Žal je morala študij zaradi neugodnih okoliščin prekiniti, kot tudi opustiti številne druge načrte, recimo »mit o srečni družini«. Ni se uresničil, a tudi to in številne bolezni, ki so jo psihično in fizično izmučile, ji niso vzeli vere in volje za nove podvige. Eden zadnjih je knjižica Zeliščna abeceda – zelišča iz naših krajev od A do Ž. Kata je še ena v klubu žensk, ki dokazujejo, da se da, če je volja. Njena naslednja knjiga bo Abeceda starševstva, ker se ji zdi biti starš najpomembnejše od vsega.
Kako se je rodila ideja o knjigi – po vsem, kar ste preživeli, in nazadnje ostali brez službe, četrtič.
Najboljše ideje pridejo takrat, ko si najbolj stisnjen v kot. Pred mnogimi leti sem svoji hčerki Katji Talajić, takrat učenki osnovne šole v Velenju, dala nalogo, naj napiše svojo abecedo in jo okrasi z rastlinami. Risbe so bile lepe.
V tretjem poizkusu je narisala izboljšano verzijo trinajstih risbic, preostalih dvanajst je narisala prijateljica Elvisa Tabaković, ki sem ji bila pred leti mentorica za raziskovalno nalogo. Nato sem vsaki risbici dodala pesmico, ki pove nekaj o določeni rastlini za vse črke abecede. Projekt sem prijavila na javni razpis za kulturne projekte in založništvo za leto 2014. Založniška hiša Narava iz Kranja je idejo sprejela. Dobila sem krila.
Otroci, ki se bodo učili abecede, bodo ob črki B pomislili na …
Belo omelo.
Katere rastline se v naravi bohotijo ta čas?
Bršljan, zdravilna rastlina in najbolj poznana čebelja paša, ter že omenjena bela omela, tudi zdravilna, s katero moramo previdno ravnati – je sveta rastlina keltskih svečenikov. Treba si je vzeti čas za opazovanje. In uživati v naravi.
Če ljudem v stiski svetujemo, naj vendarle najdejo v svojem življenju kaj lepega, uspe to le redkim. Vidijo temo. Vi pa imate vedno v glavi tudi plan B. Kako vam uspe?
Že dve leti sem pod rezervo, z dohodki, ki mi zagotavljajo manj, kot je minimum za preživetje, človeka dostojno življenje. Žal. Toda ne vdam se.
Leto 2014 je bilo pestro, predvsem zaradi finančne nestabilnosti, zaradi katere sem dejansko zbolela. Delo s slikanico je bilo nekje na sredini. Med okrevanjem, ki še vedno traja (op. a: izgorelost, borelija), sem zbrala toliko moči, da sem ga uspešno pripeljala do konca. Zato je uspeh ob izidu slikanice toliko več vreden.
Kaj vas žene?
Žene me ljubezen – do življenja, narave in ljudi. Odgovorna sem sebi. Žene me odgovornost do mojih otrok. To, da sem mati in sem svojim otrokom zgled, kako se lotiti stvari prav ter kako iz problema narediti izziv in priložnost. Tudi v nemogočih situacijah. Vztrajna sem. Odneham le, če res vidim, da nima smisla.
Niste rojeni na naših tleh, ali to kdaj občutite kot pomanjkljivost?
Evidentno je, da nisem rojena v Sloveniji. Toda Slovenija je moja domovina, ker sem si jo sama izbrala. V Velenju je moj dom in dom mojih otrok. V tej moji novi domovini sem sprejela za svoje vse, kar sem bila zmožna sprejeti. Enako bi naredila, kjerkoli bi se znašla. Moja prva slikanica je dokaz, da sem tudi slovenski jezik, kot pomembno vrednoto naroda, sprejela za svoj.
Vidi se, da ste človek, ki daje vse od sebe. Čeprav ste tolikokrat padli, ste se vedno pobrali. O svojih ranah spregovorite na glas. Ničesar ne skrivate pod preprogo, tudi zgodbe bivšega moža ne.
Ja, bivši mož ... Očeta mojih otrok sem spoznala že v srednji šoli in me je presenetil. Bil je tih, vase potegnjen. Vabilo me je, da mu morda lahko pomagam. Zato sem velikokrat prezrla tisto, česar ne bi smela. Še v norosti ne. Imel je težavno otroštvo, brez ljubezni in topline. Zato mojih ponudb ni mogel sprejeti, ker ni vedel, da ljubezen v takšni obliki sploh obstaja. Ne zamerim mu.
Kako pa sta zdaj?
Jaz grem naprej. Z ljubeznijo. On molči. V zakonu, ki sem si ga želela in izbrala kljub očitkom staršev, sem dobila vsega več kot ljubezni, po kateri sem hrepenela. Oče je jokal, ko sem šla od doma v Slovenijo, pa ne zaradi oddaljenosti od Zenice, temveč ker je videl, česar jaz nisem hotela videti.
Izkušnja, ki žal vedno pride prepozno ...
Dobro je poslušati in slišati starše, si vzeti čas in razmisliti o njihovih besedah. Ni treba ubogati. Nisem se zavedala, da mnoge stvari počnem zato, ker sem bila jezna nanje. Nisem znala drugače. Mislila sem, da je svoboda početi, kar želiš. Pa ni. Je izbira, v jezi največkrat napačna. A brez moškega ni hiše in brez ženske ni družine. Vsi skupaj naredijo dom. Če so otroci, je še bolj razburljivo in pestro.
Pišete že novo knjigo, ki bo nosila naslov Abeceda starševstva.
Naivno sem verjela, da mora družina držati skupaj. Še en mit je padel v vodo. Starši se ne zavedajo, kaj naredijo otrokom s svojimi odločitvami, ne glede na to, kaj jih vanje prisili. Pa bi se morali. Starševstvo je najpomembnejša in najodgovornejša vloga v življenju. Ko si enkrat starš, ni vrnitve.
Kje vi vidite rešitve?
Izkušnje in modrosti, ki pridejo počasi, deliti z drugimi. Pomagati brez pričakovanj za povračilo. Sodelovati. Delati z ljubeznijo. Od blaginje vzeti le toliko, kolikor potrebuješ. Za vse je dovolj vsega. Zmernost na vseh nivojih.
Kako smo vas sprejeli Slovenci?
V Velenju se končno počutim doma. Ni bilo enostavno, je pa bilo vredno. Slovenci ste nenavaden narod. Nevoščljivost je breme, ki ga morate enkrat za vselej odložiti, saj nima prihodnosti. Ste delaven narod, toda brez prave, življenjske energije. Ko prepoznate te energije v kom drugem, ne glede na to, ali je rojen tukaj ali drugje, se ustrašite in ste zmožni narediti marsikaj, da ga ustavite. Ko se znebite tega strahu pred drugačnimi, boste imeli možnost za rast, razvoj in napredek. Imate velike potenciale. Dovolite si zaupati sebi in drugim. Povežite se z vsakim, ki ima dobre ideje in gre naprej, ne glede na to, kje je rojen in kako se piše. Vsi smo naši. Pomembno je, kdo je dober. Le dobri, boljši in najboljši nas lahko potegnejo na površje.
Kaj vam je pa najbolj všeč pri nas?
Delate najboljše solate. Polne sklede. Pire krompir in repa sta zame odlična kombinacija. Da koga sprejmete, traja, a potem ga sprejmete za vedno. Le obupati ne smeš. Lahko rečem, da sem v sredini, kjer živim in ustvarjam, sprejeta.
