Novice Svet24

Morda se tisti v večjih mestih nad takim dogajanjem zmrdujejo, češ, župnik pride, župnik gre, kaj se razburjate, a farani so ponekod zaradi škofovskih dekretov iskreno in povsem obupani. Nemalokrat se zgodi, da podpisujejo peticije, gredo moledovat ali celo protestirat k škofu. Je kaj uspeha?

Ne, nikoli ni nobenega haska, so mi povedali moji sogovorniki, duhovniki, ki o tej temi nočejo odkrito spregovoriti, češ da se po medijih že preveč govori o tem in z izpostavljanjem ne bi radi prilivali olja na ogenj.

Zanimivo, da župljani pri tem, ko hočejo v svoji sredi obdržati nekega duhovnika, niso uspešni, a ko se ga hočejo znebiti, jim to lahko uspe. Če se zbere dovolj jeznih in vztrajnih, lahko pri škofu izprosijo, da jih usliši. Se je že zgodilo, so mi potrdili sogovorniki.

Kaj smo naredili narobe? 

Za krajane, ki so svojega dušnega pastirja spoštovali, bili nanj navajeni, še več, navezani – dolga leta je z njimi živel v harmoniji, sodelovanju, prisostvoval pri vseh njihovih življenjskih prelomnicah, kot so rojstva, poroke, smrti, obhajila in birme, ki jih na Slovenskem zdaj še bolj na veliko praznujejo kot nekdaj, ko so birme in obhajila minila v skromnem družinskem krogu s prazničnim kosilom, danes pa se gre v gostilno, nemalokrat najame celo ansambel, povabljencev pa je za malo ohcet (tudi 50) –, je njegov odhod tragedija. Ko škof reče, tale vaš priljubljeni duhovnik mora oditi, seveda sledita ogorčenje in žalost faranov. Ti se ob premestitvah, ki ljudem nikoli niso povsem jasne oziroma jim jih nič kaj na dolgo ne utemeljujejo, čutijo opeharjene, jemljejo jih celo kot kritiko, češ, zdaj pa nismo v redu in zakaj so nam ga vzeli. V krajih po Sloveniji premestitve župnika vedno dvigajo prah, slovesa pa so velikokrat zelo čustvena, tečejo tudi solze.

Obljubil sem pokorščino

Zelo hudo je bilo pred sedmimi leti v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, ko so krajani izvedeli, da bodo morali po 23 letih svojemu župniku Francu Rataju pomahati v slovo. Škof ga je odposlal v Dobovo, letos pa mora po sedmih letih spet spakirati in odpeketati v Ljubljano. Na njegovi poklicni poti je to že četrta premestitev. O tem, kako jih doživlja, noče govoriti, a prizna, da je vedno težko. Še posebno hudo je bilo, ko je zapuščal omenjeno koroško župnijo. »Pred 43 leti sem papežu in vsem njegovim naslednikom obljubil pokorščino – izpolnim tisto, kar želijo. In če sem obljubil, je moja dolžnost, da obljubo uresničim. Kako je ob tem v moji duši, pa je povsem moja stvar.«

Zaradi zaobljube se premestitvam tudi nikoli ne upira. »Naša naloga je, da izpolnimo božjo voljo. In če sprejmemo voljo predstojnikov, ni težko iti. Seveda pa razumem, da se ljudje drug na drugega navežemo.« Slovesa in odhodi so vedno težki, za duhovnike, ki se od kraja in ljudi poslavljajo, ni lahko. Ljudje prihajajo na pogovore, se celo pritožujejo škofom, jih prosijo, ampak duhovnik Rataj pravi, da vse to pripomore k teži poslanstva, ki so ga sprejeli. »Premestitve niso lahke, a sčasoma vidiš, da ni bilo tako težko.«

To ni škofova kaprica

Rataj tudi potrdi, da pozna kar nekaj primerov, ko so duhovniki raje, kot da bi bili premeščeni, zapustili službo božjo. »Ampak zaradi tega nobenega ne obsojam.«

Drug sogovornik, župnik iz štajerske župnije, ki me je prosil, naj ga ohranim v anonimnosti, je povedal: »V premestitvah duhovnikov je zraven veliko človeškega. Cela vrsta razlogov je za premestitev duhovnika – in prav nič senzacionalističnega ni v tem.« Tudi sam je bil po 18 letih prestavljen iz župnije, kjer se mu ni godilo prav nič hudega, in je to pač sprejel. »Razlogi za premestitev niso vedno kakšna škofova kaprica, temveč so upravičeni in realni. Meni osebno premestitev ne pomeni problema. Če mi rečejo, naj grem, grem. Škof vidi pred seboj celoto, pozna celo škofijo in ima pregled nad različnimi potrebami in problemi. Na premestitve je treba gledati čim bolj celostno in da se zaradi tega ne bo podrl svet. To je pač življenjsko.«

Nad izjavo enega izmed njegovih kolegov, češ, da je župnikov še preveč, je zmajal z glavo in potrdil splošno prepričanje, da je duhovnikov v Sloveniji premalo. »Ampak v vsaki župniji se najde par ljudi, ki bi najraje videli, da župnika sploh ne bi bilo, saj bi se sami radi uveljavili na njegovem mestu.«

Zarja št. 36

Kazenske premestitve

Cerkev v uradnih odgovorih zanika, da so duhovniki včasih premeščeni tudi kazensko, a jim ljudje ne verjamejo povsem. V primeru načelnega in v javnosti zelo dobro sprejetega patra Bogdana Knavsa je že kazalo tako – potem ko je svoje mnenje večkrat delil z mediji in so ga novinarji zelo radi vabili pred mikrofon oziroma diktafon, se je povlekel nazaj in jasno je, da so mu dali vedeti, naj raje molči. Spomnimo, da so ga samo po treh letih na funkciji gvardijana svetišča Matere božje na Sveti Gori pri Gorici premestili v ljubljansko Šiško, ne da bi mu pojasnili, zakaj.

Zgovoren duhovnik, ki prav tako noče biti imenovan, je celo povedal, da duhovniki zaradi premestitev, s katerimi se ne morejo sprijazniti, ne samo da za vedno odložijo talar, ampak v obupu kar izginejo – neznano kam. »Ravno te dni iščejo dva, ki sta ušla bogve kam.« Stiska ob premestitvah je za nekatere duhovnike očitno prevelika.

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja

»Tudi za neverujoče ali drugače verujoče prinaša praznik jasno sporočilo, da ima vsak človek resnico božjega, svetega, presežnega v sebi, vsako bitje je zaznamovano z ljubeznijo. Bog je Marijo vzel v nebesa – to pomeni, da človek ni ustvarjen za to, da bi v zemlji strohnel, ampak za nekaj več. Marijin praznik kaže, da ima naše življenje smisel in cilj. Splača se biti dober – to je nekaj večnega, neumrljivega,« nam je povedal štajerski duhovnik.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.