Zakaj potrebujemo dva odmerka cepiva? Zakaj eno samo cepljenje ni dovolj?
Zaščita pred boleznijo po prvem odmerku cepiva ni dovolj dobra, je okoli 95-odstotna, po drugem odmerku cepiva pa se imunost poveča na 99 odstotkov in naj bi trajala do konca življenja. Ker so ošpice najbolj kužna nalezljiva bolezen, mora biti precepljene vsaj 90–95 odstotkov populacije, če želimo, da se na nekem območju odpravi. Z dvema odmerkoma tako pridobimo večji delež oseb, ki razvijejo imunost proti ošpicam, obenem pa dosežemo večjo precepljenost populacije s tem, da če nekdo izpusti prvo cepljenje proti ošpicam, ki je predvideno pri enem letu, ima naslednje cepljenje predvideno pred vstopom v šolo, če ga ne opravi seveda že prej. V Sloveniji imamo pediatri za vsakega otroka to natančno zabeleženo. Ker so ošpice zelo nalezljive, so tisti, ki niso bili cepljeni in ošpic niso preboleli po naravni poti, v največji nevarnosti za okužbo.
Zdravniki govorite o kolektivni imunosti, ki naj bi jo dosegli. Koga s tem varujemo?
Kolektivna imunost je pomembna pri nalezljivih boleznih, kot so npr. ošpice, ker s tem dosežemo posredno zaščito pred boleznijo tudi pri ljudeh, ki živijo med cepljenimi in bolezni niso preboleli po naravni poti ali niso bili cepljeni in niso razvili imunosti. Tako so na račun cepljenih zaščiteni tudi necepljeni. Ta zaščita je zelo pomembna za osebe, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljene (npr. nekateri bolniki z rakom, boleznimi imunske pomanjkljivosti). Pri njih pričakujemo težji potek bolezni. Torej kolektivna imunost okrepi učinek cepljenja. Da dosežemo prag kolektivne imunosti, za nalezljive bolezni običajno zadostuje, da je uspešno imunizirane več kot 80 odstotkov populacije, za ošpice pa mora biti ta odstotek večji od 90. To nam je v preteklih letih v Sloveniji uspevalo, na kar smo lahko ponosni, saj nismo imeli epidemij ošpic, le posamezne izbruhe, ki so nastali zaradi prihoda okuženih iz tujine.
Brali smo očitke nasprotnikov cepljenja, češ da zbolijo tudi cepljeni otroci. Kaj pravite na to?
Kot je doslej znano, so trije otroci zboleli, potem ko so se okužili od nekoga iz neposredne okolice, torej gre za sekundarno okužbo. Ti trije otroci niso bili cepljeni. Treba je vedeti, da tudi otroci, ki so bili cepljeni enkrat, lahko zbolijo, ker učinkovitost cepiva ni stoodstotna, vendar res zelo redko in tudi bolezen običajno poteka v blagi obliki. Če pride otrok, ki je že bil enkrat cepljen proti ošpicam, v stik z osebo z ošpicami, se priporoča, da čim prej prejme še drugi odmerek cepiva, čeprav je sicer ta predviden pred vstopom v šolo.
Kakšna so sodobna cepiva? Govorimo o tako imenovani »hladni verigi«. Kaj to pomeni?
Sodobna cepiva so varna in učinkovita. Prvo cepivo, ki so ga razvili proti ošpicam v ZDA leta 1963, je bilo mrtvo in slabo učinkovito, zato so začeli uporabljati živo, oslabljeno cepivo. V Sloveniji so začeli cepiti proti ošpicam leta 1968, takrat je cepivo vsebovalo le oslabljeni virus ošpic, od leta 1990 pa so otroci cepljeni z enim cepivom, ki vsebuje oslabljene viruse ošpic, rdečk in mumpsa, torej proti trem nalezljivim otroškim boleznim. Hladna veriga se ne nanaša na sestavo cepiva ali način izdelave, temveč na način, kako ga shranjujemo. Pomembna je za vsa cepiva, ker pomeni sistem razdeljevanja in hranjenja cepiva od proizvajalca do cepitelja na določeni temperaturi. Gre za ohranjanje kakovosti, učinkovitosti in varnosti. To je danes pod strogim nadzorom.
