Toda čas, ki ga je preživela med štirimi stenami, osamljena in pozabljena od večine prijateljev, ji je prinesel veliko dobrega, saj je spoznala, kaj je v življenju zares pomembno in za kaj se splača boriti.
Erika si je že pri šestnajstih letih nadela poročno obleko, zanosila in rodila hčerkico Dragico. Kljub rosnim letom je bila zelo odgovorna mama, ves čas pa sta ji stala ob strani tudi starša. »Hvaležna sem jima za vso podporo, saj sva s hčerko doživljali težke trenutke. Po dveh letih zaklona sva se s partnerjem ločila in bivši mož je postal tako nasilen, da sva morali pred njim bežati, se skrivati. Kar šestnajstkrat sva se selili, zaradi hude finančne krize sva živeli v pomanjkanju.
Čeprav je bilo naporno, kruto in napeto, sva vse nekoliko lažje prenesli, ker sva se imeli neskončno radi,« je iskreno povedala in nadaljevala: »Nikoli ne bom pozabila ljudi, ki so nama takrat nesebično pomagali. Na primer, ko nisem imela denarja za vrtec, mi je vzgojiteljica rekla, naj ne skrbim, češ da se za enega otroka vedno najde prostor.
Ne znam vam pojasniti, kako so mi njene besede pogrele srce! Ja, časi so bili drugačni. Ljudje so bili bolj solidarni, brez vprašanja so bili pripravljeni priskočiti na pomoč, čeprav tudi takrat ni bilo veliko denarja. Nikoli nismo bili bogati, vseeno pa smo bili srečni in zadovoljni,« je zatrdila. Ko je začela pripovedovati o svoji vnukinji, pa ji je žarel obraz. »Hči je šla po mojih stopinjah, saj je prav tako pri šestnajstih rodila hčerkico Lauro. Rojstvo vnukinje je bil najsrečnejši dogodek.« Erika je tako pri komaj 33 letih postala ponosna babica.
Padec dvanajst metrov globoko. Pred desetimi leti se je Erika znašla pred novo preizkušnjo. Z drugim možem, s katerim sta skupaj že 23 let, sta se odpeljala v Prekmurje na njegovo kmetijo. »Spomnim se, da je bil čudovit dan, in kar naenkrat me je prešinila misel, da bi splezala na velik oreh. Zakaj, ne vem. Ko bi bili vsaj orehi zreli,« se je pošalila.
»Vedno sem se bala višine in zato nikoli nisem plezala po drevesih. Ko sem prišla na vrh, se je veja zlomila in padla sem dvanajst metrov globoko. Mož je zaslišal pok in moje ječanje, prav tako sosed, ta je z njive prvi pritekel k meni, mi sezul čevlje in dvignil glavo, da sem lahko dihala. Bila sem pri zavesti, ampak omotična in v neznosnih bolečinah. Z rešilnim avtom so me peljali v Mursko Soboto, od tam pa v Maribor. Kar sedem ur sem bila na operacijski mizi, saj sem imela zdrobljena štiri ledvena vretenca ter zlomljene medenično kost, stegnenico in rebra.«
Tri tedne je preživela v bolnišnici. Njeno telo je bilo popolnoma nemočno, ni se mogla niti obrniti, kaj šele vstati. Mož je pustil službo in se posvetil njenemu okrevanju. »Nesebično je prevzel skrb zame, me nosil na stranišče, negoval in me bodril. Kar šest mesecev se nisem mogla dvigniti iz postelje, potem pa sem odšla v zdravilišče ter tam po nesreči prvič stopila na noge s pomočjo bergel. Rehabilitacija je bila zelo naporna, ampak sem trmasto vztrajala. Slepo sem sledila navodilom zdravnikov in upoštevala vsak njihov nasvet. Mislim, da ravno zato danes hodim, diham, živim …«
