Novice Svet24

Njeni odgovori so jasni, strokovno in človeško utemeljeni, tudi kadar spregovori o pisanju seminarskih in diplomskih nalog po naročilu za plačilo in podpisovanju nekaterih profesorjev pod raziskovalne naloge študentov. Rešitev za anomalije je predvsem odgovornost staršev: »Če mislimo, da v otroštvu ne smemo ničesar zahtevati, otrok ne more razviti odgovornosti – najprej do sebe; odgovornosti se učimo, preden jo v celoti razumemo!« Ali drugače povedano, kar se Janezek nauči, to Janez zna.

Timsko delo ne pomeni, da asistent napiše članek, ti pa se podpišeš
»Raziskovalno in pedagoško sodelujem v skupini ljudi, v kateri nikoli nisem bila deležna očitkov, da bi bila podpisana pod nekaj, česar nisem delala. Proces razvoja odgovornosti je zapleten. Res je, da bodo profesorji, ki imajo več znanstvenih referenc, laže prišli do raziskovalnega denarja: sledi pa razmislek vsakega profesorja, kako bo v delo vključil mlajše sodelavce in jih tudi ustrezno nagradil ter se dogovoril o avtorstvu in soavtorstvu izdelka. Praviloma timsko delo nekam pripelje, a timsko delo pomeni, da v vseh korakih delaš skupaj, ne pa da asistent napiše članek, ti se pa podenj podpišeš. Jaz se zanesljivo ne bom, ker kako naj se podpišem pod nekaj, česar nisem naredila, saj s podpisom prevzemam tudi vso odgovornost za napisano.« 

Kaj menite o iniciativi Za otroke gre? Društvo psihologov in tudi vi kot raziskovalna psihologinja opozarjate, da otroci niso ogroženi, da gre za zavajanje.
Ne vem, kakšna je namera iniciative Za otroke gre, ki ima res precej hudo ime. Otrok je zelo pomemben in res se sam v teh zgodnjih razvojnih obdobjih ne more boriti za svoje pravice, zato je dolžnost družbe v najširšem pomenu besede, da mu zagotovi kakovostno in varno družinsko okolje. Ali je takšno okolje v enostarševski, istospolni ali klasični družini, ne vemo vnaprej, takšno varno okolje ustvarjajo starši, ali bližnji, ali rejniki za vsakega otroka posebej. Noben posameznik si ne more vnaprej lastiti določanja le nekaterih, pravih vrst družine, vse družine so lahko kakovostno okolje za otroka.

Pred leti je šlo za otroke ob porastu enostarševskih družin, za otroke gre tudi pri 55.000 revnih otrocih, ne?
Predvsem me moti uporaba izraza neokrnjena biološka družina. Katera stroka ali posameznik ima zagotovilo, da bo neka družina, tudi klasična, neokrnjena biološka družina, obstala? In zakaj se je pred dvajsetimi, tridesetimi leti na podoben način, kot se danes pogovarjamo o istospolnih družinah, pogovarjalo o tako imenovanih pankrtih, otrocih nezakonskih mater? Gre za izključevanje določene skupine posameznikov in njihovih pravic, torej gre absolutno za manipulacijo: trditve, da bo imel otrok v istospolni družini težave z razumevanjem moško-ženskega lika, pa da otrok ne bo imel modela identifikacije in bo imel problem z razvijanjem spolnih vlog, ne držijo, tako potrjujejo raziskave. Zakaj bi torej istospolnim partnerjem že vnaprej jemali pravico, da se na CSD postavijo v vrsto in čakajo na morebitno posvojitev? Manipulira se tudi s kvotami za istospolne pare, češ da bodo heterospolni pari na posvojitev čakali še dlje. Zame je vse to fiktivna zgodba, kako daleč gre človekova domišljija, češ kaj vse hudega se bo zgodilo, če bo v Sloveniji en par čez kdo ve koliko let po še temeljitejšem preverjanju na CSD posvojil otroka. Še večji problem so revni otroci, ki jih iniciativa Za otroke gre ne zagovarja tako goreče, pa se dnevno ukvarjamo s tem, kako jih zaščititi, sploh ker revščino največkrat prikrivajo. Tudi revni otroci oblikujejo svojo osebnost, podobo o sebi – s tem se noče nihče ukvarjati. Ali lahko takrat, ko starši nimajo denarja, da bi otroku plačali malico, govorimo o biološko neokrnjeni družini? Različnosti imamo v naši državi veliko, s tem bi se morali ukvarjati!

