Igralca, ki je poročen z igralko Mašo Derganc, s katero ima dva otroka, štiri pa ima že od prej, trenutno lahko (poleg seveda na odrskih deskah) vidimo v celovečercu Šuplje priče in slišimo v radijski nanizanki Inšpektor Gaber, pravkar pa je končal tudi snemanje kratkega filma Petra Bratuše Taksist.
Na Radiu Slovenija predvajajo radijsko igro Inšpektor Gaber, v kateri igrate naslovnega junaka. Uživate v tem delu?
Ja, radijska igra mi je všeč, užitek jo je delati, sploh če je tekst govorljiv in se da iz njega narediti dober lik. Kot se mora slikar preizkusiti v različnih tehnikah, je super, če ima igralec priložnost delati v različnih medijih. Inšpektor Gaber je bil dober trening, bili smo prijetna ekipa, zbrana iz različnih gledališč, že to je fino, malo drugače zadiši.
V igro so vključeni tudi poslušalci, ki lahko po prvem delu ugibajo, kdo je morilec (na koncu jim seveda pravi odgovor razkrije inšpektor Gaber). V pogovore s poslušalci vi niste vključeni, vodi jih namreč Janko Petrovec. Vam je hudo zaradi tega?
Pred petnajstimi leti smo snemali podobno kontaktno radijsko serijo in takrat sem imel tudi pogovore s poslušalci, sedaj pa je radiu očitno zmanjkalo denarja. (smeh) Meni je sicer kontaktni del veliko bolj naporen kot igrani, ne počutim domače, se mi pa zdi škoda zaradi igre same: odvrti se igra, potem pa se vklopi neki radijski glas, ki se pogovarja s poslušalci. To ni isto, kot če bi se z njimi pogovarjali liki iz serije.
Zakaj ste se odločili sodelovati pri filmu Šuplje priče? Zaradi denarja verjetno ne, saj gre za nizkoproračunski film.
Seveda ne zaradi denarja. Prvič: nobeni stvari ne rečem ne. Če mi je zadeva všeč, potem se hitro pogovorimo, če pa je na drugi strani kaj neprijetnega, potem se pogajamo. Večja sramota se več plača. (smeh) Pri Šupljih pričah sem bil prijazno nagovorjen, vsebina in način, kako so se fantje lotili zadeve, sta mi bila všeč. Zgodba je precej originalna, scenarij je gladko napisan, ni se mi zdelo, da bi si s tem filmom naredil slabo uslugo. In rad imam postopek snemanja filmov, drugačen je kot v gledališču. Mislim, da se film in gledališče lahko na žlahten način dopolnjujeta, absolutno pa se ne strinjam s trditvami, da je gledališka igra drugačna od filmske; mislim, da obstajata le dobra in slaba igra. Igralci, ki najboljše delujejo v filmu, so tisti, ki najbolje delujejo v gledališču. Tukaj ni velike razlike.
Razen te, da je filmov zelo malo.
