S 24-letnim mladeničem iz Dolenje vasi pri Cerknici, ki bo verjetno na OI v Sočiju eno glavnih orožij selektorja Matjaža Kopitarja, smo tokrat govorili predvsem o njegovem novem okolju, prilagajanju in igranju za zloglasnega trenerja Pierra Pageja.
Začnimo pri eni od bolj aktualnih stvari. Na reprezentančni akciji v Innsbrucku ste tekmo s Francozi predčasno končali zaradi poškodbe hrbta. Pretekli konec tedna ste sicer že igrali, in to sijajno, dvakrat ste zatresli mrežo! Ali še čutite kakšne posledice poškodbe?
Hrbet je v redu in končno sem spet lahko igral. Da, vrnitev pa bi bila težko boljša. Drugače sem bil dokaj hitro spet nared, vse je trajalo dober teden, obiskoval sem masaže, prestal nekaj terapij, predvsem pa počival. Ker imamo v ekipi enega tujca preveč (na tekmi jih lahko igra devet, klub pa na sezono lahko pogodbe sklene z maksimalno 11, op. p), me je trener še za eno tekmo pustil na stranskem tiru, ampak to je bilo narejeno iz preventivnega razloga.
Po tekmi v Innsbrucku nam je Matjaž Kopitar dejal, da niste čutili dela hrbta oziroma da ste čutili mravljince. Je bilo to res, in če je, ste še dolgo čutili velike bolečine?
Tisti dan in dan pozneje je bilo precej hudo. Nisem ravno užival, ko sem hodil. Iz dneva v dan je bilo boljše, mislil sem, da bo trajalo dalj časa, da bom povsem zdrav.
Po mnogih letih na Švedskem ste se letos preselili v Nemčijo. Kako bi opisali izkušnjo zadnjih nekaj mesecev?
München je zelo veliko mesto, najprej sem se moral navaditi na to in na začetku brez navigacije ni šlo (smeh). Ob tem smo bili ves avgust na poti, saj so prenavljali dvorano, tako da smo bili drugje v Nemčiji, na Češkem in v Švici. Ko smo se vrnili, je šlo vse v redu, tudi zdaj je. München mi je všeč, središče je veliko, ves čas se nekaj dogaja.
Nazadnje kot mladinec
Kako ste doživeli pripravljalno obdobje oziroma čas, ki ste ga preživeli na preizkušnji?
Nazadnje sem bil na preizkušnji v Malmöju, ko sem bil mladinec. Letos sem spet malo podoživel te občutke, čeprav ni bilo enako. Takrat v prvi vrsti ni šlo za tako časovno dolgo preizkušnjo kot tu. Bilo je nekaj malega pritiska, vsakič, ko igraš, se moraš dokazati. Izteklo se je dobro, in ker se je tako izteklo, lahko rečem, da je bila dobra izkušnja, če se ne bi, verjetno ne bi tako govoril (smeh). Prišlo je do trenutkov, ko nisi čisto prepričan o sebi, pride slab dan, slabša tekma, pa si toliko bolj razočaran. To štejem za izkušnjo, ki mi bo še kdaj prav prišla.
Pogrešate Švedsko? Navsezadnje je bila dolga leta vaš drugi dom. Vam je kdaj žal, da ste odšli v Nemčijo?
Ne, pravzaprav ne. Tako je življenje športnika, nikoli ne veš, kam boš odšel. Liga v Nemčiji je dobra, München mi je všeč, ima pa Nemčija predvsem eno prednost: dan je daljši, ni tako hitro temno, kot je na Švedskem v zimskem času (smeh). Vsaka država ima svoje prednosti in slabosti, vendar sem v Nemčiji zelo zadovoljen.
Kako priljubljen je hokej v Münchnu? Večina klubov v ligi DEL se ne pritožuje nad obiskom tekem, kako je pri vas?
Na prvi tekmi je bila dvorana polna, na nobeni naslednji se to ni več zgodilo. Približno tri tisoč navijačev nas spodbuja vsako tekmo. Vemo, da je v Münchnu nogomet prvi šport, in če na isti dan potekata naša in nogometna tekma, se to pri nas pozna. Drugod po Nemčiji pa so dvorane res polne, verjamem, da bo tudi naša v primeru več zmag.