Lise Eliot, avtorica knjige Pink Brain, Blue Brain, je zapisala, da je spol le družbeni konstrukt, saj so med našimi možgani biološko izredno majhne, komaj opazne razlike. Starši pa vzgajamo deklice v barbike in fante v supermane – zakaj?
Družba je prepolna stereotipov, to je eden izmed njih. Med spoloma je, gledano z vidika razvojne psihologije, mnogo več podobnosti kot razlik. Bioloških razlik je zelo zelo malo, vse drugo nacepimo otroku. Idealističnih podob o tem, kdo je deklica in kdo deček, žal v več generacijah ne presežemo. Nacepljanje spolnega stereotipa se začne že v obdobju dojenčka z oblačili v fantovskih ali punčkastih barvah, opremo sobe, igračami. Večina staršev se sploh ne zaveda, da to počno, ker padejo v logiko, kakšna je podoba deklice, dečka, in se jim zdi, da se bo socialni prostor čudno vedel, če tega ne bodo spoštovali.

Šimen Zupančič

Ekran otroka ničesar ne nauči
»Tablice, telefone, računalnike je treba umakniti pred malimi otroki! Ne potrebujejo jih, saj z njimi ne pridobivajo novih izkušenj. Pridobivajo jih ob neposrednem učenju v okolju. Tam vidijo, da imajo njihova dejanja posledice, različne odzive npr. drugih otrok … Na ekranu se stvari dogajajo tako, da je malčku vedno v redu, če ni, pa izklopi napravo. Vključevati se v vrstniške socialne skupine je bolj zahtevno kot komunicirati le z odraslimi ljudmi ali ekranom – tam je otrok praviloma zmagovalec. To je napačno sporočilo, saj se otroci v procesu socializacije učijo razumeti tudi druge, sicer so iz skupine izključeni, nimajo prijateljev, ne priborijo si mesta vodje skupine.«

Začne se pri zavedanju in odgovornosti staršev.

Seveda. Stereotipi o življenju otroka v istospolni družini se začnejo pri odraslih, otroci pa so jih deležni v ožjem in širšem okolju. Otroci so, tako kažejo raziskave, zaskrbljeni za svoje starše, ki jih družba šikanira. Seveda enako velja za katerekoli šikanirane starše: otroci revnih staršev revščino zanikajo in prikrivajo zato, da zaščitijo svoje starše, ker so nanje čustveno navezani in vedo, da ne bodo izločeni le oni, temveč vsa družina! Res je, bila je revščina pred sedemdesetimi leti in bile so razlike, a danes so opaznejše. Sama pravim, naj imajo veliko tisti, ki to pošteno zaslužijo, a pomembneje je, kako vzgajamo otroka v materialno bogati družini. Bo ta otrok nad drugimi otroki? Je materialno reven otrok res manj sposoben, manj socialno spreten, nemotiviran in posledično ne vključen v vrstniško okolje, nikoli prvi, nikoli pohvaljen? Tega je bilo v preteklosti manj. 

Je prava pot vzgoje avtoriteta z obiljem topline?
Je. Začetna toplina, ko se vzpostavlja varna navezanost, je zelo pomembna, saj se bo varno navezan dojenček počutil varno tudi v kasnejših letih. In ravno ta odnos nam kot staršem daje možnost, da postavimo meje, če jih ni, bomo najkasneje v puberteti prišli do pogostih konfliktov. Pogostejši so pri mladostnikih, ki v zgodnjih letih niso čutili topline in varnosti v primarnem okolju. V tem kontekstu je zelo pomembna tudi igra, saj se v njej otroci učijo medvrstniških odnosov, se sprejo, so prijatelji. Vse to se lahko učijo le tako, da to živijo, tega se ne da se učiti na mobilnem telefonu, tablici, televiziji. Dokazano je, da so otroci, ki se družijo – bolj zanimiv je odprt prostor – bolj socialno spretni. Nadzorovanje otrok ves čas prinaša napačno predstavo, da bo otrok, ko bo dovolj star, kar naenkrat samostojen, toda samostojnost raste z otrokom: najprej si, recimo, obuje čevlje, pri treh letih v zaledju staršev vzpostavlja stik z drugim otrokom, nato pa se morajo starši odmakniti, kajti otrok si želi, da ga starši ne nadzorujejo ves čas. Učijo se na osnovi izkušenj, še posebej pomembne so socialne izkušnje, pridobljene v skupinah. Žal že nekaj generacijam otrok to manjka. 

