Nikakor ni pričakovala, da bo vojna trajala tako dolgo, je povedala in dodala, da so vsi že zelo utrujeni. »Veliko je bolečine, izgub, vojna prinese tudi sovraštvo,« je razmišljala Slovenka, ki trenutno živi in dela v Kijevu. Izpostavila je še posebej težke razmere za ljudi, ki jim ni bilo lahko že pred vojno, zdaj pa je za njih še bistveno težje. »Veliko Ukrajincev se sprašuje, kaj bo jutri, nam bodo pomagali, da bomo zgradili novo državo,« pravi Mira Milavec, ki spomni na to, da so Ukrajinke in Ukrajinci močni ljudje, ki imajo voljo in upajo, da čim prej pride dan miru.
Najhuje je seveda v delih na vzhodu, kjer potekajo boji. »Če vrtec ali šola nimata zaklonišča, otroci ostanejo doma oziroma se učijo na daljavo,« pojasni Milavec. V Kijevu ima večina šol v bližini zaklonišča. Drugače je na območju Harkova. Tam so otroci, ki so zaradi obstreljevanja vseskozi doma in po več mesecev ne spregovorijo besede. »Če spregovorijo po nekaj mesecih, je to za nas uspeh,« pove Milavec, ki podpira vrnitev otrok iz zahodnih držav v Ukrajino. A le če pridejo v relativno varno okolje, kjer lahko obiskujejo šole ali hodijo v vrtec.
Humanitarka izpostavi, da pri karitasu veliko pomagajo pri obnovi domov, osnovih stvareh, tako da lahko ljudje živijo na toplem. Potrebne je tudi veliko psihosocialne pomoči za ljudi v stiski, saj so se skoraj v vsaki družini soočil z izgubo bližnjega. Zgodbe so različne, pravi Milavec, ki izpostavi delo z ženskami, ki čakajo može, da se vrnejo iz bojev, da izkoristijo tri tedne dopusta. Te ženske morajo pripraviti na to, da njihov mož najverjetneje ne bo ista oseba kot prej. Imeli so primer moškega, ki je prinesel domov granate. Žena je ostala mirna in mu jih po pogovoru vzela in spravila na varno, stran od otroških rok. »Če bi reagirala drugače, bi se lahko zgodila tragedija«.
