Colin in Diane sta na pot krenila minuli petek z avtomobilom. Odločila sta se, da se podata po planinski poti, mimo Solčave, in tako obiščeta tudi Peco in spečega kralja Matjaža. »Pozabil sem mobilnik v avtu in mi tako ni uspelo fotografirati spečega kralja. A prisežem na ženo, da še zmeraj tako trdno spi, kot leta 2007, ko sva ga prvič obiskala,« s humorjem pove Colin.
Nista vedela, kje bosta prenočevala
Po ogledu kralja Matjaža pod Peco sta se Colin in Diane odpravila do Črne na Koroškem in obiskala Turističnoinformacijski center (Tic). »Ta stoji pri vhodu v star rudnik, pred katerim je predstavljena tudi rudniška oprema. Tic je čudovito urejen. Prijazno informatorko sva vprašala tudi, kako najdeva pot do najine nastanitve.
Gospe sva povedala napačno ime, zato po klicu na izbrano lokacijo ni dobila potrditve o najini nastanitvi. Še enkrat je poskusila in tako ji je uspelo izvedeti, kje imava prenočišče. Bila je zelo potrpežljiva in prijazna do 'neumnih turistov', ki ne vedo, kje bodo prenočevali (smeh). Ponudila nama je ogromno brošur, zemljevidov in drugega reklamnega materiala, ki nama je koristil na poti,« je dejala Diana.
Čudovit apartma
Po obisku Tica sta se odpravila do Gostišča Krivograd, kjer sta naposled prenočila, in tu so ju že pričakovali. »Izjemno toplo so naju sprejeli. Nastanili so naju v novi hiši. Soba je bila zelo čista in velika, postelja pa izjemno udobna. Tudi kopalnica je bila čudovita in prha po vročem dnevu se je še kako prilegla. Odločila sva se, da bova kosila kar v gostišču, kar nama je predlagala tudi prijazna informatorka. Nad postrežbo in hrano sva bila zelo navdušena.
Odlično je bilo. Le zunanjost gostišča bi lahko še malo uredili. Precej betonsko in žalostno je videti,« je povedala Diane. Po odličnem kosilu sta se Colin in Diana odpravila do Mežice, se odpeljala do muzejskega vhoda v rudnik, ki sta si ga ogledala že prej med potjo, in se namenila tudi do Raven na Koroškem.
Čudoviti kipi in lunin mrk
»Okolica ima veliko spomenikov in kipov, izdelanih iz lesenih rezbarij in metalnih konstrukcij. Podobno je narejen čudovit spomenik, posvečen miru in svobodi. Ogledala sva si tudi mestece. Mežica je res majhna, z nekaj trgovinicami in nekaj športnimi igrišči. Našla sva tudi zelo nazorno informacijsko tablo za turiste ob reki Meži. Priznati morava, da ob boku številnih športnih aktivnosti ponuja kraj tudi številne podzemne avanture.
A o tem nekoliko kasneje. Med najinim obiskom je bil popoln lunin mrk, ki naju je oba s Colinom zelo zanimal. Na zemljevidu sva preverila bližnje hribe, s katerih bi si lahko ogledala mrk, in se naposled odločila za hrib blizu avstrijske meje. Tam sva nato na eni izmed manjših vzpetin na gozdni jasi položila manjšo deko, se usedla in uživala v čudovitem razgledu. Ponujal je tudi pogled na Peco, Uršljo goro in pogled proti ostalim jugovzhodnim hribom. Čudovito je bilo. No, naj povem tudi, da sva posnela nekaj fotografij ljudi, ki so namesto lune opazovali naju. Verjamem, da so se spraševali, kaj pri vragu počneva. (smeh) Obsedela sva, opazovala lunino počasno potovanje po elipsi in spreminjanje njene barve iz bele v krvavo rdečo. Bilo je veličastno,« je razložila Diane. Po več kot uri, kolikor je trajal lunin mrk, sta se Colin in Diane počasi vrnila k avtomobilu in nato krenila proti gostišču, kjer sta nameravala prenočiti. Med potjo sta se ustavila tudi v bližnjem baru, in si privoščila nekaj koktajlov. »Priznati moram, da sem dobila mojito, ki ni bil le okusen, temveč tudi zelo lepo aranžiran. Vredno obiska, priporočam,« je Diane pohvalila lokal.