Je možno, da so številke Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) o zapletih pri ošpicah pretirane? Je ta bolezen res tako huda, da bi lahko rekli, da s cepljenjem preprečimo nekaj milijonov smrti?
Podatki SZO so globalni in zato so tudi številke najbrž kar točne. Računati je treba tudi na nerazvite države, na primer tiste v Afriki, kjer so otroci podhranjeni in nimajo prav nobene telesne rezerve, zato pri njih bolezen poteka huje, zapleti so pogostejši in težji. Otroci hitro dehidrirajo zaradi driske, ob sočasnem pomanjkanju vitamina A so prizadete oči, kar vodi v slepoto. Smrtnost je pri njih še vedno od ena- do petodstotna. Kadar so izbruhi, jih umre veliko. SZO si je za cilj postavila čim višjo precepljenost in v doseganju tega smrtnost zelo upada. Na primer, leta 1999 je bilo še 873.000 smrti zaradi ošpic, leta 2005 pa je število smrti že precej manjše, 345.000, leta 2008 jih je umrlo 164.000. Še vedno pa to ne pomeni, da bi lahko ošpice popolno eliminirali. Pri drugih boleznih je to prej verjetno, pri ošpicah pa ne, ker so tako zelo nalezljive. Zato se tudi v evropskih državah pojavljajo novi in novi izbruhi.
Kakšna bolezen so ošpice? Kakšni so možni zapleti?
V razvitih državah so ošpice večinoma blaga vročinska bolezen s prehladnimi znaki in izpuščajem, vendar so možni hudi zapleti in celo smrt. Med zapleti je najpogostejše vnetje srednjega ušesa (od sedem do devet odstotkov), pljučnica (od enega do šest odstotkov), driska in še hujši zapleti na centralnem živčevju: vnetje ovojnice ali pa možganov. Vnetja možganov (encefalitis) je več vrst, akutni postinfekcijski encefalitis se pojavi pri enem od tisoč bolnikov, lahko še ko ima otrok izpuščaj, in je imunsko pogojen. Smrtnost je od 15- do 20-odstotna, lahko ostanejo tudi trajne psihofizične posledice, gluhost. Pri drugi vrsti encefalitisa se ta bolezen lahko razvije mesec dni po prebolelih ošpicah in je praviloma smrtna. Najbolj nas skrbi subakutni sklerozirajoči panencefalitis, SSPE. Je precej redek, en bolnik na deset do sto tisoč okužb, a pojavi se lahko od pet do sedem let ali pa tudi več po prebolelih ošpicah. V tem primeru virus ošpic ni bil v celoti odstranjen, ohrani se še velika količina virusnega antigena v vključkih, v možganih; kužni virusi se ne množijo več, vendar je ta oblika encefalitisa stoodstotno smrtna. V sosednji Avstriji imajo vse otroke s to boleznijo dokumentirane in vodijo register. Sama sem to videla na enem od kongresov. Pri nas smo imeli tak smrtni encefalitis leta 2002. Umrl je sedemletni otrok, ki je prebolel ošpice pri enem letu. Tudi to je dokumentirano. Ob misli, da se ti lahko zgodi kaj takega, je verjetno lažje sprejeti tveganje za blažje stranske učinke, ki se lahko pojavijo po cepljenju.
V Avstriji prav zdaj poročajo o izbruhih ošpic.
Res je, imajo jih občasno in o tem redno poročajo. Pa ne samo v Avstriji, tudi v drugih državah, kot so Švica, Velika Britanija, Italija in naše južne sosede. Širiti so se začele po waldorfskih šolah in ker nalezljive bolezni ne poznajo meja, zaidejo tudi k nam.
Povejva odkrito, kakšni so stranski učinki cepljenja?
