Pri devetnajstih letih je odigral prvo tekmo v dresu Slovana in tega se še danes rad spominja.
Svetovno prebivalstvo, posebej pa v Evropi, se stara. Vse več je stoletnikov in v Sloveniji nismo nikakršna izjema. Pri nas je okoli 220 ljudi, ki so stari sto let in več (od tega več kot 80 odstotkov žensk), in kmalu se jim bo pridružil Adolf Uhan, Ljubljančan, rojen v Trstu, očetu iz Šentruperta na Dolenjskem. Gospod Uhan je zelo verjetno najstarejši še živeči nogometaš v Sloveniji, ki je kadarkoli zaigral na uradni tekmi.
Nogomet je igral pred 80 leti
Prav neverjetno se sliši podatek, da je Dolfe igral nogomet pred 80 leti, nekaj let pred drugo svetovno vojno torej, ko je kot 19-letni mladenič zaigral v dresu ljubljanskega Slovana. »Počutim se odlično,« je na začetku pogovora dejal stoletnik, ki je prijel v roke fotografijo ekipe Slovana, na kateri je tudi on. »To je bilo odprtje igrišča Slovana v Zeleni jami leta 1934. Mladi smo bili, zelo mladi še,« je dejal Dolfe.
Včasih seveda ni bilo nogometnih šol in podobnega. »Vzeli smo črno nogavico, jo nabasali z blagom in zavezali. Potem pa smo tako imenovano žogo brcali po ulici. Tak je bil začetek. Tako smo vsi takrat začeli igrati nogomet,« je povedal Uhan, ki se začetkov še prav dobro spomni. Skoraj nič mu še ni ušlo iz glave. »Živeli smo v barakah pri tovarni Kolinska v Mostah. Rojen sem bil sicer v Trstu leta 1914, vendar so nas Italijani pregnali po prvi svetovni vojni in smo morali zapustiti domove ter se preseliti v Ljubljano. Mnogo Slovencev je takrat moralo zapustiti del države, ki je pripadel Italiji,« je o težkih časih po prvi svetovni vojni govoril Dolfe. »Oče je bil železničar iz Šentjerneja in najprej smo stanovali na Žalah, tam, kjer je zdaj cvetličarna, od tam pa smo šli v barake. Tu je bil tudi stari oče igralca Gojmirja Lešnjaka. Poleg današnje gostilne Guliver na Vilharjevi cesti je bila vojašnica, kjer so imeli večinoma topove. In tam je bil vsesokolski zlet. Prišli so iz več držav Evrope, tudi Češke. Nasproti tega je bilo nogometno igrišče. Slovanovci so tam igrali tekme in trenirali. In na treningih sem stal zadaj za golom in pobiral žoge. Trije so streljali na gol, jaz pa sem jim žoge brcal nazaj. In tako sem se seznanil s fanti in potem začel igrati nogomet. Počasi sem začel tudi trenirati in pozneje sem odigral tudi kakšno tekmo,« je o začetkih nogometa pri nas govoril Dolfe, ki je na osnovno šolo hodil na Ledino, potem pa je šel v trgovsko šolo. »V trgovskem podjetju Meinl, ki so se ukvarjali s kavo, je bil pomočnik neki Mrdžan, ki je bil tudi nogometni sodnik. Potem je odšel v Avstralijo in se tam oženil.« Toda kako so se zbirali, da so igrali nogometne tekme? »Organizirali smo se v nogometnem klubu Slovan. Zanimivo pa je, da smo imeli razpored tekem kar v centralni ljubljanski lekarni na Prešernovem trgu. Tam, kjer je še danes lekarna, je bilo na južni strani tiste hiše majhno okence, kjer je bil list z razporedom - kdaj kdo igra in s kom igra kateri klub. To je bila kot nekakšna liga in tekme so bile resne in organizirane. Večinoma so bili igralci iz vrst trgovcev in vojakov. Prav lepe spomine imam na to.«