»Moramo zahtevati svoj kos potičke za to, kar smo naredili, in pokazati, kaj smo s tem kosom naredili!«
Pravzaprav jih ni malo. Zadnje čase jih je kar veliko. Bolj se bojim, da je malo dobrih idej in ljudi, ki znajo delati. Predvsem pa je zelo malo ljudi, ki bi bili dovolj vztrajni. Mislim, da je to še odsev nekega drugega časa, da še vedno hočemo – čeprav nova generacija bistveno manj –, da bi nam drugi pomagali, da bi lahko počeli tisto, kar bi radi počeli. Kot da imamo pravico do tega početja! Mislim, da nimamo apriorne pravice, ampak si jo je treba izboriti, vrednost nečesa je treba tudi dokazati. Res pa je, da bo vrednost današnjih kulturnih izdelkov precenila zgodovina. Na primer: trenutno ravno pripravljamo izjemno zanimivo predstavo ABC oder Krieg, o abecedni vojni iz časa Prešerna (Borut igra Matijo Čopa, op. p.). Ko sem prebiral o tem, kaj se je takrat dogajalo, me je najbolj zadela informacija, da so Valižani v istem času razpravljali o istih zadevah – o jeziku. Čez 80 odstotkov prebivalcev je takrat govorilo valižanščino, a so se odločili, da naj bo visoki jezik (za literaturo, intelektualce) angleščina. In danes govori valižanščino le še 15 odstotkov ljudi. Prepričan sem, da če bi takrat v Sloveniji obveljalo, da slovenščina ne more biti visok jezik, slovenščine že zdavnaj ne bi bilo. Ne moreš v tem trenutku vedeti, kaj bo pomembno ali odločilno za prihodnji čas. Težko predvidiš, a to ne pomeni, da nam ni treba nič narediti. Če se vrnem k filmu: izjemno pozitivno se mi zdi, da so mlade generacije agresivno začele delati filme, ne da le zahtevajo in čakajo na denar. Ko sem bil na AGRFT-ju, se je govorilo: če bi imeli denar, bi imeli filme. A če pogledam filme, za katere so porabili veliko denarja, bi težko rekel, da po kvaliteti blazno odstopajo od nizkoproračunskih. Take izjave je seveda zelo nevarno dajati v ušesa birokratom, ker bodo potem želeli ta denar vzeti filmu in ga dati kam drugam, tistim, ki bolj glasno jamrajo in imajo več bratrancev v političnih strankah. Mi moramo vseeno zahtevati svoj kos potičke za to, kar smo naredili, in pokazati, kaj smo s tem kosom naredili. Če pogledamo zgodovino filma, se točno vidi, kje so bili vrhovi in kje dolinice. Imam občutek, da prihaja vrh, rastejo generacije, ki jim film veliko pomeni, imajo tehnične možnosti, cene produkcije padajo, edina težava je identifikacija cilja. Kaj imamo Slovenci v tem svetu povedati? Bojim se, da ne vemo, s čim se identificirati.
Katere tipično slovenske filmske teme prepoznate vi?
Vse lastnosti, ki si jih Slovenci pripisujemo, bi najprej morali začeti gledati od blizu, kaj same po sebi pomenijo in kakšne možnosti nam dajejo. A če hočemo videti, kaj lahko naredimo, moramo najprej začeti delati in nehati iskati zglede drugje. Saj lahko gledamo tuje zglede, a jih moramo prenesti, prilagoditi in nadgraditi. Morda celo ne bi smeli toliko razmišljati o tem, kaj smo, ampak samo biti in delati.
Kaj pa gledališče, ima lažjo nalogo?
Ja, v tem smislu, da je večina gledališč javni zavod in da ima postavljeno čvrsto tehnično in personalno bazo, produkcija je relativno kontinuirana in ima čas in priložnost iskati izrazna sredstva, teme, lažje prenaša tuje tekste in voha svetovne trende in spodbuja temu primerne slovenske avtorje. Drugače pa je primerjava težka, kot bi primerjali hruške in jabolka. Filmarji bodo rekli, da je težje pri filmu, v gledališčih, sploh neinstitucionalnih, pa da v gledališču. Vsi jamramo, kako je težko. A to sploh ni vprašanje: če se počutiš poklicanega, potem rini ta plug, če pa želiš le služiti ... težka sreča.
V Sloveniji vsi jamramo in čakamo, da nam nekdo nekaj da.
Ne, vsi ne jamramo – eni jamrajo, eni delamo. Jaz delam. (smeh) Seveda imamo za sabo zgodovino, ki nas je pripeljala v ta trenutek, a če sem se rodil s kratkimi nogami, se ne bom ukvarjal s tekom na dolge proge, ampak z gimnastiko. Govorim o tem, da je stanje tako, kot je, moramo ga izkoristiti.
Stanja se torej ne da spremeniti, le mi se moramo v njem znajti in plavati?
