Novice Svet24

Kako to, da se nikoli niste preselili v Ljubljano in se vsak dan v službo vozite iz Celja?
Ko sem šel študirat v Ljubljano, sem si je strašno želel, ko pa sem jo okusil, sem ugotovil, da ni nič boljša in lepša od kraja, v katerem imam korenine, prijatelje in kjer mi je vse domače. Pa še en razlog je, da sem ostal v Celju: zunaj Ljubljane si mnogo laže zagotoviš eksistenco.

Ste sami zgradili hišo?
Živim v hiši, ki sem jo krvavo zaslužil in se zanjo marsičemu odrekel. Taka hiša je v Ljubljani gotovo dvakrat dražja, kar je bil tudi eden od razlogov, da sem ostal v Celju. Najpomembnejši razlog pa je gotovo ta, da čutim pripadnost kraju, v katerem sem odraščal. Z dušo in srcem se počutim Celjana. Večkrat se pošalim, da smo Celjani nekaj posebnega. Živimo v najlepšem mestu v Sloveniji, vsi Celjani pa smo malo modre krvi. Če celjski knezi ne bi propadli, bi bila evropska zgodovina drugačna in bi bilo morda Celje namesto Dunaja. Celjski knezi so imeli pravico prve poročne noči, ki so jo seveda na veliko izkoriščali, zato je bilo kar nekaj nezakonskih otrok. Ko so ostali brez zakonitega potomca, so izgubili dedno pogodbo s Habsburgi, ki so podedovali vsa posestva na Celjskem. Nezakonski otroci pa niso šteli ... Zato pravim, da smo vsi dediči celjskih grofov.

Pa ste morda raziskovali svoje prednike, imajo kakšno zvezo z grofi? Ali pa ste morda poiskali kakšno fizično podobnost z njimi?
Slik iz tistega časa ni ohranjenih, ostale so le njihove lobanje, ki so shranjene v mestnem muzeju. Prej so bile v farni cerkvi v Celju, kjer so še danes ostanki počene lobanje zadnjega celjskega grofa Urha. Umorili so ga v Beogradu, Barbara Celjska pa je bila kraljica rimsko-nemškega cesarstva, kar je bil tudi največji vzpon celjskih knezov. Težko bi raziskoval tako daleč nazaj, saj fotografij in slik ni. Ko bom upokojen, se bom gotovo lotil raziskovanja družinskega drevesa. Verjetno bi se dalo še kar zlahka priti do sedemnajstega stoletja, ker je za ta čas vse zapisano v cerkvenih knjigah. Moji predniki me zelo zanimajo. Verjetno bom tak kot večina upokojencev, ki nima nobenega časa!

Šimen Zupančič

Koliko vas še loči do upokojitve?
Star sem dovolj, manjka pa mi še nekaj malega delovne dobe, saj kot mlad novinar nisem razmišljal o zaposlitvi. Razlog je bil preprost: kot svobodni novinar sem s honorarjem zaslužil kar dve novinarski plači. Zaposlil sem se, preden sem šel v vojsko. Začel sem s pripravniško plačo, ki je znašala 75 odstotkov ene plače, tako da je bila razlika med tem izplačilom in prej honorarji res ogromna.

Vaši kolegi iz Tednika pravijo, da se radi spominjate starih časov.
Pretekla desetletja me zanimajo že zaradi dela, saj sem že prej vodil rubriko Črno-beli časi, zdaj pa je ta rubrika v sklopu Tednika in se imenuje Bilo je. Naša hiša je končno začela urejati arhiv, v katerem je na milijone kilometrov filmskega traku, ki je bil predvajan samo enkrat. Ljudje te posnetke zelo radi gledajo, in to ne le starejši, ampak tudi mlajši!

Kdaj vam je bilo najlepše, v črno-belih časih ali danes?
Vedno se imam dobro. Težko bi primerjal ... Seveda se s starostjo čedalje raje spominjaš mladosti. Če gledam objektivno, je bil tisti čas prijaznejši, pa čeprav sem doživel tudi kakšne neprijetnosti. Bil sem roker, tradicionalni kmečki fantje pa niso prenesli dolgih las, zato so nas lovili in hoteli ostriči. V dobi odraščanja smo se tudi veliko ukvarjali s športom, zato je Celje tako športno mesto.

S katerimi športi ste se ukvarjali takrat in s katerimi danes?