Po vojski opustil nogomet
Dolfe je pri devetnajstih letih igral nogomet in hkrati hodil v službo pri nekem trgovcu iz Srbije. Dolfe se sicer nima za Primorca. »Mojega očeta so v Avstro-Ogrski vzeli za železničarja, za delo na progah, in tako je zašel v Trst, kjer sem se potem rodil. Kmalu po tem, ko sem začel hoditi v službo, pa sem nogomet igral vse manj, ker ni bilo pravega časa, saj sem moral skrbeti tudi za družino. Nisem igral več organiziranih tekem za Slovana, smo se pa potem večkrat fantje zbrali in igrali v tako imenovanih divjih ligah. Vozili smo se v Logatec, Rakek, Kamnik in vse ostale kraje v okolici Ljubljane. V Kamniku smo igrali na živilskem trgu. Potem ko so nehali prodajati govedo, smo mi tam igrali nogomet. Pozneje so me poklicali k vojakom in se nisem več aktivno ukvarjal z nogometom. Vsaj uradno ne. Sem ter tja sem še igral na kakšni tekmi divje lige, več pa ne.« Pozneje so se preselili na igrišče, ki je bilo na prostoru današnje gostilne Momo. »Naredili so ga Goršiči, ki so iz Amerike uvažali pnevmatike, in bilo je res lepo igrišče. Igrali pa smo na vsakršnih podlagah. Trave je bilo še najmanj. Igrali smo na premogovih ugaskih, zdrobljeni opeki ali pa kar na steptati zemlji. To so bili povsem drugačni časi. Za nas je bil Zalog daleč, da ne govorimo o Domžalah, Kamniku ali kakšnih drugih krajih okoli Ljubljane. Danes to niso nikakršne razdalje, takrat pa je bila precej velika težava, da smo nekam prišli na tekmo. Ni bilo avtomobilov. Vozili smo se na kolesih. Po dva na enem - eden je poganjal, drugi pa je sedel na krmilu. Tako je šla vsa ekipa na tekmo v Domžale, tam pa smo dobili za malico eno žemljo. V kakšne bolj oddaljene kraje, kot so Kranj ali Jesenice, smo šli z vlakom. Vozovnice pa smo plačali sami. Popolnoma nemogoče je primerjati čase, ko sem jaz igral nogomet, in to, kar se dogaja danes. Danes iz žepa potegneš telefon, pa se dogovoriš, takrat je bilo že obveščanje med seboj cela umetnost.«
Tudi sinovi v šport
Dolfe si je potem ustvaril družino in služba je imela prednost. Imel je več služb, med drugim je delal v kemični tovarni v laboratoriju. Kot izučen trgovec je iskal službo in se javljal na razne razpise. »Javil sem se na razpis za delo na železnici in za delo v banki. Pri železnici bi dobil 600 dinarjev plače, na banki pa 1000. In seveda sem se odločil za banko - Privilegirano agrarno banko iz Beograda, v kateri sem delal tudi med drugo svetovno vojno. Prostore smo imeli v ljubljanskem nebotičniku in videli smo, kako so na začetku druge vojne Nemci zažgali vas na Rašici.« Med drugo svetovno vojno se mu je rodil sin Andrej in potem še dva - Adolf mlajši in Mitja. »Po drugi vojni, ker je banka propadla, sem šel v službo na socialno zavarovanje, kjer sem bil revizor in sem prepotoval vso Slovenijo.« In otroke je Dolfe vzgajal v športnem duhu. »Nobenega nisem silil v nič, ampak najstarejši sin je začel igrati košarko, srednji rokomet, najmlajši pa je igral šah.« Oba starejša sinova sta bila člana mladinskih selekcij Slovana, vsak v svojem športu, vendar sta po mladih letih šport opustila in se posvetila službi in družini. Seveda ima Dolfe kopico vnukov.
