»Resnica pa je, da mora ženska svoje prednosti v delovnem okolju odkriti sama. Vsaka zase. Ni univerzalnega odgovora.«
Kaj se je zgodilo tako prelomnega v dvigalu TV Slovenija?
Srečala sem znanega športnega komentatorja Iva Milovanoviča, prav tako Štajerca. Moje solze so ga ganile, in ker je delal tudi v kadrovski službi, me je nagovoril, naj se prijavim na razpis za pripravnika na Televiziji Ljubljana. Po prijavi sem sicer ugotovila, da je bil razpis napisan nekomu na kožo, a eden izmed ekipe urednikov, ki so se pogovarjali s kandidati, Otmar Pečko, mi je namignil, naj se oglasim v notranjepolitični redakciji. Tako sem začela na televiziji najprej kuhati kavo. Otmar me je napotil h gospodu Petru Ovscu, ki me je jezikovno popravil in usposobil, tako da sem po mesecu in pol najinega druženja že prebrala v mikrofon svoje prvo poročilo. Sem njegova velika dolžnica, predvsem pa mu dolgujem prepričanje, da narečje ni nekaj slabega in da se je, ko smo v dilemi, kako kaj naglasiti ali izgovoriti, bolje zanesti na svoj narečni instinkt, kot da besedo v domnevno »pravi« slovenščini popačimo.
Jok v dvigalu je torej pomagal. Pa se tudi danes zjočete, kadar ne dosežete svojega cilja?
Že zelo dolgo nisem jokala zaradi neuspeha, stečejo pa solze zaradi drugih čustev – zaradi odhajanj, sočutja, lepega trenutka, sreče.
V zadnjih letih ste edina voditeljica Odmevov. Je ženski vidik pri vodenju te oddaje ovira ali prednost?
Prednost, seveda. Ženske zmoremo pritisniti na drugačne tipke kot moški. Pred kratkim smo se s kolegom Bobovnikom slavnostno družili in sem ga »priložnostno nagovorila«. Spomnila sem se, kako sem svoji televizijski vzgojiteljici, pokojni Ani Nuši Kneževič, že pred 15 leti govorila, da bi rada bila voditeljica kot Slavko Bobovnik. Ana mi je odgovorila: »Rosvita, ti nisi in nikoli ne boš kot on. Takšne voditeljice si gledalci nacionalne televizije tudi ne želijo. Ženske imamo druge mehanizme, drugačen način, drugačno mehkobo. Ti nikoli ne boš stala z nogami na A in se podpirala pod prsmi, nikoli ne boš nekoga na hitro prekinila in poslala iz studia. In nikoli ne boš povzdignila glasu in osorno pogledala. To lahko počne tvoj kolega, ki je visok meter devetdeset, ti piščanček z metrom dvainšestdeset in z drugačno barvo glasu pa ne moreš. Zate so druga orodja.« Spoštovala sem njen nasvet.
»Ker sva Filipa dobila, ko sem jih štela že 30, druge prave priložnosti niti ni bilo več. Ampak želja je pa ostala še dolgo potem.«
Kateri pa so ti ženski mehanizmi?
Kadar se v studiu pomerijo moški, je že v izhodišču gost drugače nastrojen, če smem uporabiti ta izraz, če pa ga pričaka voditeljica, verjetno misli, s to žensko bom pa že zmogel. Seveda si mislim enako tudi jaz. (smeh) Resnica pa je, da mora ženska svoje prednosti v delovnem okolju odkriti sama. Vsaka zase. Ni univerzalnega odgovora. Jaz poskušam z razumljivostjo, logičnostjo, preprostim vprašanjem zakaj, primerjavami okoliščin, pri ekonomskih temah tudi z gospodinjsko logiko. Zdi se mi, da se pri mojih oddajah gostje hitreje izdajo z govorico telesa, ki pa je lahko še bolj nazorna od besed. Ko gostje odhajajo od Bobovnika, so kdaj pa kdaj kar »trdi«, češ, kako jih je zmlel, kako jih je stisnil ob zid. In imajo že ob odhodu z RTV-ja pelin v ustih. Ko pa odhajajo iz Odmevov, ki sem jih vodila jaz, si verjetno mislijo: »Nič lažjega, saj je bila ves čas prijazna.« Toda ko si doma še enkrat pogledajo posnetek oddaje, verjetno niso več tako zadovoljni sami s seboj. Četudi je bilo vprašanje postavljeno prijazno, so bile v njem puščice, in tudi neodgovori gostov na jasno postavljeno vprašanje so odgovori. Pelin verjetno nastane potem, pač z nekaj zamika.
