Že z imenovanjem za ministrico, sploh pa z odhodom v Bruselj se je življenje te pred tem zelo vplivne podjetnice povsem obrnilo na glavo. Zaradi novega položaja se je morala marsičemu odreči, a tega niti malo ne razume kot žrtev, temveč kot nov korak v osebnostnem razvoju. Violeta Bulc ne pozna strahu, neuspeh je zanjo izziv, sogovornika pa se loti z najmočnejšim orožjem – nasmehom.
Ste pred zaslišanjem, ko ste kot kandidatka za evropsko komisarko sedli na tisti zares vroči stol, občutili veliko negativne energije, s katero se je v Sloveniji spremljalo to dogajanje?
Morda bo zvenelo čudno, ampak jaz sem s strani Slovenije čutila izjemno podporo. Prejela sem veliko sporočil podpore in vedela sem, da se morajo stvari zgoditi na pravi način. Takrat smo v Bruslju domačo nalogo naredili izjemno dobro, ne bi se mogli pripraviti bolje, kot smo se, in že v tistih nekaj dneh smo čutili, da se je začela dogajati sprememba v odnosu do mene in ekipe. Sprememba od prvega dne, ko je bilo vse precej čudno, nihče me ni poznal, krožile so številne zgodbe o tem, kdo sem, kaj sem, veliko je bilo povezav in govora o prejšnjih dogodkih, potem pa je to zamrlo in so se vsi začeli čedalje bolj osredotočati na strokovni del, vsebino, moje priprave, na vse korake, ki smo jih naredili prav. Ko sem sedla na tisti stol, sem s seboj prinesla vse to – podporo iz Slovenije in podporo, ki smo si jo prigarali v tistem tednu v Bruslju.
Pogovarjali sva se že pred štirimi leti, takrat so vas uvrščali med petdeset najvplivnejših žensk v Sloveniji, pa ste bili zdaj kljub temu za večino ljudi precejšnja neznanka. Kako to?Prej sem se pač gibala v strokovnih krogih, veliko sem bila na terenu, v lokalnih skupnostih, podjetjih, nisem pa imela potrebe po politično-družbenem angažiranju na očeh javnosti. Veliko ljudi v Sloveniji me pozna, res pa sem bila morda neznanka v političnem prostoru.
Pred vstopom v politiko ste imeli zelo uspešno podjetje Vibacom. Se delo v njem nadaljuje?
Ne, podjetje je moralo nehati poslovati, ko sem bila imenovana za ministrico v novi vladi, z vstopom v Evropsko komisijo pa se je bilo treba izločiti tudi iz vseh organizacij, odborov, tako dobrodelnih kot strokovnih.
Vem, da se ne bojite novih izzivov, ampak me vseeno zanima, ali se je bilo zaradi novega izziva težko odreči vsemu, kar ste pred tem počeli oziroma dosegli. Ta rez je bil vendarle zelo radikalen …
V tem smislu res ogromen, po drugi strani pa se vse odvija zelo tekoče. V življenju sem vedno tako funkcionirala, to ni moja prva velika sprememba, ampak jaz vse doživljam predvsem kot neko kontinuiteto. Nikoli se ne obremenjujem s položajem, rezultati … Zame je vedno pomembnejše poslanstvo, torej da delam stvari, za katere čutim, da so prave. Vedno sem verjela, da bo življenje že poskrbelo za vse drugo. Niti v sanjah si nisem nikoli predstavljala položaja evropske komisarke za svoj cilj, zdaj vidim, da sem vse življenje nabirala izkušnje in sem lahko zdaj, ko mi je življenje to prineslo na pot, dokaj samozavestno vstopila v to zgodbo.
Kakšno je torej vaše poslanstvo v tej evropski zgodbi? Vstopili ste zelo suvereno, kaj pa zdaj, kako naprej?
So cilji in strategije, ki pridejo s položajem in si zavezan, da jih izpolnjuješ. Kar pa jaz čutim kot svoje poslanstvo, je, v to okolje prenesti miselni ustroj in izkušnje slovenskega in inovatorskega prostora. Obema sem res neizmerno hvaležna za bogastvo, ki sta mi ga dala s številnimi priložnostmi. Seveda sem jih morala izkoristiti in uresničiti, ampak ta prostor je tako bogat, s toliko raznolikostmi, da je res navdihujoč. Vedno počnem projekte, ki me vodijo skozi življenje in imajo nekaj podobnosti: so zelo utrujajoči, saj zahtevajo veliko usklajevanja, ampak na koncu pride velika nagrada – pridobiš širši prostor, ti v zgodbi nisi več pomemben in le še opazuješ rezultate, ki cvetijo naprej. Vse, kar smo s partnerji delali v Sloveniji pred mojim imenovanjem, cveti naprej. Podjetja, s katerimi sem dolga leta delala, so uspešna, lokalne skupnosti prav tako. Ne zaradi mene, no, delček mene je že v njih, ampak zato, ker so ljudje v sebi prebudili kreacijo, začutili, kako se človek lahko napolni, kadar uresničuje svoj potencial, in to v širše dobro neke skupnosti. To je poslanstvo, ki bi ga rada nadaljevala v Evropski skupnosti. Moram reči, da nasmeh odpira številna vrata, iskrenost in želja po iskanju rešitev mi je že v prvem mesecu omogočila doseči dobre rezultate. Tudi pri politično precej senzibilnih projektih. V vseh državah članicah, s katerimi delamo ali kamor gremo na obisk, to spodbujam: če ste pripravljeni, da bomo skupaj našli rešitev, jo bomo našli, jim pravim.
