Je skrivnost, kako sta se z Jonahom spoznala? Skupina Dirty Loops, katere glavni vokalist in klaviaturist je, je senzacija na YouTubu.
Res so. Tudi jaz sem ga odkrila na YouTubu, in to povsem naključno. Zgodilo se je pred petimi leti, ko so ravno objavili kasneje zelo uspešen posnetek priredbe pesmi Lady Gaga. Ko sem to videla, mi je čeljust padla do tal. Vau! Potem je začela njihova skupina delati bolj pospešeno, objavljali so več posnetkov, jaz pa sem jih kazala vsaki ljubi duši, ki mi je prekrižala pot. O Jonahu, ki mi je bil kot pevec in klaviaturist itak najbolj zanimiv, sem se pozanimala po internetu in skupino tudi kontaktirala – zgolj zato, da bi jim povedala, kako jih podpiram in da so moj navdih. Ta kontakt se je razvil v daljše in večkratne pogovore oziroma dopisovanja. Potem ko je ugotovil, da sem tudi jaz glasbenica, in ko sem mu poslala svoj posnetek, sva začela komunicirati redno – vsake dva meseca kakšno elektronsko pismo. Najino dopisovanje je tako trajalo dve leti, potem pa je skupino vzela pod okrilje ameriška založba, ob čemer sem si rekla: če ga želim kadarkoli spoznati, bo treba na Švedsko, ne morem se zaradi nekega neznanca voziti v Ameriko. Kot da bi imela neki šesti čut, sem rezervirala letalsko vozovnico za Švedsko, poklicala najboljšo prijateljico in jo postavila pred dejstvo, da gre aprila z mano. (smeh) Šli sva za tri dni. Njemu poprej nisem nič povedala, da ne bi izpadla kot kakšna zalezovalka. Ko sva se potem srečala, je bilo to takoj …
Pa ne ljubezen na prvi pogled?
Ja, tako je. Res. Takoj sem vedela. Zanimivo, da sem bila dan pred odhodom še na urgenci zaradi alergijskega napada in sem mislila, da sploh ne bom mogla iti. Naposled sva se le videla, nato je čez dva meseca prišel še on k meni v Slovenijo in potem sva si rekla: pa poskusiva tole zvezo na daljavo – kar bo, pač bo. V tistem času sem se selila v Rotterdam, tam sem začela študij na glasbeni akademiji in sva živela eno leto narazen. Oba sva se ob tem strinjala, da tako ne bo šlo – midva morava biti skupaj! Švedska se mi je že od nekdaj zdela zanimiva zaradi njihove zelo razvite glasbene scene, ko pa sem tam dobila priložnost tudi za delo in ugotovila, da imam v Stockholmu celo možnost nadaljevati študij, sem se odločila za premik.
V nizozemskem Rotterdamu ste naredili dva letnika, zdaj ste v tretjem letniku akademije za džez v Stockholmu. Glede na to, da ste začeli kot pop pevka, ste morali opravljati sprejemne izpite?
Prihajam z oddelka za pop glasbo iz Rotterdama in čeprav obsega pop veliko podzvrsti, džeza res ne. Po dveh letih se mi je zazdelo, da mi manjka izzivov, želela sem nekaj več – džez mi je zelo všeč in sem si želela razširiti glasbeno obzorje. Posnela sem dva džezovska komada. Pri tem je treba vedeti, da v Stockholmu sprejmejo le enega tujega študenta na leto, zato sem bila ob potrditvenem elektronskem pismu osupla. Ko sem dobila sporočilo, sva z Jonahom sedela na kavču in šele 15 minut po tem, ko sem ga prebrala, se mi je posvetilo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Bila je res pomembna življenjska odločitev, ki bi lahko vodila tudi h katastrofi – konec koncev do takrat z Jonahom sploh še nisva živela skupaj. Imava res srečo, da se je vse odvrtelo v pravo smer in se imava fajn. Skupnega življenja je še celo premalo, saj je moral Jonah kmalu po skupni vselitvi že na turnejo.
Si vas Slovenci še želijo ali vas ne vabijo na nastope v Sloveniji, ker ste pač »daleč« stran?