Danes se zaradi delavnika ne morem aktivno ukvarjati s športom. Zanimivo je, da nikoli ne pozabiš športa, ki si se ga naučil v mladosti. Ko si je sin kupil rolerje, sem v petih minutah osvojil tiste občutke, ki sem jih imel pri drsanju. Z drsanjem in hokejem sem se ukvarjal pozimi, z nogometom, rokometom pa ob toplejših dneh, bil sem tudi reden gost na atletskem stadionu ... Danes predvsem smučam, občasno pa grem za kondicijo na rolerje. Moja glavna rekreacija je ukvarjanje s psom, zato bi ga lahko poimenoval moj psihični in fizični trener. Moj pes je nemški ovčar, velika mrcina, ki sliši na ime Herr Flick. Je velik čuvaj in razmeroma prijazen do prijaznih ljudi, na dvorišču pa ne bi jamčil, da ne bi koga zagrabil. Zdaj ima sedem let, skupaj pa sva opravila šolanje in opravila izpit IPO 1, kjer so poleg poslušnosti tudi discipline sledenja, iskanja predmetov in obramba.

Ali ste imeli pse že prej?

To je prvi pes, s katerim sem se ukvarjal kot kinolog. Pse smo imeli doma, ko sem bil otrok, pa tudi pri nas smo imeli enega, ki so si ga omislili otroci, očka pa ga je vozil na sprehod. (smeh) Ta pes je prišel k hiši zato, ker smo potrebovali čuvaja. Ko so mi vlomili v hišo, sem izbiral med alarmnim sistemom in psom in zmagal je pes. Dobil sem ga od prijateljev kot darilo, ker pa sem vedel, da bo velik, smo morali določiti gospodarja – bom to jaz ali pes. Začela sva se šolati, sledili so tečaji in na koncu še izpit.

Šimen Zupančič

Koliko časa vsak dan namenite psu?
Ob šestih zjutraj je, po kavici in cigareti, prva skrb sprehod. Dokler nama dopušča vreme, narediva petnajst kilometrov s kolesom v trdi temi, ko pošteni ljudje še spijo. Pet minut čez pol sedmo sem že na vlaku. Če pridem pozno domov, gre na popoldanski sprehod sin, sicer jaz. Ko sva se pripravljala na izpite in tekmovanja, sva preživela vse popoldneve v kinološkem društvu, kjer sva imela treninge. Če želiš s psom hoditi na tekmovanja, je potrebnih veliko treningov. Zdaj sva oba že v pokoju. Nisva prišla do reprezentance in nisva dosegala pomembnejših priznanj, saj to ni bila moja ambicija. Moj pes je delovna pasma in rad dela, meni pa tudi ni škodilo, saj sem se ob tem tudi značajsko spremenil. Ko imaš psa, ugotoviš, da moraš biti vztrajen in dosleden.

Ste zdaj doslednejši tudi pri ženi in otrocih?
To morate vprašati njih. Imam dva sinova iz dveh zakonov, prvi ima 42, drugi pa 32 let. Sinova ne živita skupaj, saj prvi sin živi v Skopju, ker je bila njegova mati Makedonka.

Kako ste opazili spremembe pri sebi?
Včasih sem kar popuščal, zdaj pa pri nekaterih stvareh vztrajam. Nikoli ne bi komu namenoma naredil česa slabega, čeprav se nehote lahko tudi to zgodi, če pa pri čem vztrajam, je to v dobro drugega.

Ste se z leti tudi sicer spremenili?
Enkrat roker, zmeraj roker! Morala in etika se z leti ne spreminjata, svet pa se žal spreminja na slabše. Ne morem imeti za vrednoto to, da grem v nakupovalni center in tam preživim več ur. Moralne norme so postale ohlapne in marsičesa več ne razumem, zato v šali pravim, da nisem več za ta svet. Kar je bilo včasih prav, je danes narobe in nasprotno. Človek se z leti spreminja, saj se spreminjajo naše potrebe. Še vedno pa sem gurman. Rad kaj dobrega pojem, vendar s hrano ne pretiravam. Včasih smo res veliko popili v lokalih okoli televizije, danes to preprosto ne gre. Če en dan pogledam v kozarec, sem potem še tri dni zelo slab.

Kaj je na to popivanje rekla žena?
To je bil najbrž tudi eden od razlogov, da je prvi zakon razpadel. To je bil študentski zakon, ki ni dolgo trajal in je bil skoraj obsojen na propad. Bil je nekakšna generalka, iz katere se lahko kaj naučiš.

Katere napake ste popravili?
Tega nisem analiziral, vsekakor pa sem se toliko popravil, da je druga žena še vedno zadovoljna z menoj. Navadno me pričaka z nasmeškom. (smeh)

Kakšne vrline ima vaša žena Miša?
Prvič se človek poroči mlad in neumen, drugič pa star in pozabljiv. (smeh) Z ženo sva skupaj že štirideset let. Človeka moraš sprejeti takega, kot je, z vsemi napakami vred. Včasih se je treba malo potruditi, če pa se pojavijo nepremostljiva navzkrižja, je bolje, da gresta zakonca narazen.