Nekateri vam sicer očitajo, da niste do vseh gostov enako prijazni. Kaj bi jim odgovorili?
Še sreča, da nisem. Moja dolžnost ni biti do vseh enako prijazna, ker tudi ljudje, ki prihajajo k nam v goste, nimajo vsi enakega greha in enake odgovornosti. Nekateri so zgolj v funkciji pojasnjevalca, analitika, komentatorja, drugi pa imajo kar precej masla na glavi. Pri politikih denimo te grehe hitro opazimo in dobro poznamo, pri gospodarstvenikih tudi, pri kakšnih drugih poklicih pa precej težje. Težko mi je privijati zdravnika in soditi o njegovih napačnih odločitvah, saj o tej stroki res zelo malo vem, zato so zame, kar zadeva težavnost pogovorov, le bolj ali manj spolzki tereni. Kjer pa sem prepričana o svojem prav, demokratični normi in elementarni spodobnosti, pa res težje popustim.
»Najina formula je ta, da nisva le partnerja in ljubimca, ampak tudi prijatelja, sogovornika, sodelavca pri številnih, tudi velikih projektih. Imava približno enako energijo, s katero se lotevava stvari, in ko se zanje navdušiva, lahko premikava tudi gore, pravijo.«
Imate sina Filipa, ki je edinec. Je bila odločitev za samo enega otroka zavestna ali so bile vzrok okoliščine?
Take so bile okoliščine. Filip me je pravzaprav »združil« z mojim prvim partnerjem Tadejem. Potem sva dolgo ocenjevala, vsaj jaz, gotovo pa tudi Tadej, ali sva prava drug za drugega, in v takih premišljevanjih se tudi nisva, kljub družinskemu življenju, odločila še za enega otroka. Po desetih letih sva potem zbrala pogum za ugotovitev, da je morda bolje, da si ustvariva vsak svoj novi svet. In ker sva Filipa dobila, ko sem jih štela že 30, druge prave priložnosti niti ni bilo več. Ampak želja je pa ostala še dolgo potem. Obožujem otroke.
Kakšna mati ste, stroga, permisivna, razumevajoča?
Norčava, vedno za štose. Poznate pregovor: »Kamor sine okom, mama skokom.« Verjetno je tudi pri vas tako? (smeh)
Seveda je tako. (smeh)
No, Filip bo kmalu star 20 let, zdaj študira v Ameriki, čez poletje pa je bil dva meseca doma. Nekega dne me je gledal, ko sem vlekla nase obleko, pa se me je oprijela bolj, kot bi bilo primerno, in rekel: »Mama, koliko shujševalnih diet si že imela v svojem življenju?« V šali sem odgovorila, da 116, on pa je rekel: »Jaz ti bom napisal 117. In upam, da se je boš držala.« Potem je odšel, jaz sem na pripombo že pozabila, kmalu pa so po elektronski pošti prišla vsa navodila, kako naj poskrbim za svoje dobro počutje. Pa sem si rekla, sin je športnik, košarkar, odkar ve zase, zmeraj se je moral pravilno prehranjevati, da je lahko premagoval napore, ki jih košarka zahteva. Prav je, da izkažem spoštovanje do njegove športne kariere in do njegove pripravljenosti, da mi s svojim znanjem pomaga. Tako sem denimo včeraj tekla, pred najinim pogovorom danes sem bila v fitnesu, prehranjujem se v glavnem tako, kot mi je napisal, in se počutim krasno. Tako sem ujela dve muhi na en mah. Ob 22. uri bom zdaj lažje in lažja stala sveža pred kamerami, kondicije bo več, pa tudi svoj odnos sva s Filipom požlahtnila še na to področje. Sinoči sva govorila po Skypu in me je izčrpno povprašal po izpolnjevanju navodil, tako da sem v šali rekla, da sem z njim zdaj dobila še osebnega trenerja. In, mimogrede, ko sva že prej govorili o njegovem očetu Tadeju: pri njem je pa Filipu s svojo filozofijo in navodili že več kot stoodstotno uspelo in navdušil ga je nad novimi prehranjevalnimi navadami in rekreacijo.
»Ta Kapist Nejc, kot je njegovo spletno ime, nama je veliko dal. Resda je dal največ sebi, ampak take zgodbe nas, zdrave, vedno znova spomnijo, kako smo majhni, kako smo omejeni in kako smo lahko danes na vrhu, jutri pa čisto na dnu.«
Kakšna žena ste?