To je lahko lokalna reakcija na mestu vboda (rdečina, oteklina, bolečina), po kakšnem tednu se lahko pojavi povišana temperatura, lahko tudi izpuščaj, redkejše so alergične reakcije na sestavine cepiva. Kolikor vem, kakšnih resnih zapletov, ki bi bili dokazano posledica cepljenja, pri nas ni bilo. Redko se pojavi trombocitopenija, to je znižanje števila krvnih ploščic. Pri otrocih, ki se jim je to pojavilo, se pred drugim cepljenjem pretehta, kaj je najbolje narediti, ali cepiti še enkrat ali ne, tudi glede na epidemiološko situacijo.
Je med starši otrok, ki so vaši bolniki, tudi kaj takih, ki nasprotujejo cepljenju?
Da, mislim, da se vsak pediater sreča z njimi. Tem staršem poskušam v svoji pojasnilni dolžnosti razložiti, zakaj je cepljenje koristno, za vsako bolezen posebej povem, kako poteka, zakaj je nevarna oziroma kaj želimo s cepljenjem doseči, sestavo cepiva, kakšni so pričakovani možni stranski učinki, kaj narediti, če se pojavijo. Ponudim jim dodatno gradivo, če ga želijo, povem za internetne naslove, kjer lahko dobijo preverjene informacije. Kdor ni zadovoljen z našimi pojasnili, se lahko obrne tudi na komisijo za cepljenje, ki deluje na ministrstvu za zdravje. Seveda pa ne moremo nikogar siliti, da bo naredil tisto, kar se nam zdi prav in s čimer se on ne strinja. Dajemo nasvete za cepljenje, ki je odraz njegove odgovornosti. Nekateri si po pogovorih premislijo, nekateri pa ne.
Ste pediatri tisti, ki morate po zakonu prijaviti starše, ki odklanjajo cepljenje?
Pri nas je dolgoletna tradicija, da je cepljenje otrok po zakonu obvezno, zato smo tudi mi dolžni starše, ki odklanjajo cepljenje, prijaviti zdravstveni inšpekciji. Starši se velikokrat bojijo globe, ki bi jo morali plačati zaradi opustitve cepljenja, zato se nekateri izogibajo obiskov pri pediatrih, tudi ko so otroci bolni. Vendar to ni naš cilj. Mi se trudimo imeti čim boljši odnos s starši, si pridobiti njihovo zaupanje in spoštovanje, zato upam, da bo nov zakon o varstvu pred nalezljivimi boleznimi prinesel spremembe po vzgledu iz tujine in bodo starši, ki otroka ne bodo želeli cepiti, prevzeli nase del odgovornosti do otroka in družbe brez denarnih glob.
Ste imeli med sedanjim izbruhom ošpic kakšnega otroka, ki bi zbolel za njimi?
Na srečo ne, vendar vsak dan slišimo za nove obolele in smo v pripravljenosti.
Izbruhi v evropskih državah. Pustimo ob strani, kaj se je dogajalo pred leti (večji izbruhi v Franciji, na Irskem in še kje). Za vse nas je – zlasti med prazniki, ko ljudje več potujejo – pomembno, kje beležijo izbruh v teh dneh. Veliko težav z ošpicami imajo v Italiji (2054 obolelih) in na Nizozemskem (1339). Pri nas so do dneva, ko to poročamo, zabeležili 31 zbolelih, med njimi so bili trije otroci. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje smo se posebej pozanimali, kaj se je dogajalo z otrokom iz šentviškega vrtca (v Ljubljani). Civilna iniciativa (ki se zavzema za prostovoljno cepljenje) namreč trdi, da so hoteli to zadevo prikriti. Na inštitutu so pojasnili, da so vzorec temu otroku odvzeli precej pozno (zaradi okoliščin, ki jih tu ne moremo razlagati, ker so osebne), potrjen je bil šele v ponedeljek, 8. decembra, zato ga poročila s prejšnjih dni ne vključujejo. Ko pa so dobili rezultate, so med zbolele vključili tudi tega otroka. Ta je medtem že ozdravel. Mimogrede, otrok ni bil cepljen. Večina okuženih v naši državi je z boleznijo prišla z razstave psov, drugi so se okužili od njih, nekaj pa jih je bilo iz BiH.
