Igralec je namreč razpet med Novo Gorico, kjer je že šesto leto angažiran v tamkajšnjem gledališču, Brdi, kjer deloma snemajo serijo Ena žlahtna štorija, v kateri igra gostilničarjevega sina Tonija, in Ljubljano, od katere se za zdaj še ne more ločiti, ker je rad v središču dogajanja.
»Rad sem v stiku z gledališčem, koncerti in drugo sceno. Takšno je pač življenje igralskega nomada. Za zdaj vse to lahko zdržim, saj imam še vedno prve noge.« Med njegove največje konjičke gotovo spada kitara in pred kratkim je v prestolnici s prijatelji imel koncertni večer brazilske glasbe. Kristijan se je sicer na glasbeni šoli učil klavir, kitaro pa se je naučil igrati sam. »V mladostniških letih sem že igral v dveh skupinah, potem zaradi akademije to opustil, zdaj pa na drugačen način znova začenjam odkrivati mladostno ljubezen do glasbe. Včasih smo bili bolj rokerji, zdaj pa sem zašel v malce drugačne vode.«
K sreči ima partnerico, ki tolerira njegove različne projekte!
K sreči ima partnerico, ki tolerira njegove različne projekte, »ker še sam včasih težko toleriram sebe. Biti igralec ni preprosto in biti partner igralca tudi ni mačji kašelj. To je zahteven poklic, ker ni vezan na čas in prostor, ampak potrebuje veliko predanosti in požrtvovalnosti. Vse skupaj je stresno tako za igralca kot seveda za ljudi okoli njega. Tudi partnerstvo je, kakor odkriješ, nepretrgano delo.«
Na vprašanje, kdaj je vedel, da bo igralec, odgovarja: »Zame je to vprašanje za vsak dan. Da bo pa to moje delo, sem vedel, ko sem opravil sprejemne izpite, prej pa ne. Vedno znova pa ugotavljam, da biti igralec pomeni – odkrivati samega sebe. Gre za vsakodnevno raziskovanje in treba si je privzgojiti veliko samozaupanja in trdnosti. Ves čas se sprašuješ o navdihih, kako naprej, kako pustiti za sabo to, kar si naredil, in znova narediti nekaj drugačnega.«
Eden od načinov, da je kos vsemu, je meditacija. »Njene prave dimenzije sva z dekletom pred dvema letoma odkrivala v Indiji (in potem v Himalaji). Kako pravilno pristopiti k pranajami in meditaciji, naju je poučeval jogi. Mislim, da je vsako stvar, ki te res zanima, dobro raziskati, in to tam, od koder izvira. Sam sem nagnjen k spremembam, rad poskušam nove stvari in opuščam stare, ampak meditacija je ostala, čeprav je od Indije minilo že dve leti. Mogoče zato, ker že sama v sebi nosi opuščanje starega in prihod novega. In raziskovanje seveda. Res pomaga.«
Potovanja so njegov konjiček. Med drugim je bil na Tajskem, v Indoneziji in lani v Južni Ameriki. »Mislim, da je krasno, če gre človek nekam, kjer ga stvari spremenijo, ali pa se sooči sam s seboj v povsem novi dimenziji. To je največ, kar lahko dosežeš. Potovanja so dobra zame in s tem za vse, s čimer se ukvarjam. So velik vir navdiha za delo in življenje, na katero potem vedno gledam skozi neko povsem drugo prizmo.«