Seveda jih ni več toliko kot pred selitvijo. Pa tudi meni se je leto dni po Evroviziji začelo vse nabirati in začutila sem, da v treh letih od mojega »preboja« sploh nisem imela časa, da bi premlela, kaj se mi dogaja. Neprestano sem bila na valu in ta me je nosil in nosil, na koncu pa se mi je zdelo, da me pušča prazno. Po številnih nastopih, nekje februarja 2012, sem sedela doma in razmišljala, kaj bom počela čez deset let, kako se vidim … Ali je to možno pri nas sploh uresničiti? Ali bom na tak način srečna? Na žalost je pri nas glasbeni trg majhen, zelo težko je delati, prilagajati se moraš radiem, ni velike publike za soul in r'n'b, meni pa to, da delam tisto, kar mene najbolj predstavlja, zelo veliko pomeni. In od tega bi rada živela. Zdelo se mi je, da moram, če želim doseči želeno, sploh če se želim glasbeno še razvijati, oditi. Vedno sem se namreč dojemala bolj kot glasbenico, ne samo kot pevko. Manjkalo mi je podlage, ki sem jo preskočila, ko sem bila tako čez noč izstreljena na sceno, na kar nisem bila pripravljena. Po šovu Slovenija ima talent sploh nisem pričakovala, da bo dogajanje tako silovito.
Je bila to stiska ali je bilo bolj tuhtanje?
Malo sem bila … Malo sem bila depresivna po vsem tem skupaj. Iskreno povedano. To se je zgodilo po zmagi, po izdaji albuma, po kupu nastopov, ki so se kar vlekli. Ko je nastopila prva luknja, obdobje brez nastopov, sem se ustavila in si rekla: kaj se zdaj dogaja? Kam ciljaš, kam greš? Za mano se je tudi plazil občutek, da sem se začela preveč prilagajati razmeram in delati to, kar so od mene pričakovali. Včasih sem se kar oddaljila od same sebe. Zato sem si rekla, če bom pa tako nadaljevala, se mi sploh ni treba ukvarjati z glasbo, lahko študiram kaj drugega. Temu je bilo treba narediti konec. Potrebovala sem odmik od vsega – da spet pridem k svojemu bistvu – v nekem drugem okolju, kjer me nihče ne pozna, kjer se kot nepoznana študentka usedem na kolo in grem v šolo … Tako se mi je življenje malo umirilo, seveda pa so me nato doletele druge stvari – drug jezik, nepoznano okolje, ljudje, kulturne razlike … Naenkrat sem bila v krogu glasbenikov, dobivala ogromno inspiracije, informacij, sočasno pa sem začela hoditi v Stockholm in tam delati. Vedno bolj sem čutila, da je to pravo okolje zame. Takšno, ki me ne utesnjuje, ampak izoblikuje, mi pusti dihati in mi je vsak dan v izziv. Še posebej je tako na akademiji za džez – o moj bog!
Zakaj?
Najprej, pouk je v švedščini, vključno z literaturo, zato sem se najprej lotila jezikovnega tečaja. Ne govorim še čisto dobro, razumevanje mi gre bolje. Trudim se, saj sicer ne bi mogla slediti pouku, ki je na precej visokem nivoju, od študentov pa se pričakuje neko predznanje, ki ga nadgrajujemo. V nasprotju z drugimi nisem imela džezovske podlage, zato sem se morala učiti dvakrat več, da sem sploh lahko sledila uram. Na začetku sem bila ob koncu dneva zelo psihično utrujena.
So vam povedali, zakaj so vas sprejeli kljub odsotnosti džezovskega predznanja?
V meni so videli neki naravni talent. Obstajata dve vrsti glasbenikov – eni delajo z občutkom, bolj po posluhu, drugi so bolj teoretiki – tehnični tipi. Jaz to zadnje res nisem! To jih je pritegnilo. Ne glede na vse pa so mi izkušnje iz Slovenije tudi precej dale – kilometrino na odru, samozavesten nastop, ki ga morda nekateri moji kolegi niso imeli.
Za vami sta dobri dve leti življenja na tujem. Vas je tujina izoblikovala, spremenila?
Osebnostno se nisem zelo spremenila, bolj glede sprejemanja odgovornosti. Ko se odločiš, da si boš v tujini gradil svoj dom, novo življenje, kariero, se lahko ob tem prebudi veliko strahov. Včasih moraš biti zelo trden, da te ne stre. Jonaha ni bilo nikoli doma in pol leta sem bila tako rekoč sama. Ko še nisem hodila v šolo, nisem poznala prav nobenega. Sam si! Od tebe je odvisno, koliko se vključuješ, kako si boš zgradil socialno mrežo. Začela sem delati v založniški hiši Scandinavian songs, tam sem pisala komade za azijski trg.
Kako pa ste prišli do tega?
