin, ne bo treba na dolgo in široko razlagati, kdo je bil. Zgolj posedlo se jih bo pred računalnik, naložilo kompilacijo njegovih zadetkov in vse jim bo jasno. Danes pa je vsekakor malce težje nekomu, ki se je rodil v 21. stoletju, opisati, kdo je bil Alfredo di Stefano. Takrat, ko je igral on, je bila tako razvita tehnologija, kot jo poznamo danes, nekaj, o čemer so morda pisali v kakšni znanstvenofantastični knjigi. Danes na di Stefana spominjajo zgolj zbledele fotografije, osupljiva statistika in ustno izročilo oziroma besede tistih, ki jim je bilo dano, da so ga videli na delu. Da so videli na delu nekoga, ki je bil menda najboljši približek popolnemu nogometašu, kot so v ponedeljek v 89. letu starosti preminulega Argentinca opisali številni. Tudi Eusebio in Pele.

Marsikaj bi znal o njem povedati tudi Ferenc Puskas. Leta 2006 preminuli Madžar in di Stefano, sin očeta imigranta iz Italije in Argentinke francosko-irskih korenin, sta pri Realu tvorila enega najbolj osupljivih napadalnih dvojcev vseh časov. Skupaj sta za kraljevi klub zabila neverjetnih 549 golov, v vitrino Reala sta prinesla malo morje lovorik. "Ko sem mu podal žogo na levico, sem se obrnil in začel slaviti gol, še preden je sprožil. Nekaj sekund kasneje so roke dvignili tudi soigralci," se je o zmožnostih svojega madžarskega soigralca nekoč slikovito izrazil di Stefano. Slednji je sodeloval pri kar petih naslovih evropskega prvaka Reala (zadel je v vsakem od finalov, skupno sedem golov), s slednjim je bil osemkrat tudi španski prvak; preden je prišel v Madrid, so beli tekmece na domačih tleh pokorili le dvakrat ... Petkrat je bil prvi strelec španskega prvenstva, dvakrat je osvojil zlato žogo, štirikrat je bil športnik leta v Španiji in še in še. "Kaj bi bil, če ne bi bil nogometaš? Nogometaš!" se je nekoč pošalil in imel je prav: rojen je bil za brcanje žoge. To je počel tako dobro, da je bil eden prvih superzvezdnikov tega športa. V petdesetih in šestdesetih 20. stoletja so ga oboževali milijoni. Bil je kot vrsto let kasneje David Beckham, kjerkoli se je pojavil, je zavladala evforija. "Ah, dajte, no. Kakšen superzvezdnik nekaj! To me nikdar ni zanimalo. Vse, kar sem hotel, je bilo po najboljših močeh pomagati svoji ekipi," je rad zamahnil z roko, ko so ga začeli opevati. 

Osemnajstmesečni boj

Di Stefano, zaradi katerega bodo danes Argentinci na polfinalni tekmi svetovnega prvenstva z Nizozemsko še toliko bolj čustveni in verjetno ves čas na robu čustvenega zloma, je bil verjetno tudi prvi nogometaš, zaradi katerega sta se dva kluba spustila v pravo vojno. Sovraštvo med Realom in Barcelono je danes takšno, kakršno je, tudi zaradi di Stefana. Osemnajst mesecev so se Madridčani in Katalonci borili za saeto rubio (plavolaso puščico). Eden se je za nakup pogovarjal z Riverjem, eden s kolumbijskim Millonariosom, saj ni bilo jasno, kdo si ga dejansko lasti; tedaj so bili časi pač povsem drugačni. Zdelo se je, da je bitko dobila Barcelona, ki se je dogovorila s Kolumbijci, di Stefano se je že slikal v dresu velikana s Camp Noua. Toda pri Realu se niso dali kar tako, boj se je nadaljeval, tudi Fifa ni želela priznati njegove selitve k blaugrani. Dokler po letu in pol ni posredovala španska zveza. Gordijski vozel je presekala tako, da je di Stefana za dve leti dodelila Realu, za dve Barceloni. Toda Katalonci so bili besni, prst so usmerili v razvpitega generala Franca, zato so užaljeno sporočili, da si z Realom nikogar ne bodo delili. In di Stefano, ki je pred tem tri mesece preživel v katalonski prestolnici, se je usedel na vlak ter odpeljal v Madrid. 

Prvi pravi revolucionar

"Zapustil nas je najboljši nogometaš Reala vseh časov. Alfredo je bil najboljši v vseh pogledih te besede. Bil je prvi pravi revolucionar v svetu nogometa, a hkrati je imel vrednote, ki smo jih vsi občudovali. Zdaj je naša dolžnost, da povemo vsem tistim, ki ga nikdar niso videli igrati, da je bil prav on tisti, ki je spremenil vse," se je legendi priklonil predsednik Reala Florentino Perez. "Srca vseh je osvojil s svojo briljantnostjo, bil je del legendarnega Reala, ki je pustil neizbrisen pečat v evropskem nogometu. Bil je tehnično popoln nogometaš, premogel je izjemno hitrost, bil je tudi enkraten golgeter. Skupaj s svojimi številnimi nadarjenimi soigralci je pomagal izumiti moderen nogomet. Imel je vse, kar je magičnega v tem športu," se je od di Stefana poslovil prvi mož Uefe Michel Platini.

Zbogom torej di Stefano. Počivaj v miru! Svet nogometa te ne bo nikdar pozabil. Legenda o pravzaprav popolnem nogometašu bo živela večno.