Večina ljudi v Sloveniji vidi probleme, to niti ni tako težko, toda pri njihovem razumevanju, predvsem pa pri iskanju rešitev zanje se navadno zaplete. Ker se menda itak ne da nič spremeniti. Vam ta apatičnost in vdanost v usodo nista prav blizu, kajne?
Takšnih ljudi, kot sem jaz, je zelo veliko. Ljudi, ki nosijo v sebi pozitiven odnos do življenja, željo po prispevanju v svoje in širše dobro. Spodbujam jih: pogovarjajte se, ljudje se morajo slišati, slišati, da je veliko ljudi, ki hočejo dobro, da ta Slovenija ni vsa skorumpirana in pokvarjena, da ni res, da se ne da ničesar narediti. Včasih imam občutek, da deset odstotkov populacije drži v šahu preostalih devetdeset odstotkov, in to seveda ni v redu. Teh devetdeset odstotkov mora reči: ne gremo se več, ne gremo se več zgodbe strahu, vladavine nezrelih karakterjev, da tako rečem, ampak hočemo konstruktivno obdobje. Želimo sodelovati, se povezovati, želimo dobro. Ogromno ljudi nosi to v sebi in treba jim je dati možnost, da to izrazijo. To je tisto, kar je bilo meni, kot kaže, položeno v zibko tako od staršev kot od skupnosti. Lahko sem komunicirala in me ni bilo strah povedati, kar mislim. Mene res ni bilo nikoli strah, kajti v življenju nisem nikoli naredila nič slabega. Neumnosti že, zaradi neznanja ali premalo izkušenj, ampak nikoli nisem ničesar naredila z željo, da bi ustvarila kaj slabega ali kaj slabega naredila komu drugemu. Zato lahko brez problema iz srca spregovorim o vsem svojem življenju in svojih pogledih. Vse, ki v sebi nosijo strahove, pa vabim, da sežejo po orodjih, ki jim jih bodo pomagala očistiti.
Katera orodja imate v mislih?
Veliko je klasičnih, standardnih, zelo družbeno sprejemljivih, pa tudi takih, ki so na robu in družbeno manj sprejemljiva. Slovenski prostor je, na primer, nekakšno katarzo doživel s knjigo Čustveni vampirji. To je fantastična knjiga, ki razloži stanja, v katerih se znajdejo nekateri ljudje in zato v svojih okoljih gradijo psihozo negativne energije; in seveda ljudje, ki s tem nimajo izkušenj, zaradi neznanja nehote postanejo njihove žrtve. Potem ko se teh stvari oziroma situacij zaveš, jih lahko obvladuješ, upravljaš z njimi. Izogniti se jim seveda ne moreš, smisel razvoja je tako ali tako v tem, da se ves čas spreminjamo in razvijamo. Knjige so torej gotovo pomembno orodje. Poleg tega so v slovenskem prostoru že zelo prisotni tudi psihoanalitiki, postajajo člani poslovnih timov, zato ker je čedalje bolj jasno, da poleg fizičnega telesa in razuma obstaja nezavedni svet, iz katerega v bistvu prihaja devetdeset ali še več odstotkov našega odločanja. Do tega sveta smo se vedno obnašali zelo mačehovsko, mislili, da nam ga ni treba upravljati, da ga bomo imeli pod nadzorom, če bomo zelo logični in fizično dokaj zdravi. Pa ni res, svet nezavednega močno vpliva na naše odločitve, ne nazadnje tudi na naše telo. Poznamo seveda tudi številne druge tehnike, ki izvirajo iz starih tradicij, od joge do meditacij, pa šamanstvo, ki so ga predvsem ljudstva v Južni Ameriki, Afriki in Rusiji uporabljala za vzdrževanje stabilnega psihofizičnega stanja. Potem pa so tu seveda čisto fizične oblike. Že če greš teč skozi gozd, ki je poln pozitivnih vibracij, se močno nahraniš, marsikateri osebni izziv izgine.
