Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je relativno mlado (sploh če ga primerjamo s tradicionalnimi evropskimi institucijami) klubsko ime Paris Saint Germain postalo stalnica na francoski sceni in po prevzemu mogočne televizijske korporacije Canal + napovedalo še precej boljše čase. Bila je zlata doba novih televizijskih trendov, njihovi pionirji na čelu s prej omenjenim so služili velike denarje in tedanji vložek v klub s stadiona Parc des Princes je bil tolikšen, da je obljubljal prevlado na domači sceni ter odmevne evropske dosežke. In jih tudi zagotovil.
PSG je v domačih tekmovanjih postavljal rekorde ter osvajal lovorike, v Evropi pa je po osvojenih naslovih v pokalu UEFA in pokalu pokalnih zmagovalcev leta 1995 prišel do največjega uspeha na največjem odru.
Brazilca Rai in Valdo sta navdušujoče sodelovala z nepozabnima Georgeem Weahom in Davidom Ginolajem, ekipa je bila prava paša za vsa čutila in marsikdo ji je dajal zelo lepe možnosti za uspeh, ko se je v polfinalu lige prvakov srečala z Milanom.
V nasprotju s temi napovedmi novega francoskega finala po zgodovinskem slavju Marseilla leta 1993 so odločile izkušnje tedaj še mogočnega italijanskega kluba, ki je zaustavil pariški pohod in ki je, kot se je izkazalo pozneje, PSG od tako velikega odra oddaljil za skoraj dve desetletji. V tem času se je zgodilo marsikaj, Parižani so dosegli tudi nekaj zelo nizkih točk, toda ob izjemnem potencialu pariške prestolnice, v vseh pogledih enega od vodilnih svetovnih mest, je bil nov ambiciozen projekt le vprašanje časa.
Vlagatelja so začeli iskati pred približno petimi leti, v svetu novodobnih bogatašev televizijski zneski kajpak niso bili dovolj, pravi ljudje pa so seveda prišli z Arabskega polotoka. Katarski emir, šejki v vlogi njegovih sodelavcev in njihova investicijska družba so potrebovali nekakšen klubski oglasni pano za kontroverzno svetovno prvenstvo leta 2022, Pariz se jim je zdel kot nalašč in nekaj sto milijonov vloženih evrov pozneje je PSG le korak oddaljen od vrnitve v polfinale lige prvakov. Ključen korak, če imamo v mislih javno izražene arabske želje o pokoritvi domače scene in o čim prejšnji uvrstitvi najmanj med štiri najboljše ekipe stare celine.