Ali vam je bilo kdaj žal, da nimate več možnosti za stike s starejšim sinom?
Od časa do časa sem jih res pogrešal, saj je bilo zaradi razdalje res nemogoče, da bi bila veliko skupaj. Kar sem zamudil pri prvem sinu, sem poskušal popraviti pri drugem, čeprav sem imel veliko dela na televiziji. Ves prosti čas je bil namenjen njemu. Tako sem ga pridno vozil na treninge. Ko so se poleti 1990 začele zaostrovati razmere na Hrvaškem, smo se ravno vrnili z morja. Poklicali so me s televizije in takoj sem se s snemalcem odpeljal v oblegani Knin. Ko se je začela vojna, sem moral poročati tudi iz Zagreba, ženo in sina pa sem pustil doma. Služba je bila v takih trenutkih pred družino. Danes tega nihče ne ceni, saj so drugi časi. Leta 1990 so bile v Celju hude poplave, oba z ženo pa sva bila v službi. Bil sem edini v bloku, ki ni iz svoje kleti ničesar rešil, saj sem o poplavah poročal s terena. Vsi sosedje so rešili svoje premoženje, mene pa ni nihče v službi vprašal, ali kaj potrebujem. Novinarstvo je več kot poklic, to je način življenja!

Šimen Zupančič

In vi ste v vsakem trenutku novinar.
Po štiriinštiridesetih letih dela na televiziji ugotavljam, da bi radi iz mene narediti uradnika, ki bo sedel v službi, da bi zadostil številu ur. V prostem času hodim na rokomet kot Janko Šopar in ne kot novinar, pa vendar se po rokometu vsi pogovarjajo, pred menoj pa nekateri direktorji utihnejo, da ne bi kaj prišlo komu na ušesa. Ko hodim od televizije do železniške postaje, se skoraj ne zgodi, da me ne bi kdo ustavil in mi razlagal svojih problemov. Tudi na dom prihajajo ljudje s svojimi težavami, stacionarni telefon sem moral umakniti iz telefonskega imenika ... Skoraj na nobeno stvar ne gledam kot navaden občan, ampak vse povezujem s poklicem. Moj prvi urednik je bil Bogdan Pleša in takrat je veljalo, da moram vsak dan spoznati vsaj tri nove ljudi. Če ni bilo tako, je bil dan zapravljen. Ko smo sedeli v redakciji mladi novinarji, med katerimi sva bila takrat tudi midva z Janezom Čadežem, nas je Bogdan nagnal ven med ljudi, kjer smo morali iskati novice. Zdaj se je položaj obrnil in novinarje zadržujejo v stavbi ...

Zakaj se vozite z vlakom?
Dolgo sem se vozil z avtom in čakal avtocesto. Zdaj je avtocesta končana, vendar zaradi zastojev pogosto potrebuješ do Ljubljane tudi dve uri ali več. Jaz sedem na vlak, popijem kavico, preberem časopis, se pogovorim z znanci, po uri in treh minutah pa sem v Ljubljani! Železnico sicer vsi kritizirajo, vendar je naredila velike korake naprej. Uvedla je hiter vlak Intercity Slovenija, ki vozi 140 ali 150 kilometrov na uro. Ko sem ugotovil, da mi čas vožnje ustreza in zaradi vlaka ne potrebujem parkirišča, je bila odločitev lahka.

Ste strasten kadilec, v pisarni pa menda kadite elektronske cigarete, kajne?
Te cigarete so trenutno še dovoljene, vendar nameravajo tudi te prepovedati. Protikadilski zakon bi lahko bil v redu, vendar se uporablja za zafrkavanje ljudi. V Avstriji lahko izbiraš med kadilskimi ali nekadilskimi lokali. Pri nas lahko kadiš v predpisanem prostoru, kjer pa ne smeš piti kave. Elektronske cigarete gredo v nos državi, saj od njih nič ne zaslužijo. Ker zelo veliko kadim, bi potreboval že celo kolekcijo elektronskih cigaret. Za zdaj imam le dve. Na elektronske cigarete bom povsem prešel takrat, ko bom nehal kaditi običajne. Dim iz elektronske cigarete je sicer veliko bolj prijeten, saj je sestavljen le iz nikotina in pare.

Zakaj potem sploh še prižgete klasične cigarete?
Ustreza mi, da lažje kašljam. (smeh)