Nemška zakonodaja, prav tako kot naša, dopušča 600 bekerelov! Se ne ponuja kar samo od sebe vprašanje, kako je z gobami in divjimi prašiči v Sloveniji? Bavarska namreč ni zelo daleč od nas in medtem ko se divjačinsko meso ne pojavlja prav pogosto na naših krožnikih, to za gobe zagotovo ne velja. Upamo si trditi, da smo Slovenke in Slovenci prav tako nori na gobe kot bavarski merjasci. Ali je torej dogajanje na Bavarskem skrb vzbujajoče in morda pomeni, da bomo morali bolj premisliti, preden se bomo zapodili po borovnice, gobe in kostanj?
Na Nemški lovski zvezi (Deutscher Jagdverband) smo izvedeli, da obstajajo v Nemčiji tri območja, ki jih je černobilski radioaktivni oblak še posebej prizadel. To so Bavarski gozd, Švabske Alpe v zvezni deželi Baden-Württemberg in Turinški gozd v Thüringenu. Na vseh treh območjih redno izvajajo meritve radioaktivnosti in druge zaščitne ukrepe. Pri vsakem odstreljenem divjem prašiču s teh območij izmerijo radioaktivnost in za vsakega, ki preseže mejno stopnjo 600 Bq/kg, država lovcem vrne znesek, ki bi ga sicer dobili z njegovo prodajo. »Visoko presežena stopnja 10.000 Bq/kg je bila odkrita samo pri nekaj primerkih, na ravni vse države pa je ta stopnja radioaktivnosti zanemarljiva,« je povedal Torsten Reinwald, tiskovni predstavnik Nemške lovske zveze.
Slovenske gobe niso radioaktivne!
Čeprav je znano, da se radioaktivni cezij ohranja v tleh in da so zaradi tega najbolj obremenjene gobe, pa Slavko Šerod, predsednik mikološke komisije v Mikološki zvezi Slovenije, zagotavlja, da vse raziskave in meritve kažejo, da tudi ob večkratnem uživanju zmernih količin gozdnih sadežev, tudi gob, ne presežemo mejne vrednosti sevanja. Pri tem si lahko pomagamo tudi z letnim poročilom Uprave RS za jedrsko in sevalno varnost za leto 2013, kjer lahko preberemo: »Zaužitje enega kilograma borovnic iz Koroške pomeni večji vnos radionuklida Cs v telo, kot ga daje v celem letu vsa hrana, pridelana na obdelovalnih površinah v Sloveniji. Seveda je prejeta letna doza še vedno zelo nizka v primerjavi z mejnimi vrednostmi za prebivalstvo ali z dozo naravnega ozadja.«
Koliko gob, kostanja in borovnic lahko pojemo?
Meso slovenskih divjih prašičev zaradi manjše porabe ni nevarno za zdravje, bolj nas skrbi, kako je z gobami, gozdnimi sadeži in kostanjem. Poleg regrata je nabiranje gozdnih plodov naš nacionalni šport, znano pa je, da se radioaktivna onesnaženost najbolj ohranja prav v gozdnih tleh. Imamo morda tudi v Sloveniji kakšna še posebej radioaktivna območja, kot jih imajo v Nemčiji?
Za odgovor smo se obrnili na prof. dr. Leona Cizlja, vodjo Odseka za reaktorsko tehniko Instituta Jožef Stefan. Pomiril nas je in nam zagotovil, da ni nobenega razloga za paniko. »V Sloveniji so bili zaradi černobilskega prahu in aprilskih neviht nekoliko bolj obremenjeni Koroška in gorski predeli, vendar je obremenjenost minimalna. Redne in sistematične meritve ne kažejo na to, da bi bila katerakoli hrana v Sloveniji obremenjena čez dovoljeno mejo. Za redne meritve radioaktivnosti v hrani v Sloveniji skrbi Uprava RS za varstvo pred sevanji, meritve pa izvajata Institut Jožef Stefan in Zavod za varstvo pri delu. Zbrani podatki kažejo na minimalno obremenjenost hrane s cezijem, ki je daleč pod dopustnimi mejami in je pravzaprav kar primerljiva s stanjem pred černobilsko nesrečo leta 1986. V 190 vzorcih gob, ki so jih leta 2013 preverili z meritvami v Sloveniji, tudi iz uvoza, v nobenem primeru ni bila presežena mejna vrednost 600 Bq/kg. Enako velja tudi za borovnice in divjačino.«
Minimalna radioaktivnost v Sloveniji
A zakaj prav gobe, borovnice in drugi gozdni sadeži, ki so tako dobri in jih tako radi nabiramo, najbolj vsrkavajo in ohranjajo radioaktivni cezij? Od prof. dr. Cizlja smo izvedeli, da je cezij 137 umeten izotop in je v naše naravno okolje prišel med atmosferskimi poskusi z jedrskim orožjem v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja ter ob nesreči v Černobilu. V ozračju se širi kot prah. Obremenjenost tal je zato zelo močno odvisna od padavin, ki prašne delce sperejo iz zraka. Cezij ne ostane na površini zemlje, ampak počasi prodira v globino. Zemlja pa nas seveda ščiti pred neposrednim sevanjem. Zato se je radioaktivna obremenitev sprehajalcev v gozdu zmanjševala veliko hitreje kot pa radioaktivna obremenitev gobarjev, ki so gobe tudi pojedli. »A brez skrbi, obremenitve obojih so bile premajhne za zdravstvene posledice že leta 1986, sedaj pa so še vsaj desetkrat manjše,« nas je pomiril prof. dr. Cizelj.
