Napovedi zdravnikov takoj po nesreči niso bile preveč obetavne. »Sploh pa so pri takih poškodbah precej nehvaležne in jaz zdravnike razumem. Raje povejo manj ali pa sploh nič, kot da bi zbujali lažno upanje,« razmišlja Dejan. Njegova hrbtenjača je bila poškodovana na vratnih vretencih c3 in c4, tik ob centru vseh življenjskih funkcij. Tudi nevrokirurg, ki ga je operiral, ni mogel povedati, ali bo po operaciji sploh še lahko dihal sam, ali pa ga bodo pri življenju ohranjale dihalne naprave in ali se bo sploh še lahko kdaj sam premikal. In čeprav je še tri mesece in pol po nesreči, ko se od vratu navzdol ni mogel premakniti, kazalo, da bo tako ostalo, je Dejan ostajal optimističen. »Kar je precej olajšalo moje okrevanje. Nisem se obremenjeval s preteklostjo, niti s prihodnostjo, ampak sem se skušal osredotočiti na vsak dan, na vsak trenutek posebej.« Ko je po treh mesecih in pol vendarle premaknil prst na nogi, se je tega neizmerno razveselil in dobil dodatno voljo. Takrat, pravi, se je pravi boj šele zares začel! Pri tem so mu veliko pomagale dolgoletne rokometne izkušnje, tam se je naučil, da je treba dolgo in vztrajno delati, da prideš do rezultata. »Vedel sem, da bo trajalo nekaj let, preden bom, če bom, ponovno shodil oziroma hodil brez bergel.«
Vsega se je učil znova
Dejan ima močno prizadet center za senzoriko, svojega telesa ne čuti od vratu navzdol. »Če imam mrzle prste na rokah, jih moram nasloniti na lice, da to ugotovim. Vsega sem se moral na novo naučiti kot dojenček,« se smeji. Najprej hoje, ker so se noge začele odzivati prej kot roke. »Dva meseca sem potreboval, da sem se sploh lahko postavil na noge za pol minute in potem naredil dva ali tri korake. Stal sem na nogah, a jih nisem čutil.«
Za to je bilo treba najti trik za možgane. Ravno v tistem času so v centru Soča, kjer je bil pol leta na rehabilitaciji, dobili posebno drago robotsko napravo lokomat za vadbo gibalnih funkcij ljudi z motnjo gibanja. Z njegovo pomočjo je mogoče z dolgotrajnim ponavljanjem dobro oblikovanih gibalnih vzorcev s terapevtskimi programi pri bolnikih doseči pravilnejše gibanje, ki se nato nadaljuje spontano. »Ker so se moje noge odzivale, torej hrbtenjača ni bila povsem prekinjena, sem bil prvi primeren kandidat za preskus te naprave. Naredil sem celotno terapijo, sestavljeno iz petintridesetih polurnih vadb, pri katerih te vpnejo v posebno robotizirano obleko. Najprej za vso tvojo hojo po tekočem traku poskrbi robot. Takrat se pravzaprav učiš tega ponavljajočega vzorca gibanja, ga skušaš ozavestiti. Terapevt potem postopno zmanjšuje delo naprave in povečuje se tvoje delo. Na koncu sem hodil sam, kot me je seveda naučil robot, zato je moja hoja zdaj bolj okorna.«
Najprej je hodil še z berglami, po dveh letih in pol pa si je že zaupal, da je lahko začel hoditi brez bergel. »Do takrat sem delal kot črnec. Imel sem od dve do tri terapije na dan, do dve uri na dan, od ponedeljka do petka. Vsaka terapija me je izmučila, kot bi pred tem pretekel maraton, na koncu dneva sem bil že povsem izmučen, zato sem ob koncih tedna ponavadi počival.« Ko je po pol leta uspel sam prehoditi deset metrov na berglah, so ga iz Soče odpustili in prepustili njegovi iznajdljivosti. S starši in partnerko so brskali po internetu in iskali primerne terapije uradne ali alternativne medicine. »S tistimi, za katere se mi je zdelo, da mi pomagajo, sem nadaljeval, druge sem opustil. Preizkusil pa sem jih res veliko in vse seveda samoplačniško. Na koncu sem ugotovil, da mi zelo koristi plavanje v topli vodi in hipoterapija s konji. Kadar sediš v konjskem sedlu in se konj premika, se tvoja medenica giblje, kot bi hodil sam. Moja medenica je bila pred tem povsem trda, s hipoterapijo pa se mi je tako zmehčala, da sem lažje in hitreje začel hoditi brez bergel. Hodil sem tudi na fizioterapije, kjer so mi pomagali nevrofizioterapevti, za mišično moč pa sem hodil še na fitnes.«