Ne, nisem rekel, da se stanja ne da spremeniti, ravno obratno: stanje se spreminja s tem, ko se spreminjamo mi. Tega seveda ne opazimo, a tako je. Že s tem, ko izbereš, koga boš poslušal, se odločaš, kako boš reagiral. Če se spraviš v sozvočje z nečim neaktivnim, negativnim, je več možnosti, da boš sam postal tak, kot pa če se uskladiš z nečim pozitivnim, produktivnim, inovativnim.
Rekla bi, da se je večina ljudi uskladila z negativnim polom, glede na stanje duha, ki vlada vse naokoli.
Ne, ne, s tem se globoko ne strinjam! Ni problem v tem, kakšni smo, ampak kako se vidimo. Bodite bolj pozitivni, in ko boste vi, bodo ljudje okoli vas tudi. Zelo drži pregovor, da nasmeh nič ne stane, je pa zelo dragocen. Kamorkoli prineseš veselje, ga ljudje radi sprejmejo in ga namnožijo. Če se vam zdi, da je vaše okolje prežalostno, ga naredite bolj veselega. To je vaša naloga, ne stvar okolja. Naloga nas vseh je, da malo večkrat pokažemo zobe v nasmehu, ne v renčanju. (smeh)
Vsak mora najprej spraviti v red sebe, potem šele stvari okoli njega?
To je težko, ker bi moral vedeti, kaj narediti sami s sabo, si postaviti neki cilj. To je pretežka naloga.
Postaviti si cilj?
Ja, in ga doseči. Ker si večinoma postavimo nedosegljive cilje. Ker nas z vseh strani oblegajo s tem, kaj pomeni biti uspešen, je težko biti toliko samozavesten, da bi bil zadovoljen z majhnimi cilji. In ko nam ne uspe doseči naših velikih ciljev, poiščemo vse možne krivce, razloge za svoj neuspeh zunaj nas. Bolj zdravo si je izbrati pot kot cilj. Pravkar sem snemal kratki film Taksist Petra Bratuše, ki je dobil sredstva z razpisa RTV. Hvala bogu, da tak razpis sploh je. Še vedno moramo narediti vse, da se razmere ne bi poslabšale, in hkrati biti hvaležni, da take priložnosti sploh še imamo, čeprav jih je vedno manj. A če ne bomo nič naredili, da bi te priložnosti ohranili, jih kmalu ne bo več.
Imate šest otrok. Kako jih vzgajate, kakšno popotnico za življenje jim želite dati?
Uf. Mislim, da so otroci avtonomni ljudje, tako kot odrasli, od tistega trenutka, ko jih spočneš, in ne nekakšen projekt staršev, zato nisem nikoli delal kakšnih načrtov zanje, nobenih matrik, navodil za življenje jim nisem poskušal predajati. Tisto, kar verjetno pobirajo od mene, je to, kakršen sem. Zavedam se, da otrokom predstavljam tako pozitiven kot negativen zgled, glede na to, kako živim in kaj počnem, se bodo opredeljevali v življenju, nekatere stvari se jim bodo zdele prav, druge pa narobe. Edina stvar, ki si jo želim, je, da bi si vsak na svoj način znal narediti okoliščine, v katerih bi lahko bil srečen. To je vse. Z otroki je treba živeti, ne delati planov. Sicer sem zelo avtoritativen starš, ne odobravam permisivne vzgoje, ne samo zato, ker hočem udobje zase, ampak ker želim z otroki živeti v sozvočju. Bistveno je, da raje in lepše živim svoje življenje z njimi kot brez njih.
Otroci so stari od 32 do 8 let, štirje fantje in dve punci. Kako se razumejo med sabo?
Super! Sploh je lepo, ko smo kdaj zbrani vsi skupaj, ko malo zadiši po starih velikih družinah. Pregovor najprej štal'ca, pol pa krav'ca … Saj ni treba vseh stvari početi skozi neko udobje, gotovost, pragmatičnost.
Gre kateri od otrok po vaših stopinjah?
Ne, zaenkrat ne, očitno se jim to ne zdi tako lep poklic, očitno jim je prizadejal dovolj gorja. (smeh)