Manjka tudi odgovornosti, sodeč po tem, koliko seminarskih in diplomskih nalog se napiše po naročilu in za plačilo.
Iskreno povem, da me je informacija prav čustveno prizadela. Proces odgovornosti znotraj socializacije se začne oblikovati že pri dojenčkih, malčkih – ti nas opazujejo in pomembne osebe v njihovem okolju so modeli posnemanja! Če otroka v najzgodnejših obdobjih zaščitimo, češ saj je majhen in ne razume, in, na primer, pri petih letih rečemo, da naš otrok ni kriv, da se je nekaj zgodilo slučajno in da je kriva okolica, odgovornosti same po sebi kasneje ne moremo pričakovati. Starši žal prepogosto prevzemajo tudi učenje in pisanje nalog za svojega otroka, ker jih skrbi za otroka in ker si tako želijo, da bi bil uspešen – na ta način otroku sporočajo, da so odgovorni oni in ne on. No, in pride tudi do tega, da študentu pišejo diplome drugi. Ker, veste, iz mladostnika zraste odrasla oseba, ki očitno nima razčiščenih stvari, pri sebi nima nobenega moralnega mačka! Čustva samozavedanja, povezana z moralnim razvojem, se začnejo razvijati pri malčku, starem približno dve leti! Pri dveh letih je otroku nerodno, če ve, da je naredil nekaj narobe, zna se opravičiti. Dolga je torej zgodovina posameznika in pogovori o tem, zakaj so mladostniki neodgovorni, so praviloma prepozni! Razvoj odgovornosti je proces in v razvoju ne gre tako, da postane nekdo odgovoren, ker je star toliko in toliko let.

Ali kot profesorica prepoznate diplomsko ali seminarsko nalogo, ki je ni napisal študent?
Imam občutek, da ja, ker naloge ne le večkrat preberem, temveč prihajajo študentje na konzultacije. Upam, da se mi s takšnim delom diploma, ki bi jo napisal nekdo drug, ne more zgoditi. A dokazov nimam. S študenti se pogovarjam, seveda si tudi kaj napišemo po elektronski pošti. Pa vendar je pri večini študentov prisotna želja, da bi bilo elektronske komunikacije več in v času govorilnih ur imam velikokrat prazno sobo. Polna je, kadar objavim rezultate izpitov. Ta način mi ni blizu. Zdelo se mi je pomembno, da sem kljub temu, da sem se pri nekaterih profesorjih bala potrkati na njihova vrata, to vseeno naredila, se s profesorjem pogovorila in potem sem bila zelo ponosna nase. Vsak posameznik mora tudi skozi proces srečevanja in pogovarjanja s strokovno avtoriteto – to se mi zdi ključno za razvoj študentov in tudi mene kot profesorice. Sicer pride do odtujenosti, do upogibanja hrbtenice in tudi možne manipulacije. In zmanjka občutljivosti, manjka boriti se zase, za svoj prav, in umanjka pot do ugotovitve, zakaj zgubiš. Študentje žal pogosto raje sedijo v zadnjih vrstah predavalnice, ker se tam počutijo bolj »varne«, kar jim otežuje razvoj realne podobe o sebi, verjetja vase.

Ta proces traja vse življenje in velja za vse, tudi politike, profesorje, akademike, zdravnike.
Da, traja vse življenje in velja za vse! Bitje s hrbtenico postaneš takrat, ko tudi kdaj izgubiš, hkrati se iz tega nečesa naučiš in ne popustiš takrat, ko nekdo manipulira s teboj! Padeš, vstaneš, streseš prah, greš naprej in ne obsojaš drugih, da so krivi za tvoj padec!