Za hidrostrokovnjake (menda) ni dela
Ena od govornic na omenjenem posvetu je končala s stavkom: »Enim voda odnaša imetje, drugim pa čas in strokovno znanje!« Požela je ovacije prisotnih, saj je najkrajše povedala, kaj se dogaja v državi v zvezi z urejanjem vodotokov. Sama je specializirana zanje, država ji je celo plačala študij in specializacijo v tujini, fakulteta pa podelila Goljevščkovo nagrado za najboljšo diplomo, a že leta ne najde ustrezne službe, kjer bi lahko uporabila svoja znanja. Njena kolegica je raje odšla na prakso v Nemčijo (tukaj nekaj let ni dobila priložnosti) in bo v tujini tudi ostala. Tu zanjo ni dela, so ji trdili v ustreznih državnih institucijah, ker je »zaposlovanje v javni upravi omejeno«.
Druga plat
»Spremljam medijsko javljanje ter opazujem neodgovorne državljane in skupine ljudi, ki postavljajo objekte nelegalno, direktno na hudournike in hudourniške vršaje, potem pa pozivajo državo k odgovornosti. Lepo bi bilo te državljane soočiti z resnico in jih vprašati, kako si sploh upajo terjati odgovornost ob njihovi lastni neodgovornosti. Kje je nadzor?« je izjavil eden od strokovnjakov na posvetu, kjer se je javno spregovorilo tudi o tem, da so v Cerkniški dolini, točneje na Loškem polju, zabetonirali ogromno požiralnikov. Kdo je to dovolil in kdaj, ni znano. Po drugi strani so navedli gospoda iz Ilirske Bistrice, ki si je sam zgradil nasip, a ga je moral podreti in mu je spet vse poplavilo. Naj nekdo poišče tistega pametnega inšpektorja agencije, ki mu je to odredil.
Politika si zatiska oči, voda pa poplavlja naprej
In medtem ko morajo profesorji s katedre za splošno hidrotehniko (fakulteta za gradbeništvo in geodezijo) skoraj novačiti dijake po srednjih šolah, da bi kdo prišel k njim na študij, resničnost kaže drugačno sliko. Ni treba biti strokovnjak, že pogled skozi okno na čedalje pogosteje in čedalje več poplavljenih hiš pove, da bi moralo biti dela veliko. A medtem ko voda odnaša milijone in milijarde, leta in desetletja ne zaposlimo nikogar iz vodarske stroke. Dobro je zadel žebljico na glavico prof. Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete: »Poplava je metafora, da se potaplja država. Število poplav se povečuje, obenem pa tudi število vlad. Gre za politično in vodno potapljanje. In to pri vodi, ki bi nam lahko celo prinesla denar!«
Denar je ležal, a nihče ga ni hotel
In res, v načrtu za porabo kohezijskih skladov od leta 2014 do 2020 je na voljo tri milijarde, kot je povedal Luka Štraus z ministrstva za okolje in prostor, a od tega le 83 milijonov za posege v vodno gospodarstvo, pa še tu gre večina (od 50 do 70 milijonov) za gradbene investicije in ne za urejanje bregov rek. Bogomir Kovač: »Naš vodni sistem je izjemen kapital, naša velika prednost, a jo zaradi naše nesposobnosti spreminjamo v blokado. Celo v obstoječih finančnih virih ne znamo pridobiti sredstev. Doslej smo jih bili sposobni počrpati samo 22 milijonov. To je samo z vidika škode. Lahko bi jih tudi za zagon gospodarstva, ki ne potrebuje veliko. A je v okviru stroke veliko nesodelovanja in temeljni problem je političen. Če politika problema noče reševati, ne bo nič! Država je doslej vodila ta resorja (vodnega in okoljskega) napačno! Tudi sprejemanje odgovornosti bo treba uvesti. A Slovenci smo že pregovorno nesposobni povezovanja.« Denar je torej bil, toda država, ki se očitno utaplja v njem, je imela za črpanje kohezijskih sredstev iz ogromnega sklada do leta 2012 zaposlenih samo 0,2 osebe in leto kasneje tri, a še vedno odločno premalo. Nesposobnost, kratkovidnost ali kaj? V premislek: Avstrijci so imeli leta 2003 s poplavami tri milijarde škode. Potem so jih dve vložili v urejanje in ob poplavah leta 2013, torej deset let kasneje, so imeli »samo« še za 300 milijonov škode. Seveda so vsa potrebna sredstva črpali iz omenjenega sklada in jih očitno zelo modro vložili. Pri nas pa je denar ostajal ali celo poniknil v druge resorje. Dve tretjini sredstev za urejanje vodotokov je šlo v hidroelektrarne.
Kaj pa računsko sodišče?
Od leta 2007, ko so se nam zgodili Železniki, so pri reviziji učinkovitosti uporabe evropskih sredstev za zaščito pred poplavami ugotovili naslednje: da pristojno ministrstvo ni imelo izdelanih strokovnih podlag, ki bi mu omogočale izbor projektov za zmanjšanje poplavne ogroženosti, da je ključno zamudo povzročila pasivnost ministrstva, ki ni pripravilo načrta za pripravo projektov in je pozno začelo pripravljati investicijsko dokumentacijo, število odgovornih za pripravo projektov pa je bilo nesorazmerno majhno. Nadalje da država pri omejitvah poseganja v prostor na poplavnih območjih ne deluje smotrno niti še ni prepoznala lokacij za zadrževanje voda. In tako naprej do končne ugotovitve o neučinkovitosti države.