Pa imate kot evropska komisarka zdaj dovolj časa za tovrstno umirjanje in sproščanje?
Na žalost mi ga zdaj še zelo primanjkuje, se pa tega zavedam in verjamem, da bom čez dva, tri mesece znova v starem ritmu. V Bruslju živim poleg parka in res se že zelo veselim, da bom šla lahko na kolo, teč, zelo rada tudi hodim, tudi po dve, tri ure, zame je to oblika meditacije.
Vzamete s seboj tudi sodelavce in jim narekujete, kaj vse morajo narediti?
(smeh) Ne, to so osebni trenutki, namenjeni vzpostavljanju fokusa in notranjega ravnotežja. Zdaj pač uporabljam tiste tehnike, ki jih lahko zjutraj in zvečer delam doma.
Najbrž večkrat slišite, kako drugačni ste od večine politikov, kako izstopate v svetu, v katerem je veliko prikritih interesov, lobiranja, sprenevedanja, neiskrenih nasmehov … ?
Ker me že vsi novinarji tako prepričujete, sem še sama začela malo razmišljati o tem. (smeh) Ne vem, ampak za zdaj nimam težav z nikomer. Zdi se mi, da ko enkrat spregovoriš odkrito, to prevzamejo tudi sogovorniki, pa če pridejo še tako slabe volje na srečanje. Mi vse sestanke končamo s smehom, niti enega še nismo končali drugače, in sodelavcem ves čas govorim, da bo, če bomo znali ohraniti smeh za sestavni del našega dela, to pomenilo, da delamo dobro. Če bomo v delu nehali uživati, pa lahko kar zaključimo. Smeh sprosti, nahrani telo s kisikom, mu da zagon, da zdrži in podpira druge ravni našega sobivanja. Kaj vem, meni je bilo to dano že zelo zgodaj. Imela sem zelo srečno otroštvo, šest let Mirne Peči, sproščenosti, dobesedno ljubezni, ki je takrat obstajala v tisti vasi in v moji družini. Bilo nas je kakšnih šest, sedem vaških otrok enake starosti. Vsi so pazili na nas, vsi so nas imeli radi in tisti občutek, da zaupaš življenju, da bo poskrbelo zate, če boš seveda usklajen z njim, je, se mi zdi, od takrat ostal v meni.
Kot da bi vas življenje ves čas le prijazno ujčkalo … Kar pa seveda ne drži, kajne?
Da ne bo pomote, ogromno je bilo izzivov, kapitalnih odločitev. Meni so se zdele kot naravni razvoj, ampak od zunaj je seveda videti drugače: selitve, ločitev, poslovni neuspehi … Teh stresov je bilo veliko, ampak potem ugotoviš, da neuspeha ni, da je vsaka stvar, ki ti jo prinese življenje, v resnici izziv in neke vrste preizkušnja, da greš prek nje in iz sebe narediš še nekaj več. Kot celostna oseba, ne v smislu polnega bančnega računa in materialnih dobrin. Do tega imam sicer veliko spoštovanje, ampak zame je to vedno posledica, ne pa cilj.
Ste na zaslišanju kdaj občutili negotovost, strah?
Niti za sekundo. Res ne. Čutila sem se podprto, ves čas, in zato sem predsedniku evropske komisije Junckerju tudi rekla, da nisem prišla v Bruselj zato, da bom kar nekaj, ampak zato, da bom dobra komisarka. To je bil moj edini razlog. Kajti če ne delaš dobro, če ne čutiš, da lahko s tem, kar delaš, zoriš in se nadgrajuješ kot oseba, lahko ne glede na materialne dobrine, ki jih dobiš, kot človek tudi razpadeš.
Kako naj se Slovenci, ki smo polni strahu, prepričani, da smo kot država blazno neuspešni, da nas nihče ne mara …, nalezemo vašega optimizma?
Tik preden sem prevzela to funkcijo, sem šla s predavanji okrog sveta – od Tajvana do Brazilije, Amerike, Anglije, Nizozemske, Litve … To so bila predavanja o inovacijskih eko sistemih ter razvoju horizontalnih struktur in sistemskega razmišljanja, s tem sem se ukvarjala, preden me je zaneslo v politiko. Imela sem objavljenih kar precej člankov, vabili so me na različna srečanja in povsod je vladalo izjemno spoštovanje do Slovenije, do mene kot Slovenke, povsod sem tudi srečala uspešne Slovence. Mislim, da je to še ena fama, ki se gradi v javnosti, morda je tudi izgovor za neaktivnost nekaterih. Vsaj eno uro bi lahko zgolj naštevala čudovite ljudi, ki obstajajo v Sloveniji, generirajo čudovite projekte, se trudijo, zorijo, se gradijo. In je zato vsaka minuta, ki jo preživiš z njimi, pravo bogastvo. Teh ljudi je zelo veliko, res jih vabim, naj pridejo na plano, naj govorijo o svojih izkušnjah, in vabim novinarje, da jim prisluhnejo.