Nevarno samo, če pojemo dva prašiča na dan!
Kaj bi se zgodilo, če bi po naključju kakšen bavarski merjasec zašel v naše kraje in bi njegovo meso pojedli v slastnem golažu? Prof. dr. Cizelj je prepričan, da bi vsak izmed nas mirno lahko pojedel kakšen zrezek ali dva tudi iz divjega prašiča s 10.000 Bq/kg. Vsi namreč povsem mirno preživimo kakšno rentgensko slikanje na leto ali pa celo vsak teden, če je treba. Za podobno obremenitev telesa s sevanjem, kot je pri rentgenskem slikanju, bi bilo treba pojesti kar nekaj kilogramov takega mesa. »Skratka, v resne zdravstvene težave bi nas lahko pripeljale le prehrambne navade Obelixa iz istoimenskega stripa, ki za večerjo vsak dan poje vsaj dva pečena merjasca.«
Najbolj radioaktivne so banane! Sicer pa največji delež radioaktivnosti v človeškem telesu prinaša radioaktivni kalij 40, ki je v naravi od nekdaj in se mu ne moremo izogniti. Največji naravni vir kalija 40 v naši prehrani so banane. V povprečju bomo samo zaradi kalija 40 v naših telesih v vsakem izmed nas izmerili najmanj 60 Bq/kg.
Zanimivo o radioaktivnem ceziju
Radioaktivni cezij ima razpolovno dobo okoli 30 let. Iz našega okolja bo povsem izginil po približno desetih razpolovnih dobah oziroma po 300 letih.
Biološka razpolovna doba cezija v človeškem telesu je okoli 70 dni. To pomeni, da tako rekoč ves cezij, ki smo ga zaužili s hrano ali pijačo, naše telo zapusti v približno dveh letih.
Naših divjih prašičev ni treba meriti
Bi bilo zaradi izkušenj na Bavarskem smiselno vključiti v nadzor tudi meso divjih prašičev in druge divjadi? Tega pri nas namreč nihče sistematično ne nadzoruje. »Mislim, da je sedanje sistematično spremljanje dovolj dobro. Pri tem se naslanjam tudi na skandinavske izkušnje po Černobilu. Njihovo okolje je bilo s černobilskim cezijem 137 obremenjeno vsaj trikrat bolj kot naše. V tem času so sistematično spremljali zdravstveno stanje prebivalcev in iskali morebitne posledice obremenitev s cezijem. V četrt stoletja podrobnega spremljanja takih posledic niso našli. Zato ni nobenega razloga za strah pred radioaktivnim cezijem v mesu slovenskih divjih prašičev. Razen za tiste, ki imajo Obelixov apetit in prehrambne navade ter ob tem radi jedo tudi banane,« se je pošalil prof. dr. Cizelj.
Lovska zveza: Slovenska divjačina ni radioaktivna! Kljub pomirjujočemu tonu znanstvenika z Instituta Jožef Stefan smo vprašali še na Lovsko zvezo Slovenije (LZS), ali je vendarle mogoče, da bi bili tako visoko radioaktivni tudi posamezni slovenski divji prašiči. Izvedeli smo, da se je po Černobilu tudi v Sloveniji vrsto let spremljala radioaktivna onesnaženost gozdnih ekosistemov, vendar so se vzorci pokazali za povsem neproblematične z vidika vsebnosti cezija.
»Leta 2006 je na območju Poljanske doline inštitut ERICo Velenje odkril v mesu treh odraslih primerkov srnjadi vsebnost Cs 137, znašala je med 6,8 in 43 Bq/kg, kar je bilo za več desetkrat oziroma skoraj stokrat manj od dopustne mejne vrednosti (600 Bq/kg). Po nam znanih podatkih so na veterinarski upravi pred nekaj leti vsebnost Cs izmerili tudi v dveh vzorcih mesa divjih prašičev in bila je zelo nizka (2,5 Bq/kg oziroma celo samo 0,14 Bq/kg). Na podlagi dosedanjih ugotovitev menimo, da je v slovenskem prostoru skrb glede radioaktivne onesnaženosti mesa divjadi povsem odveč,« so povedali na LZS.
Poudarili so, je odveč tudi strah, da bi radioaktivni divji prašiči iz Bavarske prišli v Slovenijo. Po njihovih zagotovilih se lahko njihovo meso onesnaži zgolj in samo na onesnaženih območjih in z radioaktivnostjo ne bi »okužili« naših divjih prašičev, torej bi pri nas šlo le za osamljene primerke. Poleg tega je možnost, da bi se radioaktivni prašiči čez Alpe preselili k nam, zelo majhna. Znani so sicer primeri, ko posamezne starejše živali naredijo več kot 100 km dolge »ekskurzije«, a velika večina jih vendarle živi in je tudi odstreljena od samo nekaj sto metrov do nekaj kilometrov od območja poleganja.
