Tisti, ki so bili rojeni po letu 1968, ko je bilo pri nas uvedeno obvezno cepljenje, in ki so dobili dovolj cepiva (potrebna sta dva odmerka), se nimajo česa bati, če je bilo s cepivom vse v redu. Tedaj namreč še ni bila v veljavi t. i. hladna veriga, pa tudi cepivo ni bilo take kvalitete kot danes. Varni so tudi ljudje, ki so ošpice preboleli v otroštvu, sploh pred letom 1960 je virus zelo intenzivno krožil in so ga otroci množično prebolevali ter tako pridobili naravno imunost. Tisti, ki niso bili cepljeni ali pa so dobili le en odmerek cepiva oziroma bolezni niso preboleli, so torej v nevarnosti, da se okužijo. Opozoriti velja, da gre za virusno okužbo, kar pomeni, da posebnih zdravil zanjo ni. Otroci jo prebolijo lažje kot odrasli, seveda pa tudi pri njih lahko pride do zapletov.
In zakaj ošpice vsake toliko znova izbruhnejo, in to celo v državi, kjer je cepljenje proti njim obvezno? Odgovora sta dva: ker so potovanja vse bolj dostopna veliko ljudem in ker nekateri starši cepljenju svojih otrok nasprotujejo. Tokrat se ne bomo spuščali v razloge za cepljenje in proti njemu, a glede na to, da je med našimi državljani precej ljudi, ki sodijo v skupino ogroženih, jih vsak tak izbruh spravlja v nevarnost. Lahko tudi v smrtno nevarnost. Družino pelješ na razstavo psov in pač ne pomisliš, da lahko kateri od članov zaradi tega zboli za tako hudim vnetjem možganov, da do konca življenja ostane rastlina, če morda ni dobil dovolj cepiva.
Otroci ošpice prebolijo lažje kot odrasli, seveda pa tudi pri njih lahko pride do zapletov.
Cepljenje proti ošpicam ni namenjeno le temu, da pred to boleznijo zavarujemo otroke v zgodnji dobi, temveč predvsem da pred njo obvarujemo odrasle ljudi. Starši, ki otrok niso želeli dati cepiti, ker so jih želeli zavarovati pred snovmi v cepivu, jih s tem izpostavljajo nevarnosti, da bodo zboleli kasneje v življenju, ko bo bolezen veliko hujša. In možne posledice tudi.
Novejši izbruhi ošpic znova postavljajo v ospredje vsa ta in tudi druga vprašanja. Znano je pravniško reklo: moja pravica se konča tam, kjer se začne tvoja. Ali drugače: lahko se odločam za nekaj ali proti nečemu, če moja odločitev ne krati pravic nekoga drugega. Zato cepljenje proti nekaterim nalezljivim boleznim ni prostovoljno. Ker marsikoga pravice drugih zanimajo kot lanski sneg. Da bo le on sam oziroma njegov otrok varen. In prav glede tega se motijo: ne bo varen.
Morda pa si ves čas postavljamo napačno vprašanje. Zahtevati bi morali kakovostna in varna cepiva, pri katerih bo imela javnost vpogled v vse informacije o njihovi sestavi in razlago o varnosti vsake sestavine posebej. Potem ne bo več dileme, ali naj bo cepljenje prostovoljno ali obvezno, ker ne bo več nezaupanja. To je samo posledica tega, kar se je dogajalo v preteklosti: skrivanja podatkov, političnega spletkarjenja in grabežljivosti. Ali pa pristanemo na to, da so teorije zarote realnost, in bomo začeli varovati samo še vsak svojo kožo.