Zdaj ste uslužbenka Evropske unije, ne pa Slovenije. Ali smo z vami na položaju evropske komisarke torej zgolj izgubili dober kader, ki bi lahko kaj koristnega postoril doma?
Sem uslužbenka EU, komisarka za celotno EU in zato moram tudi Slovenijo obravnavati v tej luči. Po drugi strani pa je Junckerjeva komisija izrecno naklonjena aktivnemu sodelovanju komisarjev z lokalnimi okolji, kar pomeni, da se nas zelo spodbuja, da smo v stiku z nacionalnimi parlamenti, da prenašamo informacije, jih ustrezno razlagamo, zato da ne pride do napačne interpretacije ukrepov. Osebno verjamem in se bom trudila za to, da pustimo razvojno naravnan, inovativen naboj v evropskem prometu in posledično na enotnem evropskem trgu. Prepričana sem, da bo Slovenija s tem veliko pridobila. Smo del evropske družine in naša dodatna priložnost je prav v tem, da Evropo vidimo kot priložnost. Mi smo majhen trg, majhen narod po številu ljudi, smo pa veliki v smislu, da smo vse izzive zadnjih tisočletij tako odlično skompenzirali in znali najti odgovore, da smo obstali, ohranili svoj jezik, kulturo, svoj značaj. Slovenija ima zelo specifičen socialni kapital, ker zna delovati horizontalno, v smislu skupnosti. Nismo obremenjeni z nekimi aristokratskimi hierarhijami, danes pa je ključ reševanja problemov prav v horizontalnih strukturah. Z evropskim prostorom se je treba povezovati, ker smo in bomo v vseh timih, kamor prinašamo ta duh, zelo cenjeni. Kot rečeno, mene je naredil ta prostor.
Kaj pa Silicijeva dolina, kjer ste živeli, delali in uspeli? V kolikšni meri vas je izoblikovalo tisto okolje?
Silicijeva dolina mi je dala samozavest, s katero vodim ljudi, ampak tja sem šla z enakim nasmehom, kot ga imam zdaj, z enako odprto energijo, željo po sodelovanju, kar mi je tudi tam odpiralo vrata. Silicijeva dolina mi je dala predvsem to, da sem prepoznala naše sposobnosti, vrednote, in zato vsi moji poslovni modeli temeljijo na slovenskem načinu razmišljanja: horizontalnem, povezovalnem, inovacijski eko sistem je zame povsem jasen konstrukt, zato ker v Sloveniji že ves čas tako živimo. To prinašamo v mednarodne time in zato smo tako uspešni v mednarodnem okolju, povsod se izkažemo, ker smo iznajdljivi, znamo se prilagoditi in v sebi nosimo pozitiven odnos do skupnosti. Verjamem, da bomo presegli tudi strah in negativna čustva, ki se seveda lahko hitro razvijajo v zelo zaprtih skupnostih.
Kako lahko to presežemo, se izvlečemo in končno zadihamo?
To lahko presežeš, če si postaviš cilje, večje od tvoje skupnosti. Slovenija naj si postavi cilje, ki so izven nje, ki se integrirajo v Evropsko skupnost, potem se bomo poenotili. Saj veste, Slovenci smo zelo enotni, kadar imamo zunanjega sovražnika. Postavimo si zdaj namesto sovražnika, ki je destruktiven, enotne globalne cilje, pri katerih se bomo povezali na pozitivni osnovi. Ampak cilji morajo biti večji od Slovenije: zato da je prostor večji, da lahko dihamo … Če si postavljamo cilje, ki so dovolj veliki le za slovenski prostor, se namreč začnemo kmalu samo zaletavati drug v drugega.
CITATA:
»Takšnih ljudi, kot sem jaz, je zelo veliko. Ljudi, ki nosijo v sebi pozitiven odnos do življenja, željo po prispevanju v svoje in širše dobro. Spodbujam jih: pogovarjajte se, ljudje se morajo slišati, slišati, da je veliko ljudi, ki hočejo dobro, da ta Slovenija ni vsa skorumpirana in pokvarjena, da ni res, da se ne da ničesar narediti.«
»Vse sestanke končamo s smehom, niti enega še nismo končali drugače, in sodelavcem ves čas govorim, da bo, če bomo znali ohraniti smeh za sestavni del našega dela, to pomenilo, da delamo dobro. Če bomo v delu nehali uživati, pa lahko kar zaključimo.«