Red Bull je vaš glavni sponzor in vemo, kako veliko denarja to podjetje vlaga v šport. Ali glede na to münchenska organizacija deluje na visoki ravni?
Da, Red Bull je Red Bull, a mislim, da se morajo glede organizacije še precej naučiti. Prej je bil to klub z nizkim proračunom, z ne velikimi ambicijami, ob prihodu Red Bulla se je to spremenilo. Ko se pogovarjam s fanti, kako vse deluje v Salzburgu, mislim, da morajo tu še precej narediti, da bo na pravi ravni. Verjamem, da bo to čez kakšno leto ali dve.
Kako ste zadovoljni s kvaliteto tekmovanja? Ali bi lahko potegnili vzporednico med ligo DEL in elitserien?
Gre za drugačen stil igre. V elitserien se zelo poudarjata obrambna igra in njena postavitev, igra je precej fizična, predvsem v kotih in podobno. Igra v nemški ligi se mi zdi bolj odprta, je bolj hitra, več je priložnosti. Vsaj pri nas na obrambni igri ni takega poudarka, kot sem ga bil vajen pri Växjöju. Švedska liga je močnejša, a liga DEL ne zaostaja veliko.
Severnoameričani držijo z mano
Letos prvič v ligi DEL igra šest Slovencev. Nekateri od njih so nam že dejali, da še vedno niste dovolj cenjeni. Kako vi to vidite? Slovence opazijo?
Ne še, mislim, da še ne. Še vedno so Američani in Kanadčani najbolj izpostavljeni, še zlasti če ima ekipa severnoameriškega trenerja, saj jih še bolj poriva v ospredje. Nam preostane to, da z dobrimi igrami dokažemo nasprotno in da si izborimo spoštovanje, ki si ga zaslužimo.
V vaši ekipi je poleg vas nekaj Američanov in Kanadčanov, ostali so domačini. Se v slačilnici pogovarjate o olimpijskih igrah? So sploh vedeli, da gre naša reprezentanca v Soči?
Da, seveda se o tem pogovarjamo, predvsem Nemce vsake toliko časa rad malo 'špiknem', vprašam jih recimo, kako so lahko izgubili z Avstrijci (smeh). Potem jih tolažim, da mi je žal, da jih ne bo v Rusiji. Vse je šala, so pa vseeno malo ljubosumni. Američani in Kanadčani vedo, kakšno je stanje, da bodo na OI za ZDA in Kanado igrali le hokejisti iz lige NHL, in so veseli zame. Včasih potegnejo z mano in se tudi oni malo pošalijo z Nemci.
Po 22 tekmah München zaseda deveto mesto. Kako vodstvo kluba gleda na to uvrstitev?
Začeli smo kar v redu, potem smo nihali. Dve zmagi, dva poraza, zmaga, poraz, potem smo štirikrat zapored izgubili. Pred reprezentančnim premorom je bilo čutiti malo panike, nato smo nekajkrat zmagali in stvari so se umirile. Niso nas sicer neposredno nagovorili, a mislim, da pričakujejo višjo uvrstitev. Za to je še čas, za nami je pol sezone in za zdaj še ni nobene katastrofe.
Dejali ste, da imate pri vas enega tujca preveč in da mora vsako tekmo en prisilno počivati. Ali je zaradi tega prisotne še več tekmovalnosti kot sicer?
Seveda. Vsako tekmo in vsak trening se moraš zelo izkazati, še posebej to velja za napadalce. Igramo s sedmimi branilci, več jih nimamo, zato štirje tuji branilci vedno igrajo. Pri nas napadalcih pa, če ni poškodbe, vsako tekmo eden izvisi. Ves čas se moraš dokazovati, mogoče pa je to celo en plus.
