»Ducat hlebcev in žemljice za ožjo in širšo družino, pa za prijatelje,« je dejal. Ob okusni domači enolončnici sva ga poskusila tudi midva. Milan Krišelj, upokojeni geograf in zgodovinar, eden prvih, ki se je v Sloveniji začel ukvarjati s kmečkim turizmom, pa naju je medtem s slikovito pripovedjo in žarom v očeh popeljal skozi preteklost.
»Glede na ime je bil prvi lastnik po vsej verjetnosti šuštar – čevljar.« Milan Krišelj je dobil domačijo v svoje roke po smrti tete Barbe. Hiša je bila v zelo slabem stanju. »Iz hleva smo naredili sanitarije in savno, iz kamre pa kopalnico za potrebe turizma. Kar nekaj let smo se aktivno ukvarjali s turizmom, k nam so prihajali z vsega sveta.« To je bila ena prvih turističnih kmetij v Sloveniji.
Učna pot ob reki Kokri
Milan Krišelj je svojo poklicno pot začel kot vodja turistične poslovalnice, ki je organizirala izlete po Sloveniji in zamejstvu. Naslednji korak je napravil kot profesor geografije in zgodovine na srednji šoli, potem pa ga je spet pritegnil turizem, saj je prevzel vodenje razvoja kmečkega turizma v Škofji Loki, ki je v tem času doživljal pravi razmah. Po uspešnem zagovoru magistrske naloge je postal eden najvidnejših strokovnjakov za turizem na podeželju, še posebej na kmetijah. Za svoje delo na področju turistične dejavnosti je leta 2002 dobil zlato plaketo, najvišje priznanje, ki ga podeljuje Turistična zveza Slovenije. Svoje poklicno življenje je znal lepo vkomponirati v zasebno. Domačija Pr Šuštarju pa se je pred časom iz turizma preusmerila na različne dogodke. »Imeli smo razne delavnice – peko kruha, barvanje ovčje volne z rastlinskimi barvami, literarne večere. Prirejali smo srečanja za zaključene skupine. Sčasoma sem začel hišo povezovati tudi z učno potjo, ki sem jo naredil ob reki Kokri.«
Piramida iz prodnikov
»Ob zaključku bivanja na kmetiji sem goste vedno vprašal, kaj jim je bilo v Sloveniji najbolj všeč. Najpogostejši odgovori so bili Bled, Postojna, Lipica ... Nekoč pa me je presenetil odgovor gospe Lidije Williams iz Londona, dejala je, da so jo najbolj navdušili prodniki ob reki Kokri. Odgovoru sem se začudil, saj se mi ti kamni niso zdeli nič posebnega, potem pa sem jih začel natančneje opazovati. Ugotovil sem, da je v resnici vsak drugačen. Tako sem se domislil, da bi to geološko pestrost predstavil v obliki geološke piramide. Idejo sem predstavil takratnemu županu Šenčurja Miru Kozelju in bil je navdušen. K sodelovanju sta pristopila še kranjski Zavod za varstvo narave in Kulturno umetniško društvo Valentin Kokalj Visoko. Zaradi res velike pestrosti prodnikov smo k sodelovanju povabili še strokovnjake z Geološkega zavoda Ljubljana. Mikrolokacijo piramide je določil radiestezist Franc Šturm iz Tolmina, ki je tam odkril zelo ugodno zemeljsko sevanje. Ko je bila piramida zgrajena, ga je še okrepila – s prvotnih 30 metrov v krogu na 500. Tisti ljudje, ki so dovzetni za te energije, so navdušeni in pravijo, da je primerljiva z drugimi slovenskimi kraji blagodejnih energij, kot so Bukovniško jezero, Tunjice, Strunjan in podobno. Tudi sam se tu zelo dobro počutim.« Da se pri piramidi nekaj dogaja, sva začutila tudi midva s fotografom, ko naju je Milan po koncu pogovora odpeljal k njej. Njeno moč sva začutila v hipu, vsak v drugem predelu telesa. Zelo pomirjujoče pa je bilo tudi posedanje na bližnji klopci. »Ob reki smo postavili še nekaj informacijskih tabel. Prva in zaključna predstavljata celotno porečje reke, na drugih dveh pa sta predstavljeni zgodbi o Kokri in sedmih mlinih na njej.«
Sedem mlinov ob reki Kokri