Težka vprašanja dajete, gospa Vesna. Verjetno kar zahtevna. (smeh) Verjetno sem bila za Mitjo (Ferenca, op. p.) kar težek zalogaj. Vendar če po skoraj desetih letih najine zveze potegnem črto, lahko rečem, da imam krasnega partnerja, in upam, da lahko tudi on to reče zame. (smeh)
Menda vaš partner meni, da ste po službeni dolžnosti sicer videti strogi in včasih malce »zadrgnjeni«, v resnici pa ste eno samo veliko srce. Ste v duši romantik?
Opažam, da me ljudje zaradi Odmevov pogosto dojemajo kot precej strogo. Včasih kam pridem, pa rečejo, zdaj pa dovolj heca, Rosvita je prišla. Kot da bi bila nekdo, s katerim ni šale. V resnici nisem taka, sem človek »polnočnega kluba«, rada se pogovarjam, rada pristopim k ljudem, klepetam z njimi. Zgodba, ki me je prevzela zadnje dni, je zgodba nekega Mitjevega prijatelja iz gimnazije, ki ga je pred šestnajstimi leti zadela možganska kap. Odločil se je, da bo pri svojih štiriinpetdesetih letih s triciklom prevozil pot iz Hodoša v Piran. In to čeprav mu je desna stran telesa v glavnem odpovedala. V soboto sva ga z Mitjo počakala v Piranu, ga spremljala vsak dan po spletnih omrežjih in sledilni napravi. Ta Kapist Nejc, kot je njegovo spletno ime, nama je veliko dal. Resda je dal največ sebi, ampak take zgodbe nas, zdrave, vedno znova spomnijo, kako smo majhni, kako smo omejeni in kako smo lahko danes na vrhu, jutri pa čisto na dnu. Verjetno se je to veliko srce, ki ga je omenil Mitja, nanašalo tudi na tovrstne zavzetosti in samoizpraševanja, ki jih v naši družini pogosto spodbujam. Ne bodi tolikokrat nejevoljen zaradi malenkosti, ki so čisto nepomembne. Stopi na hrib, poglej v dolino, poglej v sonce, pomisli na svoje zdravje, energijo, ki jo imaš, poglej na rezultate svojega dela, otroke, svoje prijatelje, zadihaj in se nasmej. Naj nas ne zmede kakšno poševno drevo v sicer prostranem gozdu.
»Ne bodi tolikokrat nejevoljen zaradi malenkosti, ki so čisto nepomembne. Stopi na hrib, poglej v dolino, poglej v sonce, pomisli na svoje zdravje, energijo, ki jo imaš, poglej na rezultate svojega dela, otroke, svoje prijatelje, zadihaj in se nasmej.«
Kaj pa je vaša formula za uspešen partnerski odnos?
Najina formula je ta, da nisva le partnerja in ljubimca, ampak tudi prijatelja, sogovornika, sodelavca pri številnih, tudi velikih projektih. Imava približno enako energijo, s katero se lotevava stvari, in ko se zanje navdušiva, lahko premikava tudi gore, pravijo. Takrat se v našem domu vse iskri, in ko je delo končano, si vzameva tudi čas za veselje in slavje. In za naju.
Imate veliko prijateljev?
Imam veliko znancev, prave prijatelje pa lahko preštejem na prste na rokah. Je pa prav zaradi Odmevov čas zanje bolj skopo odmerjen. Prijatelji imajo čas pozno popoldne in zvečer, jaz pa ne. Tako ostanejo konci tedna, ko gremo radi skupaj v naravo, zadihamo, premagamo kakšen hrib, za večere je pa tarok.
Da na duhovnost veliko daste, sem razumela. Kaj pa videz? Kako pomemben je za vas?
Zelo pomemben, in tega mi ni težko priznati. Napočil je pač čas, ko se začnejo risati gube in se leta neusmiljeno bližajo okroglim obletnicam. In ko se je treba še bolj posvetiti tudi sebi. Kamera ima svoje zakonitosti, verjetno ne mara utrujenih voditeljev brez energije in brez žara, ker bi ob njih večina gledalcev zaspala pred zaslonom. Mene je že Ana Nuša naučila, da ne bom dobila druge priložnosti za prvi vtis, zato se na prvo srečanje z ljudmi po navadi pripravim; nikoli ne bezljam po tem svetu kar tako in si tudi zelo redko ali skoraj nikoli ne privoščim, da bi neko družbo, ki me je že zaradi mojega poklica navajena v določeni »izdaji«, preveč razočarala. Res pa je, da pridejo tudi tedni, ko imam po več dni zapored po šest ur na obrazu studijski puder za HD. Zvečer, ko vse to zbrišem s sebe, je koža zelo utrujena, zato si vsako jutro eno minutotrepljam obraz z mrzlo vodo. Ta nasvet sem prebrala v knjigi Umetnost preprostosti, ki je deloma tudi moj brevir, napisala pa jo je Dominique Loreau.