Nihče ne sprejme odgovornosti
Naša sogovornica iz vodarske stroke, ki ne želi biti imenovana, je ob tem pripomnila: »Ob zamenjavi vlade vsi načrti padejo v vodo. Ministrstvo sta vodila tudi Janez Podobnik in Karel Erjavec, pa nobeden od njiju zdaj noče sprejeti odgovornosti. Zadnjega še razumem, saj v enem letu ni imel časa za kaj več, a vsekakor je največja napaka prav ta, da ni nobene odgovornosti med politiki, oni pa se vtikajo v vse!« Podobno je povedala dr. Lidija Globevnik: »Pet let že obstaja skupina za načrtovanje. Podali smo 70 mnenj in enajst institucij se je pod njih podpisalo. Pa nismo dosegli nič. Nobene spremembe ali reforme sistema. Politika ni hotela nič slišati.« In žal se je zato uresničil nehote izrečen stavek – da bo očitno morala biti nesreča tista, ki jih bo prisilila k poslušanju. A dokler se noče nič slišati o sodelovanju, se bo vedno gasila samo škoda. Predstavnik gradbene zbornice pa je dodal: »Dobro je, da stroka sploh še živi. Njen glas je bil vedno utišan. Da bi kdaj koga od naših inženirjev povabili na pogovor na vlado, se še ni zgodilo. Na področju države, se bojimo, vlada anarhija!«
Urejanje vodotokov z javnimi deli! V okviru projekta Ekoci se je vzpostavila civilna iniciativa in poslala ministrici državljansko pobudo, v kateri zahteva, da se del sredstev in pristojnosti nameni občinam ter lokalnim skupnostim, ki bi z gasilci, prostovoljci in preko zaposlovanja v javnih delih ter z lastniki poskrbele za redno vzdrževanje, čiščenje brežin in poglobitev vodotokov.
Strokovnjakov nimamo več dovolj
Naša sogovornica: »V vsej državi je morda le še 20 ljudi, usposobljenih za urejanje vodotokov. Toliko jih je nekoč recimo delalo samo v mariborskem okolišu, pa smo poznali osem področnih enot. Naslednji problem je, da naši strokovnjaki postajajo stari in ni prenosa znanja. Inštitut za vode je sicer pred nekaj leti zaposlil sedem ljudi, ampak se ukvarjajo le z morjem. Večina pa pozablja, da vodarstvo zaobjema ogromno področje.« Na Arsu, eni od državnih služb, na katero v zvezi s tem področjem leti precej očitkov, obenem napovedujejo: »Toplejši zrak (segrevanje ozračja) nosi v sebi več vodne pare, tudi izhlapevanje iz oceanov je večje. Zato v prihodnosti pričakujemo več padavin, a obenem tudi več suše. Tako bo čedalje več dni, ki bodo ugodni za močne poletne nevihte. Dober odgovor pri pripravi na take situacije so radarske postaje s trenutnim merjenjem. Celo edini. Naocasting, to je nekajurno predvidevanje za vnaprej, bo očitno še edini kaj pomagal v prihodnosti, da se bolje pripravimo na ujme.« Vse, kar nam ostane, je torej to, da za nekaj ur vnaprej izvemo, ali bodo ekstremi sto- ali tisočletni. Lepa tolažba, ni kaj. Na Arsu sicer tudi izdajajo vodna soglasja, čeprav je v stroki zaznati dvom, ali vedo, kaj delajo. Ta soglasja pogosto stanejo več, kot bi stala ureditev vodotoka.
Slabše kot otroški vrtec
Proti koncu posveta je Roman Kramar iz Slovenskega društva za zaščito voda pripomnil: »Na sestanku so iz vseh uradnih resorjev govorili samo o tem, da je treba to in ono, moje vprašanje pa je, zakaj tega in onega ne naredite. Seveda ne morete, če se nikdar sploh ne pogovarjate med seboj, saj je Arso kot država v državi. In da ne omenjam, da ljudje z vodnega inštituta razlagajo ministrici, da so oni strokovnjaki, ministrica pa konča pogovor, da tako ali tako ni postavk za plačila. Pa saj to je slabše kot otroški vrtec!«
Težav ne bo konec
Težav, ki pestijo našo državo, torej ni mogoče pripisati le spreminjanju vremena ali vsesplošni krizi. Očitno se odzivamo precej slabše kot večina drugih držav EU in to ni nekaj, kar bi lahko opravičili. Postali smo skupnost, ki nima niti za popravilo treh mostov, gasilci in ljudstvo pa gasijo takšne in drugačne požare, ki kot po tekočem traku prihajajo nad nas. Državne institucije so neučinkovite, zakonodaja neustrezna, reforme neizvedljive. Nihče pa ne vidi več celote. In ta je še slabša, kot si mislimo. Bo torej naša sogovornica končno dobila službo, bo kdo začel poslušati stroko, se bo kaj premaknilo? To bo pokazala prihodnost. Če ne prej, ob pomladnih nalivih.
