»Bil sem tudi član izvršnega odbora največjega Evropskega združenja za starejše (E.D.E., zdaj EAN), zato vidim širše. Glede na denar, ki ga dobimo, imamo v naši državi zelo solidno oskrbo. V Sloveniji stane oskrba za zdravega stanovalca od 20 evrov naprej, v Franciji pa 70 evrov na dan. Vsi zaposleni v Danici in sploh vsi zaposleni v domovih za starejše smo izjemno slabo plačani, sploh v primerjavi s plačami v EU. Zato se prav nič ne čudim, da naša delovna sila odhaja v Avstrijo, kjer imajo zaposleni mnogo višje plače in zaradi primernejših normativov tudi lažje delo.«
»Za tako ponižujoče razvrednotenje v sistemu skrbi za starejše je odgovorna vlada RS z odgovornimi ministrstvi, Skupnost socialnih zavodov Slovenije in ne nazadnje neučinkovit menedžment domov za starejše, ki je dovolil takšno razlikovanje oziroma razvrednotenje svojega dela,« pravi mag. Marko Slavič, direktor Doma Danice Vogrinec Maribor.
Dom, ki ga vodi, je javni zavod ter po številu stanovalcev (več kot 800) in enot (štiri) največji javni socialnovarstveni zavod v Sloveniji. Pred tremi leti ga je organizacija EAN (European Ageing Network – Evropska mreža za staranje) razglasila za najboljšega v Evropi, Marku Slaviču pa je leta 2017 Borut Pahor, predsednik države, za njegovo inovatorsko delo s starejšimi podelil jabolko navdiha.
Zakaj je Evropska mreža za staranje prav vaš dom izbrala za najboljši v EU?
Priznanje, ki se mu uradno reče the best facility in Europe 2018, smo prejeli na finalnem izboru med štirimi domovi iz Nizozemske, Francije, Italije in Slovenije. Zmagali smo zato, ker smo za svoje stanovalce našli pot nazaj v njihovo staro oziroma običajno življenje. Pogosto smo z njimi tudi zaposleni zapustili naš zavod, denimo ko smo na rock koncertu na velikem parkirišču prepevali na prostem pred večtisočglavo množico navdušenih mešanih generacij, ki so z začudenjem zrle v srečne obraze naših stanovalcev. To si štejemo za največji uspeh. Hkrati smo posneli celovečerni film, s stanovalci obiskovali nogometne tekme, tudi v tujini, razvijali prostovoljstvo itd. Smo ekipa, ki si prizadeva izboljšati življenje tistih, ki so se odločili starejša leta preživeti pri nas.
Slišala sem, da pri domskih dejavnosti uporabljate slogan Za kanček več. Kaj to pomeni?
Geslo Za kanček več je namenjeno nam, ki delamo s starejšimi. Zelo se trudimo, da smo do vseh, ki pri nas stanujejo, dostojanstveni, prijazni, strokovni in spoštljivi. To pomeni tudi prijazen pogled, nasmeh, da znamo objeti in stisniti sočloveka k sebi. Zdaj, ko je razsajala korona, tega nismo smeli početi in smo zaradi tega vsi trpeli. No, če sem pošten, naši stanovalci, ki so bili prikrajšani še za obiske svojcev in prijateljev, še veliko bolj. Za kanček več ne prinese več dela, temveč zgolj več empatije in prijaznosti. Sploh pa se zavedamo, da vsak stanovalec težko prenese selitev v dom, v tuje okolje. Zato moramo biti na začetku še posebej razumevajoči.
Tudi vi ugotavljate, da postajajo domovi starejših negovalne bolnišnice, saj ima kar okoli 80 odstotkov stanovalcev tako hude zdravstvene težave, da mnogi ne morejo več vstati in hoditi.
Pri nas imamo le 17 odstotkov relativno zdravih oziroma samostojnih stanovalcev. Enak odstotek stanovalcev potrebuje pomoč pri umivanju in oblačenju, malo manj kot polovica jih je na negovalnih oddelkih, 20 odstotkov pa jih ima demenco. Lahko rečem, da prihaja v zadnjem času tudi v naš dom vse več ljudi, ki ne morejo več skrbeti zase. Torej smo vse manj socialni zavodi in vse bolj zdravstvene ustanove.
Torej je med stanovalci doma, ki ga vodite, veliko takšnih, ki se vaših prireditev ne morejo udeleževati. Kako poskrbite zanje?
Včasih nam res kdo reče, da naredimo premalo za tiste, ki ležijo v posteljah in se ne morejo udeleževati naših prireditev. A vendarle tudi zanje pripravljamo dejavnosti. Te so seveda drugačne in v manjšem obsegu. Žal nismo čarovniki, čeprav bi si najbolj želeli, da bi stanovalcem znali pričarati nazaj vsaj del mladostne energije in moči. Stanovalci na invalidskih vozičkih, na primer, niso prikrajšani, saj jih odpeljemo na prireditve v domu in seveda tudi na koncerte v parku.
Ali sedaj, ko covid popušča in je večina stanovalcev ter zaposlenih cepljena, spet pripravljate dogodke?
Počasi se stanje normalizira. Zato skušamo najti denar, da bomo stanovalce spet vozili s kočijami, starodobnimi avtomobili, jih peljali na baletne in druge kulturne predstave, na športne tekme in tudi v nebo bodo spet lahko poleteli z balonom.
Se tudi vi srečujete s pomanjkanjem kadra, preobremenjenimi zaposlenimi, ki so premalo plačani?