Dolgo življenje
Resnici na ljubo, ni prav veliko nogometašev v Sloveniji, ki se bližajo stotim letom. Je najstarejši še živeči športnik Športnega društva Slovan, ki je naslednik Športnega kluba Slovan, ki je bil ustanovljen že leta 1913 in je imel letos tudi uradno proslavo ob stoletnici. Slovan spada med začetnike organizirane športne dejavnosti na tedanjem jugoslovanskem območju in v poznejši Jugoslaviji. Začetniki Slovana so bili napredni, narodno zavedni meščani, ki so želeli slovenski narod uveljaviti kot enakovreden narod med narodi, in sicer še v okviru vseslovanskih idej. Pod programskim imenom Slovan se niso zbrali samo slovenski ljubljanski meščani, magistratni uslužbenci in manjši podjetniki, temveč tudi Čehi, ki so tedaj službovali kot bančni uslužbenci, v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pa so se jim pridružili še Srbi in Hrvati, oficirji jugoslovanske vojske, ki so se potem z združenimi močmi spoprijeli z ostanki nemštva in nemškutarstva na Slovenskem, pa tudi s prodirajočim se italijanstvom.
V tem obdobju se je Slovan kot brezdomec selil z igrišča na igrišče, pravzaprav s travnika na travnik, s tivolskega trikotnika, kjer so se zbirali vsi prvi ljubljanski športniki, na igrišče pred železniško postajo v Šiški, s tega na teren za artilerijsko vojašnico za Bežigradom in s tega terena na svoje prvo lastno igrišče za tovarno Kolinska v Zeleni jami. Z naselitvijo v Zeleni jami leta 1934 se je začela spreminjati tudi struktura članstva. Iz ožjega predela Zelene jame in širšega predela Most, ljubljanskega industrijskega predmestja, se je začela vključevati v Slovana predvsem delavska mladina. Z njo pa se je začela spreminjati tudi idejna usmeritev članstva in Slovan je kmalu postal žarišče revolucionarnih idej in revolucionarne dejavnosti. Med mladino so se razvile zelo domiselne, ne samo športne oblike dela, od plesnih tečajev do delovnih taborov na podeželju, tako da se je Slovan spremenil v revolucionarno postojanko. Tedanja policija je izkoristila prve Slovanove finančne težave in ga pod pretvezo nelikvidnosti leta 1938 razpustila. Po osvoboditvi se je Slovan obnovil, najprej kot Športno društvo Miro Perc - Maks, pozneje pa kot nogometni, namiznoteniški, boksarski in rokometni klub Slovan. In Dolfe je res lahko v ponos vsem zdajšnjim in tudi preteklim članom Slovana. Tako vesel in iskrega duha, bolj kot kakšen, ki je osemdeset let mlajši od njega. In čemu pripisuje, da je doživel tako visoko starost? »Nič vas ne sme vznemirjati in zaradi ničesar se ni vredno razburjati. Naj vse skupaj 'en klinc gleda'. To je recept za dolgo življenje. Jaz se nič ne razburjam in sem zadovoljen sam s sabo in z družino okoli mene. Danes gre vse prehitro in vse je preveč stresno. In politiko pustite pri miru. Ni vredna, da se razburjate zaradi nje. Živite svoje življenje s svojo družino, skromno in po svojih zmožnostih. Tako boste srečni in boste dolgo živeli,« je zaključil Dolfe. In glede na to, kako živi, kako je videti in kako razmišlja, bo Adolf Uhan živel še nekaj let in užival v življenju, kot si ga je ustvaril. Predvsem zato, ker je, kot pravi: »Ko sem bil otrok, ni bilo težko, čeprav smo bili včasih lačni, ampak pomembno je bilo, da smo takrat vsi držali skupaj, bili smo vsi za enega in eden za vse. To nas je držalo pokonci in to so bila zelo srečna leta.«