Samosvoja pokrajina
Naslednje jutro sta se Diane in Colin naprej odpravila na zajtrk. Povedala sta, da je bil okusen, a tak kot povsod drugod. »Urejen so imeli bife, kjer si vzameš, kar želiš. Bile so salame, siri, jajčka, hrenovke. To, kar pravzaprav dobiš povsod. Priznam, da sem bila nekoliko razočarana, glede na večerjo dan prej,« je ponudbo pograjala Diane. »Prijazni natakar naju je nato opozoril, da na spletni strani, kjer sva rezervirala nočitev, lahko gostje izpolnijo obrazec in pri tem navedejo zajtrk, kot si ga želijo, saj se trudijo čim bolj približati željam gostom. Zdi se mi, da je to dobra praksa, ki se je morajo naučiti tudi drugi. In dobra šola za naju, da bova v prihodnje ob rezervacijah nočitev pozornejša,« je poudaril Colin. Povedala sta tudi, da jima je prijazen in ustrežljiv natakar predlagal še nekaj izletov. Med drugim, da si privoščita vožnjo pod impresivnim mostom, ki se skriva za gostiščem Krivograd, in si ogledata navdušujoč Povhov mlin, ki stoji nedaleč stran. Tako sta se odpravila novim avanturam naproti in uživala v čudovitem razgledu na vas Šentanel in dolino. »Koroška je zelo samosvoja pokrajina. Krasijo jo številne stare hiše z lesenimi nastreški in strehami, polknicami in kaščami, ki jih ne gre spregledati. Nikakor ne gre podcenjevati tudi lokalne zgodovine in znanja domačinov,« je poudaril Colin.
Navdušena nad rudarskim muzejem
Nato sta se odpravila do rudarskega muzeja, kjer sta si privoščila vožnjo z rudarskim vlakcem in raziskovanje rovov z vodičem. Dejala sta, da kot alternativo omogočajo podzemno avanturo s kajaki ali vožnjo po rudniških rovih s kolesi, a sta izbrala voden ogled. »Bila sva v manjši skupinici. Na vhodu smo dobili voki-tokije z razlago, oranžne odsevne jopiče, se posedli v vagončke in se za 15 minut z vlakcem odpravili v podzemlje. Naš vodič nam je predstavil delo rudarjev, dolžine rovov, orodje in vse, kar spada zraven.
Ugotovili smo, da če bi vse vsi rovi zedinili, bi nastal rov, ki bi segal vse do Berlina,« je navdušeno razlagal Colin. »Menim, da je teh 12 evrov, kolikor stane ogled, in razlaga več kot odlična priložnost in izkušnja, ki bi jo morala doživeti vsaka družina. Naj omenim, da je v rudniku tudi manjša infotabla z zelo izčrpno razlago, a se nama nanjo ni bilo treba kaj dosti ozirati, saj so vodiči zelo podučeni in razgledani,« je dejal Colin. »Ko smo prispeli do konca in tako slišali ter doživeli kar nekaj rudarskih izkušenj, nas je prijazen vodič opomnil, da smo prispeli v Črno na Koroškem,« je še dodal Colin. Ob koncu sta Colin in Diane želela še do Tica, da preverita, kaj si še lahko ogledata, a je prijazen vodič povedal, da se Tic odpre ob 12. uri. Zavrtel je telefonsko številko in poklical prijazno informatorko, zaposleno v Ticu, ki je kmalu zatem prišla in jima ponudila pomoč. Povedala jima je, da je mestece tako majhno, da vsakdo hitro opazi tujca, prav tako pa rad priskoči na pomoč in pomaga s prijaznimi nasveti. Podala jima je še nekaj nasvetov ter jima predlagala, kaj si še lahko ogledata.
Lipa, stara 700 let
»Odločila sva se, da za pot do doma izbereva pot mimo Topolšice, saj se tam še nisva peljala. Pot naju je vodila skozi manjši gozd in med potjo sva našla še nekaj zanimivih destinacij. Ustavila sva se pri Najevski lipi, ki je stara 700 let in ima premer 10,7 metra. Velja za največje drevo v Sloveniji in je vsekakor več kot veličastna gospa, ki krasi okolico. Najina pot se je nadaljevala mimo rojstne hiše Prežihovega Voranca, ki si je tokrat nisva ogledala, in še nekaj drugih zanimivosti, ki si jih bova ogledala naslednjič. Meniva, da je Koroška kraj, kjer živijo prijazni, topli in izjemno gostoljubni ljudje, zato obljubljava, da se kmalu spet vrneva.