Da. Naši ljudje so izčrpani že pri opravljanju osnovne dejavnosti in zagotavljanju osnovnih standardov zdravstvene nege in oskrbe. Že pri osnovnih dejavnostih! Še posebno hudo je bilo med korono, ko bi potrebovali več kadra, pa smo ga imeli veliko manj.
Pravite, da je za vas največja bolečina, ko sodelavci odhajajo.
Občutki nemoči, ki jih doživljam ob teh odhodih, niso prijetni, saj z izšolanimi kadri za naš davkoplačevalski denar podpiramo socialne in zdravstvene sisteme bogatejših ter razvitejših držav EU. Izšolane in z vrhunskimi izkušnjami jih spuščamo čez mejo brez odškodnine, v sodobno suženjstvo tujega kapitala.
Pa vendar pravite, da v evropskih ustanovah že razpravljajo o zelo veliki etični dilemi znotraj EU, ko bogate države na račun manj razvitih ohranjajo svoje javne sisteme, revne pa zaradi migracij ostajajo brez kadrov.
Res je, a dlje od tega še niso prišli. Predstavniki razvitejših, bogatejših in večjih evropskih držav ter lastniki kapitala so vsekakor hvaležni, da smo tako zelo nesposobni, da svojih kadrov ne zmoremo z ustrezno spodbudo obdržati v svojem nacionalnem sistemu in jih zanje brezplačno šolamo in usposabljamo.
Kako bi odhode preprečili?
Izključno z višjimi plačami in s spoštovanjem našega dela. In tako, da se bodo mladi radi odločali za delo v domovih starejših. V mislih imam tudi nujno oblikovanje sistemskih in državotvornih ukrepov na področju dolgotrajne oskrbe in mreže domov za starejše, ki ne bodo sledili pritlehnim ciljem zdaj enega in kasneje drugega političnega pola, usmerjanega s strani najrazličnejših lobistov in političnih prijateljev s praznimi žepi.
Vas je epidemija covida zaznamovala?
Mislim, da sem se v tem času postaral za pet let, a na srečo ostal ves čas zdrav, čeprav so bili napori enormni in skoraj nepredstavljivi. Sreča v nesreči je bila, da sem imel ob sebi najstrokovnejši, popolnoma predan in zanesljiv tim. V prvem valu nismo imeli zaščitne opreme, a smo jo dobro odnesli.
Žal je tudi drugi val, ki je terjal največ okužb in smrtnih žrtev, država pričakala nepripravljena.
Ja, čeprav je imela poleti čas, da bi se nanj pripravila. Kljub nenehnim opozorilom ministrstvom smo pričakali novi val epidemije brez predlaganega regijskega centra za zdravljenje stanovalcev. Menim namreč, da bolni sodijo v bolnišnico, in to ne glede na to, kje bivajo. Poleg tega nam država ne nadomešča denarja za tekoče stroške, ki so nastali ob epidemiji. V mislih imam dodatke za plače, zaščitna sredstva ter refundacijo praznih postelj, ki jih je vse več. Naj zaključim: vse poteka z velikimi zamiki. Na škodo nas in naših stanovalcev.
Vemo tudi, da so nekateri zdravniki med epidemijo prav dobro zaslužili.
Res je. Toda tudi naši zaposleni so nosili naprodaj svojo glave in zdravje. Le plačani smo bili veliko manj. Zdi se celo, da je ZZZS v delu svojih prvotno načrtovanih sredstev za 2020 in v času epidemije na postavki domov za starejše celo zmanjšal svoje odhodke! Nepredstavljivo.
Hočete reči, da so stroške zdravstvene nege pri zdravljenju s covidom plačali stanovalci s svojimi oskrbninami?
Da.
Kakšno rešitev predlagate?
Glede na trenutno situacijo me je zelo strah, da urejenega sistema ni več. Ustrezni ministrstvi namreč nista sposobni reševati osnovnih tekočih in operativnih nalog. Zato se sprašujem, kakšen bo, če sploh bo, zakon o dolgotrajni oskrbi. In kdaj bomo domovi dočakali višje normative v zdravstveni in socialni negi, pa to, da naše strežnice, perice ali kuharice ne bodo deset let čakale, da bodo prilezle do minimalne plače. Zdajšnja in pretekla plačna politika je podcenjevalna do naših zaposlenih ter je seveda posledica neučinkovitih in neracionalnih državnih sistemov. Zaposliti kuharja, natakarja, bolničarja je skoraj nemogoče, saj so njihove plače izrazito nekonkurenčne.
Država pa je že nekaj let gluha, kadar kdorkoli spregovori, da bi morali v domovih starejših povečati normative.
Nimam odgovora. Če bi odgovorni samo teden dni delali v naši ekipi, bi bili gotovo sprejeti v naslednjem mesecu. Morda bi bilo drugače, če bi resnično doživeli izkušnjo ob stanovalcih, za katere tako radi govorijo, da jim je treba ohraniti dostojanstvo. A kako?
Bivanje v teh zavodih, še posebno zasebnih, ki so še za okoli 30 odstotkov dražji, si redko kateri stanovalec lahko v celoti plača sam.
To drži. Ocenjujem, da je glede na plačilno sposobnost starejših njihovo plačilo v celotni ceni storitve oskrbe in zdravstvene nege previsoko. Zato je stisk stanovalcev, ko potrebujejo doplačila drugih zavezancev, predvsem otrok, zelo veliko in pogosto doživljamo prav srce parajoče situacije. Zato je naša strategija že vrsto let usmerjena k zagotavljanju najkakovostnejših storitev oskrbe za najnižjo možno ceno. Naše cene se tako gibljejo od 19 za osnovno, 24 za dodatno, 29 evrov za najzahtevnejšo in 31 evrov na dan za oskrbo stanovalca z demenco.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