»Najpreprosteje povedano, vlagam energijo v odnose z ljudmi, ki jih imam rada. V družino, prijatelje. Z njimi vidim svojo prihodnost, varnost, srečo.«
Pred kratkim ste se odločili za spremembo pričeske. Menda ste rekli, da je to spet»stara Rosvita«, ki so jo gledalci pogrešali. Je pričeska pomembna za vas?
Zame niti ne, očitno pa zelo za naše gledalce, predvsem pa gledalke. Prejšnja leta je največkrat, ko sem prišla v kakšno družbo, beseda nanesla na to, koga sem gostila v Odmevih, kaj je rekel in podobno. Letos spomladi pa se nisem pogovarjala o ničemer drugem kot o tem, kdo mi je svetoval to pričesko, zakaj sem se odločila zanjo, da sem s to frizuro prestroga, da to nisem jaz in podobno. Moram odkrito povedati, da sem se v njej dobro počutila in sem bila vesela spremembe, mi je pa to razočaranje pri verjetno dveh tretjinah naših gledalcev dalo slutiti, kako težko sprejemajo spremembe in kako usodna je moč navade. Pogosto se spomnim besed Kneževičeve: »Rosvita, prvo minuto te ljudje samo gledajo. In če jih nič ne zmoti in si taka kot vedno, potem te morebiti začnejo tudi poslušati. In pazi, da ne boš kdaj s svojim videzom motila tako zelo, da te bodo samo gledali.« V prvi polovici letošnjega leta sem imela občutek, da so me gledalci veliko preveč gledali, premalo pa poslušali. (smeh)
Se ravnate po modi?
Ne. Kot veste, imamo v službi stiliste, ki poskrbijo za naš službeni videz; zame skrbi gospa Beti Zubčič. Včasih pa jo zelo prijazno prosim, da gre z mano po nakupih in mi da kakšen nasvet tudi za zasebno rabo. Všeč mi je sproščena eleganca, da se telo tudi malo odpočije od službene, poslovne klasike.
Na Facebooku ste zapisali, da ste znanemu oblikovalcu Christianu Diorju hvaležni, da je »izumil« visoke tanke pete. Kaj ste imeli v mislih?
Zanimiva zgodba. V studio je prišel Boštjan Nachbar, da bi pripovedoval o tem, kako je v Unicefovi akciji posodil svoj glas otrokom iz Čada. Sicer sem vedela, da so košarkarji visoki moški (smeh), ampak da je tako visok, si pa nisem mislila. In ko sva se na hodniku postavila skupaj, da bi se fotografirala, sem bila k sreči že pripravljena za odhod v studio in sem imela visoke pete, tako da najina višinska razlika ni bila tako obupno velika. Niso pa to bili čevlji Christiana Diorja, kot je morda kdo pomislil, ampak visoke tanke pete, ki jih je Dior izumil. Vesela sem bila za ta izum, saj sem Boštjanu prišla vsaj do prsi, sicer bi ostala še nižje. (smeh)
»Mene je že Ana Nuša naučila, da ne bom dobila druge priložnosti za prvi vtis, zato se na prvo srečanje z ljudmi po navadi pripravim; nikoli ne bezljam po tem svetu kar tako in si tudi zelo redko ali skoraj nikoli ne privoščim, da bi neko družbo, ki me je že zaradi mojega poklica navajena v določeni 'izdaji', preveč razočarala.«
Naj končam z vašo mislijo, da se moramo ljudje prej ali slej odločiti, kakšna bo naša prihodnost in kako varno bomo v njej živeli. Kako ste poskrbeli vi za svojo prihodnost?
Najpreprosteje povedano, vlagam energijo v odnose z ljudmi, ki jih imam rada. V družino, prijatelje. Z njimi vidim svojo prihodnost, varnost, srečo. Eksistenca je večinoma zagotovljena in rada bi uživala v lepotah tega sveta in – seveda poleg dela, ki me čaka na televiziji – ustvarjala in pisala še kaj za svojo dušo. Spoznavam veliko zanimivih, sposobnih in znanja polnih ljudi, spoznavam Slovenijo, našo zgodovino, in to je pravzaprav zame tudi varna prihodnost. Zdravi odnosi v družini, iskreni prijatelji in ljudje, ki se mi odsmejijo, kadar se jim nasmejim. Zavedam se, da mi ni treba več ugajati za vsako ceno. Mislim, da mora človek pač izbirati ljudi, ki jih objema in s katerimi se druži, in imeti toliko zdravega spoštovanja do sebe, da kdaj koga pusti tudi ob poti.
