Novice Svet24

Muna je v Slovenijo prišla pred dobrim letom. Povedala je, da se pri nas dobro počuti. Navdušuje jo narava, očarana pa je tudi nad prijaznostjo in ustrežljivostjo ljudi.

Do Vuzenice za 65 evrov

Muna se je na pot do Vuzenice pripravljala dober teden. Predhodno je na spletu preverila spletno stran kraja in tam našla kontakt turističnoinformacijskega centra (Tic) ter ga spravila za na pot. Preverila je možne transportne povezave in naletela na zaplet. »Ko sem preverjala možnosti prevoza do Vuzenice, sem ugotovila, da lahko izbiram le med vožnjo z avtomobilom ali vlakom, vendar vlak ob sobotah in nedeljah do Vuzenice ne vozi. Vožnja sicer traja šest ur in trikrat prestopiš. Preverila sem tudi povezave s Flixbusom in Eurolinesom, a žal ne vozita na tej relaciji. Spomnila sem se še na Goopti, a za pot v eno smer bi morala odšteti 65 evrov. Zato sem se odločila, da se bom do Vuzenice zapeljala z lastnim prevozom. Prav sem izbrala. Vožnja je bila prijetna in izjemno zanimiva, saj sem lahko občudovala čudovito pokrajino, ki se je bliskovito spreminjala,« je razložila Muna.

osebni arhiv

Priprave na sejem in pozno kosilo

Med potjo je Muna poklicala v Tic in povprašala po prvih informacijah ter se dogovorila za srečanje s prijazno informatorko Sento. »Senta mi je bila v veliko pomoč. Svetovala mi je, kaj naj si ogledam in kje naj jem, ter predlagala obisk dogodkov. Predlagala mi je tudi obisk številnih kotičkov, ki ponujajo krasne razglede in predstavijo kraj v vsej svoji veličini.«

ARHIV

Na pot se je Muna odpravila s prijateljem. Ko sta prispela v Vuzenico, sta ravno ujela domačine, ki so pripravljali vse potrebno za božični sejem. Na trgu je bila Muna dogovorjena tudi za srečanje z informatorko. »Senta naju je že čakala. Najprej nama je razložila potek božičnega sejma, nato pa naju je opremila z brošurami o Vuzenici in povedala, kje lahko najdeva dobre restavracije. Ker se je božični sejem začel šele ob 16. uri, sva se s prijateljem odločila za pozno kosilo. Obiskala sva restavracijo Štuk, kjer so nama postregli s tradicionalno hrano. Osebje je bilo izjemno prijazno, pa tudi hrana je bila odlična. Najbolj so me navdušile palačinke,« je povedala Muna.

Ogrelo jo je kuhano vino

Po poznem kosilu se je Muna s prijateljem odpravila do božičnega sejma, kjer je najprej prisluhnila božičnemu zborčku, nato pa sta se sprehodila še med stojnicami, na katerih so prodajali božično okrasje, kuhano vino, palačinke in ročna dela. Opazila je tudi izviren način ogrevanja. »Prvič sem videla kaj takšnega. Odrezan kos debla izdolbejo, nato pa zakurijo. Izjemno. Poskusila sem tudi kuhano vino, odlično je bilo, pa tudi pogrelo me je precej (smeh),« je pripovedovala Muna.

ARHIV

Prenočila v 500 let stari hiši

Med sprehodom po božičnem sejmu je prijazna informatorka Senta Muni in njenemu prijatelju svetovala prenočišče, ki stoji nedaleč stran od središča mesta. Muna je prenočila v Hiši Viher, ki se ponaša s 500-letno zgodovino. Tam jo je sprejela lastnica Ana, za katero je povedala, da je bila izjemno prijazna. »Najprej mi je pokazala hišo in sobo, v kateri sem potem prenočila, nato pa še okolico. Izjemno in zares lepo. Medtem ko smo govorili o zgodovini hiše in kraja, nama je Ana ponudila še pijačo dobrodošlice in odličen domač prigrizek. Veliko uporabnih informacij sva izvedela. Hiša ima tudi muzejsko sobo s številnimi slikarskimi deli, starim pohištvom in fotografijami. Vse to mi je izjemno pomagalo pri razumevanju kraja. Bila sva utrujena, zato sva po prijaznem klepetu precej hitro zaspala,« je povedala Muna.

osebni arhiv

Lahkih nog naokrog

Naslednje jutro je Ana poskrbela za odličen zajtrk. Muna meni, da je zajtrk pomemben kazalec mesta, v katerem prenočiš, zato je bila nad postrežbo še toliko bolj navdušena. Ana je postregla z domačo marmelado in skuto z zelišči, domačim sokom, čajem, kavo, kruhom, salamami ter sirom. »Ana naju je resnično razvajala. Še kar ne morem pozabiti odlične skute z zelišči. Izjemno okusna in sveža je bila. Vsi smo bili kar malce žalostni, ker smo se družili tako kratek čas,« je dejala Muna. Po zajtrku je Muno in prijatelja čakala že Senta, ki ju je peljala na ogled mesta. Ogledali so si cerkev svetega Nikolaja, Slomškovo sobo s poslikanim stropom, Pistrov grad, majhno vasico Sveti Primož na Pohorju, smučišče Kaštivnik, počitniško letovišče Kope in Sedovnikovo lipo. »Senta je domačinka in izjemno veliko ve o kraju. Brez njene pomoči bi bila izgubljena. Bilo je zelo poučno in zanimivo,« je zadovoljno dejala Muna. Povedala je, da so uživali v čudovitih razgledih, ki so jih krasili pobeljeni vrhovi, mir in tišina ter smaragdno zelena reka, ki se je kot kača vila skozi kraj. V Koči Planinc so si po izjemno poučnem dopoldnevu, ki se je prevesil že v popoldan, privoščili kosilo. »Postregli so nam z gobovo juho, zabeljenim fižolom, ajdovimi žganci z ocvirki, kislim zeljem in kašnatimi klobasami. Za sladico sva poskusila kločeve nudelne,« je Muna opisala dobrote. Spoznala sta tudi lastnika, ki je bil izjemno gostoljuben in je našima turistoma pripravil še eno lokalno sladico. Izjemno sta se zabavala.

osebni arhiv

»Nikoli ne bom pozabila čudovitega izleta v Vuzenico, v kateri sem spoznala izjemne ljudi, uživala v okusni hrani in bila navdušena nad čudeži narave. Ljudje so izjemno prijazni, počutila sem se več kot dobrodošla. Neskončno hvaležna sem jim za vse in gotovo sem bom še kdaj vrnila ter obiskala prijatelje,« je zaključila Muna. 

Galerija

Poglej vse fotografije (8)

osebni arhiv