Tudi vas je že doletelo spremljanje tekem s tribune …
Da, po štirih tekmah sem se preselil na tribuno, kjer sem ostal tri srečanja. Težko je. Lažje bi bilo, če bi recimo vsako tekmo na tribuno poslal drugega in bi nas rotiral ter bi bili vsi v tekmovalnem ritmu. Če izpustiš nekaj tekem, a ne zaradi tega, ker bi bil poškodovan, ti morala pade. To seveda vpliva na človeka, tudi name je, a moraš se dokazati in v tem najti motivacijo, ko pa dobiš priložnost, jo zgrabiti z obema rokama in potisniti nekoga drugega v ozadje.
Kako ste sicer zadovoljni s svojo igro?
Igra je v redu, realizacija do zadnje tekme ni bila ravno najboljša, zato s tem nisem zadovoljen, mislim, da jo moram izboljšati. Pripravljen sem dobro, nimam težav s kondicijo in poškodbami.
Page je res nekaj posebnega
Kakšno vlogo v ekipi vam namenja glavni trener Pierre Page?
Za zdaj kar veliko. Igram v prvem ali drugem napadu. Igram tako v power playu kot tudi z igralcem manj, tudi z minutažo sem zadovoljen. Manjkajo samo še točke.
Vašega glavnega trenerja v Sloveniji drugače dobro poznamo, saj je več let v ligi EBEL vodil Salzburžane. V tem času je pokazal mnogo obrazov, videli smo lahko in kolerika in flegmatika. Kakšen se vam zdi kot trener?
Poseben. In tudi tu prihaja do izpadov. Včasih do njih pride na klopi, drugič se jezi na sodnike, potem je včasih miren. Rekel bom, da je res nekaj posebnega. Ne vem, kako bi ga drugače opisal. Težko ga je opisati. Ima dober teden in ima slab teden.
Vratar Luka Gračnar nam je dejal, da s Pagejem, ko je bil v Salzburgu, skoraj ni govoril. Kako je s tem pri vas? Se z igralci več pogovarja, ima kdaj sestanke s posamezniki?
Ne. Komunicira le z ekipo kot celoto na ledu ali ko gledamo videoanalize. Da bi se v garderobi kdaj pošalil ali podobno, pa ne. Drži tisto avtoriteto, drži se bolj zase. Z njim nisem veliko govoril. Tudi ko sem prestal preizkušnjo in sem ostal v ekipi, je šlo vse prek športnega direktorja. Komuniciramo predvsem s športnim direktorjem in pomočnikom trenerja.
Če se še malo ozreva v vašo klubsko prihodnost, ali bi, če bi vam München zdaj ponudil podaljšanje pogodbe, ostali v tem klubu?
Za zdaj nisem razmišljal o tem. Sezona je še dolga in nikoli ne veš, kaj vse se lahko še zgodi. Nikoli ne veš, kako bo po sezoni, kakšne ponudbe bodo mogoče prišle. Če bi mi München zdaj ponudil novo pogodbo, bi verjetno počakal na konec sezone ali vsaj mesec, dva, preden bi se odločil.
Na začetku novembra ste se spet zbrali z reprezentanco. S kakšnimi vtisi ste se vrnili v klub?
Zbor je bil v redu, fino je bilo fante videti po nekaj mesecih. Z Belorusi smo dobro igrali, proti Avstrijcem je bilo v redu, a naša neučinkovitost je bila prevelika. Proti Franciji sem igral le eno tretjino, zdelo se mi je, da smo bili izenačeni, potem pa sem konec tekme pričakal na masažni mizi, tako da o tej tekmi ne morem veliko povedati. Neučinkovitost nas je stala kakšne zmage, je pa prijala sprememba okolja in družbe. Zdaj vsi že komaj čakamo na OI, kjer bomo spet na enem mestu. Decembra ni zbora, mi tako ne bi mogli priti, ker v ligi DEL ni tekmovalnega premora. Škoda, tako je.
Februar se z naglico približuje, koliko razmišljate o tem, kaj vas takrat čaka?
Včasih misli zaidejo tja, sploh ko prejmem kakšno elektronsko pošto s to temo. Do takrat je še nekaj časa in trenutno sem osredotočen na klubsko sezono in tekme. Vsekakor komaj čakam februar, ne čutim pa še tistega navdušenja oziroma razburjenja. Verjamem, da bo čez čas tudi to prišlo. Bližje ko bo, težje bo čakati.