Čeprav se je zgodba teh mlinov leta 1967 dokončno zaključila, eden od njih, Kapov mlin, zadnji dve leti spet deluje na Milanovi domačiji. »Mlini so najprej stali ob glavni struji Kokre, ker pa je reka hudourniška in tudi poplavlja, lahko naredi veliko škode.« Zato so vodo za mline speljali stran od glavnega toka, naredili jez v Tupelčah in tam zgradili mlinske stavbe. Ko je leta 1967 povodenj spet poškodovala jez v Tupelčah, ga mlinarji niso več obnovili. Mlini so začeli propadati, tudi zaradi konkurence industrijskih mlinov. Milanu pa je uspelo enega od njih, četrtega po vrsti, spet obuditi v življenje. »Imel sem kar nekaj tehničnih problemov, pri njih mi je pomagal Slavko Dolhar, mlinar iz Predoselj. In mlin zdaj brezhibno deluje.«
Po kruhu diši
Milanova ljubezen do kruha izvira iz otroštva. »Rojen sem med vojno, leta 1942, ko je vladalo pomanjkanje. Kruh smo zelo spoštovali. Ko ga je mama pekla, sem bil vedno zraven. Poleg kruha je pekla posmodivke, lepinji podobne hlebčke, pomazane s smetano iz kuhanega mleka.« Božanski okus posmodivk je vse življenje nosil v sebi, zato je želel to tradicijo z obnovo domačije obuditi. Kruh ga je naučil peči Jablančev Miha iz Potoč, njegova druga učiteljica pa je bila Slavka Dolinšek, nekdanja kuharica v Osnovni šoli Matije Valjavca v Preddvoru. »Na tečajih v naši hiši je kar nekaj gospodinj naučila peči kruh, med drugim znano gostinko Veroniko Aljančič iz gostilne Pri Bizjak.«
Odtlej na približno deset dni zakuri krušno peč, nekaj ur pozneje pa po vasi že omamno zadiši po sveže pečenem kruhu. »Zdaj ga pečem za svojo širšo družino in kakšnega prijatelja. Tega ne počnem redno, ker ne maram, da me to bremeni. Spečem ga, ko ga zmanjka v domači skrinji.« Peka kruha je zanj poseben obred, ki se začne ob osmih zjutraj. »Prvo vzhajanje se začne od devetih in traja 45 minut, drugo vzhajanje traja eno uro, nato oblikujem hlebe in jih dam v peharje, kjer vzhajajo še pol ure. Medtem je peč pripravljena. Žerjavico pograbim ven in peč pometem z omelom, ki je sestavljen iz mahu zaspanček. To je zelo zdravilna rastlina, ki jo dobim na Pokljuki. Potem z moko testiram vročino – v peč vržem pest moke in glede na to, kako reagira, ugotavljam, koliko je segreta. Če je premalo, moram dokuriti, medtem pa lahko testo uide, če je preveč segreta, jo moram ohladiti. Ohladim jo tako, da zmočim omelo in z njim nekajkrat podrsam po dnu peči. Ko se moka ne žge več, je peč pripravljena. Kljub temu da imam že kar dolgoletno prakso, so presenečenja še vedno mogoča. (smeh) Nikoli nisem povsem prepričan, ali bo v redu ali ne, čeprav vedno je. Kar pomeni, da to delo resno opravljam. Ljudje, ki dobijo kruh, so prezadovoljni, jaz pa tudi.«
O tem smo se lahko tudi sami prepričali, saj so med najinim pogovorom prijatelji kar kapljali po svoj hlebček. Ena od gospa je celo dejala, da odkar je okusila Milanov hlebček iz krušne peči, kruha v trgovini ne kupuje več.
Zlata plaketa
Na koncu našega obiska smo Milana Krišlja, ki mu opravil nikoli ne zmanjka, vprašali, kaj še počne, tako za dušo. »Zelo rad delam z lesom.« V njegovi delavnici nastajajo zabojčki, žlice, vilice, pincete za čevapčiče, nožki. Poleg tega ga veseli obnavljanje starih stvari. Sodeluje tudi pri kulturnih prireditvah in še vedno rad poje v Mešanem pevskem zboru Petra Liparja pri DU Kranj. Za svoje dolgoletno aktivno in predano delo na številnih področjih društvenega in družbenega delovanja, predvsem na področju kulture, je pred kratkim dobil zlato plaketo občine Šenčur. Načrtov ima še veliko, zato bomo o njem gotovo še slišali! Njegov kruh, mimogrede, je pa res božanski!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