Če boste za praznike potovali v BiH, se prej prepričajte, ali ste bili cepljeni (z dvema odmerkoma cepiva), in se cepite še enkrat, če niste bili. Pri otrocih je pa tako: če so bili cepljeni enkrat, jih je pred odhodom na območje, kjer je ošpic več, pametno predčasno cepiti še z drugim odmerkom. Obdobje med prvim in drugim cepljenjem namreč ni povezano ali z večjo dovzetnostjo za cepivo ali z boljšo zaščito, temveč gre za praktične razloge – najlažje cepijo otroke na sistematskih pregledih pred vstopom v šolo. Zato se lahko za predčasno drugo cepljenje odločite tudi prej, da bo otrok varen. V BiH so namreč letos do konca oktobra zabeležili 2653 okuženih. Večina jih ni bila cepljena ali pa so bili cepljeni le enkrat. Samo v zadnjih treh mesecih so imeli 549 okužb.
Zgodba iz soseščine. V Bosni in Hercegovini so v mestu Maglaj nedavno ustanovili združenje Život za dijete, v njem so se povezali starši otrok s SSPE, posledico ošpic. Ni natančno znano, koliko članov ima, na Facebooku smo jih našteli 91. O bolezni svojih otrok so spregovorili v oddaji Dejana Talk Show (lahko si jo ogledate na YouTube) 29. novembra letos. Razlog, da so oddajo v terminu največje gledanosti (sobota zvečer) posvetili bolezni, katere imena voditeljica ni znala niti izgovoriti, kaj šele da bi jo ljudje poznali, je verjetno povezan z izbruhi ošpic v državi, kjer so v nekaterih mestih razglasili epidemijo te bolezni (marsikje so tudi spomnili, da imamo podobne težave v Sloveniji). V enem od poročil, ki zadeva samo kraje Republike Srbske, torej le dela BiH, so sredi letošnjega novembra navajali 322 bolnikov z ošpicami. Nič čudnega torej, da so od tam prišle tudi v Slovenijo.
Amela in Bahrudin imata hčer, ki je že šest let priklenjena na posteljo. Ko je bila še zdrava, je bila najboljša učenka v razredu, pridna in razposajena deklica kot na tisoče drugih. Potem pa se je pri padcu udarila (leta 2005) in to je verjetno zbudilo speči virus ter sprožilo celo vrsto težav. Zdravniki niso vedeli, za kaj gre, postavljali so ji diagnozo za diagnozo, dokler niso ugotovili, da gre za SSPE. Za to bolezen ni zdravila. Starša se trudita, da bi dekletu čim bolj olepšala življenje in ji olajšala težave. Zdravniki so ji sprva dali le nekaj mesecev življenja, a dekle z vsakim novim dnevom pokaže, da so se zmotili. K temu je zagotovo prispevala neizmerna ljubezen staršev. Treba je vedeti, da ta otrok potrebuje skrb 24 ur na dan. Ni počitka, ni dopusta.
Mlada Hajrija je z veliko prizadetostjo in kljub mladosti z izredno zrelostjo povedala zgodbo o svojem bratu, ki se mu je zgodilo zelo podobno. Danes je tudi on nepokreten in Hajrija pravi, da je neverjetno, kako se ti nasmehne, ko ga pozdraviš. »24 ur je v postelji, ne more se premakniti, in to že nekaj let, pa se vseeno smeje,« je rekla Hajrija. Tudi zgodbe drugih staršev, bratov in sester so bile podobne. Gledalce so spomnili, naj cenijo male stvari, saj se ne zavedajo, da niso samoumevne. Srečen si lahko, da lahko pogoltneš grižljaj, da lahko bereš knjigo, prepoznaš ljubeče domače, da ne govorimo o tem, da lahko hodiš, se igraš s prijatelji, brcaš žogo, se voziš s kolesom, vse to, kar pač otroci počno.
V BiH so bili v času, ko je še obstajala naša skupna država, otroci večinoma cepljeni proti ošpicam. Med zadnjo vojno pa je precepljenost močno upadla. To je edina razlaga, zakaj imajo v tej državi toliko otrok z uničujočim SSPE. Ali drugače, če bi bili ti otroci cepljeni, te bolezni ne bi imeli in bi danes svobodno tekali naokrog z vrstniki.