Imeli smo »sešn« z enim kitaristom v nekem studiu, kjer je bila tudi producentka Maria Marcus – z njo sem kasneje posnela skladbo Close to you. Čeprav rada pišem skladbe, dotlej nisem napisala še ničesar za koga drugega. Na tistem muziciranju sem ustvarila skladbo, zanjo sem napisala tako besedilo kot glasbo in bili so navdušeni. Taki »sešni« trajajo od pet do osem ur in vse se naredi v enem dnevu – podlaga, besedilo, takoj se posname. Tak izdelek nato pošljejo različnim založbam in če nekomu tvoje delo ustreza, ga vzame, on je izvajalec, ti pa si avtor, ki mu pripadajo pravice za komad. Tega nato posnamejo v japonščini, kitajščini … Ogromno Švedov piše za azijski trg.
Koliko skladb ste že napisali oziroma prodali na tamkajšnji trg?
Napišeš na primer trideset komadov, od tega gresta lahko komaj dva naprej, saj je to res masovna produkcija. Za zdaj je en moj komad pristal pri Randyju Jacksonu, ameriškem glasbeniku, ki je bil tudi sodnik v oddaji American idol. Zdaj je skladba na čakanju. Lahko mineta tudi dve leti, preden ti sporočijo, da se s skladbo nekaj dogaja. Je pa tudi res, da se da na tako velikih trgih živeti tudi od enega hita. Še vedno tu in tam kaj napišem, sicer pa sem poleg šole osredotočena na svoj projekt. Odločila sem se, da je zadnji rok za izdajo tako imenovane male plošče letošnji april oziroma maj. Predstavila jo bom dvema založbama, ki sta že izrazili zanimanje – eni japonski in eni ameriški.
Kako pa to – za ameriško še razumem, zakaj pa japonska?
Maja lani sem potovala z Dirty Loops na japonsko turnejo in se prepričala, da tam ljudje še vedno cenijo glasbo – jo kupujejo! Na Japonskem sem se zelo dobro počutila, za nas je skrbel šef založbe in bilo je … drugače, s spoštovanjem. Čisto drugače kot na primer v Ameriki, kjer s tabo delajo kot z lutko, ki jim prinaša denar. Ko smo se mu na koncu zahvalili, češ hvala, da ste poskrbeli za nas, so mu solze tekle po licu. Kar ne moreš verjeti.
Ste jim imeli priložnost tudi kaj odpeti?
Ja, pravzaprav so me prisilili. (smeh) Menedžer Dirty Loops me je povabil, daj Maja, jim boš tukaj malo zapela. Kar na suho, kar tisti trenutek, takoj – pred šefoma ameriške in japonske založbe. Po odpetem so mi dejali, naj sem jim oglasim, ko bom pripravljena in bom imela kaj pokazati. Zato vem, kam bom s svojim izdelkom šla. Seveda pa lahko samo upam, da jim bo moje delo všeč, da bo nekdo v njem prepoznal potencial.
Kakšne kulturne razlike opažate med Švedi in Slovenci?
Mi smo precej vročekrvni, kar se tiče izkazovanja čustev, tudi jeze, agresije, Švedi pa so precej zadržani. Potrebujejo nekaj časa, da te sprejmejo medse – sploh če si tujec. Sicer pa so veliko bolj osredotočeni na svoje cilje in manj tolerirajo napake, neprofesionalnost, noben ne razmišlja, da se nečesa ne bi naučil. Mi znamo biti včasih malo leni. Prijazni so in spoštujejo glasbenike, medtem ko se pri nas nekateri do glasbenikov obnašajo kot do hodečega džuboksa.
Ste se že navzeli te miselnosti – da moraš stremeti k čim boljšemu? Menda vam je ravno Jonah dejal, da se ne smete prehitro zadovoljiti.
Nisem imela preveč dobrega mnenja o sebi, nisem bila hudo samozavestna punca, čeprav sem na odru delovala tako – tam sem bila čisto druga Maja, to je bil moj teritorij. Ko sem sestopila, je bila druga zgodba. Nikoli nisem bila popolnoma zadovoljna z nastopi. Ko me je Jonah spoznal, mi je rekel: hej, si sebe sploh kdaj slišala? Se sploh zavedaš nekih stvari? O čem govoriš, sem bila začudena. Slovenci znamo o sebi večkrat govoriti poniževalno in vse, kar prihaja iz tujine, je boljše.
Tudi vi ste zdaj boljši! (smeh)
Ja, seveda – tako to gledamo. Ljubi bog, moramo se zavedati, kaj imamo Slovenci. Tako dobre hrane kot v Sloveniji nisem jedla še nikjer na svetu! Dejansko ima okus po hrani! Veliko malih trgovin, prijetnih lokalov, naravo imamo tako, da dol padeš. Jonah govori, da je to najlepša država na svetu, čeprav je bil že povsod. Sami sebe degradiramo, ker nismo dovolj samozavestni.
