Čez nebo nad Ukrajino so v noči na ponedeljek znova poletele ruske rakete. V Moskvi so se namreč po poletnem in deloma tudi jesenskem zatišju, ki so ga izkoristili za kopičenje izčrpanih zalog, odločili, da je znova nastopil čas za napade na ukrajinsko kritično infrastrukturo ter tako z redukcijami in izpadi električne energije civilno prebivalstvo v Ukrajini obdarijo s čim bolj mrzlo in neprijetno zimo. V zadnjih tednih so izvedli že več napadov predvsem z iranskimi brezpilotnimi letalniki in manevrirnimi izstrelki, a so tokrat proti Kijevu znova poletele nevarne balistične rakete. Ukrajinski sistemi zračne obrambe naj bi prestregli vseh osem raket, a so razbitine kljub temu končale v prestolnici, zaradi česar je bilo poškodovanih več ljudi.
Lačni topniških granat
Zdaj je že jasno, da je v Ukrajini, če se ne zgodi čudež in se močno nasprotujoči si cilji obeh strani čez noč spremenijo, na sporedu dolgotrajna vojna, v kateri bodo vse večjo vlogo odigrali gospodarstvo, industrija ter razpoložljivost tega in onega orožja. Vojaški analitiki so si vse bolj enotni, da »super orožje«, ki bi na bojiščih stvari dokončno obrnilo na glavo in eni strani omogočilo zmago, ne obstaja ter da sta obe vojski zaradi narave vojne bolj kot česarkoli drugega lačni topniških granat. Tega ne bi spremenil niti prihod nekaj deset zahodnih bojnih letal F-16 niti najnovejše ali najnaprednejše ruske balistične rakete. Ruski predsednik Vladimir Putin je doma že zagnal vojno gospodarstvo, ki ob hrbtenici, ki jo predstavlja ruska vojaška industrija, ni klonilo pod težo zahodnih sankcij. Ob tem se je v poletnem času za pomoč obrnil na enega redkih »prijateljev«, severnokorejskega voditelja Kim Džong Una. Glede na razna poročila se ocenjuje, da je Severna Koreja Rusiji zagotovila več kot milijon topniških granat kalibra 122 in 152 milimetrov, ki so sicer tudi po pričevanjih ruskih vojakov vprašljive kakovosti, a podobno kot prastar sovjetski tank iz petdesetih let prejšnjega stoletja še vedno predstavljajo sredstvo za ubijanje.
Milijon topniških granat kalibra 155 milimetrov, dobavljenih do marca prihodnje leto, je na drugi strani Ukrajini obljubila Evropska unija, a je vse bolj jasno, da te obljube ne bo mogoče izpolniti. To je ne nazadnje pred kratkim potrdil nemški minister za obrambo Boris Pistorius. In kaj z vidika rusko-ukrajinske vojne pomeni milijon topniških granat? Ocenjuje se denimo, da je ruska vojska leta 2022 v želji po hitri zmagi v Ukrajini »pokurila« neverjetnih 11 milijonov topniških granat. Ker naj bi bili na leto sposobni proizvesti približno dva milijona granat, se pričakuje, da se bo letos celotna bera, izstreljena na bojišču, ustavila pri sedmih milijonih. Ob tem je glede na količino protitanskovskih min, dronov, protitankovskega orožja in drugih okoliščin v Ukrajini topništvo tisto, ki eni ali drugi vojski predstavlja prednost. Ukrajina, ki je mimogrede ogromne količine topniških granat prejela od Južne Koreje, se s tega vidika sicer ponaša z bolj naprednim, zahodnim orožjem, a precej manjšo količino, pri čemer se mora nenehno ozirati čez ramo, proti svojim zahodnim zaveznikom, in trepetati, kdaj bodo še te količine usahnile. Če tako ameriška administracija kot večina evropskih voditeljev poudarjajo, da je podpora Ukrajini »neomajna« in da bo trajala, »dokler bo treba«, pa je realnost precej bolj nepredvidljiva.
Na vrtiljaku optimizma in pesimizma
Polom ukrajinske protiofenzive, v kateri so v prvi vrsti ciljali na osvoboditev Tokmaka, logistično pomembnega mesta na poti proti Azovskemu morju, a so trčili ob ruski zid in se na glavni osi protinapada premaknili za zgolj nekaj več kot 10 kilometrov, je zamajal tudi podporo. V zahodnega duha se je zažrl pesimizem, ki posledično veje tudi iz zahodnih medijev. A je rusko-ukrajinska vojna od začetka invazije že postregla z lepo bero napačnih predstav in napovedi, ki so se izkazale za vse prej kot nezmotljive. Tako je pred vojno večinoma vladalo mišljenje, da bi v primeru ruske invazije Ukrajina hitro klonila pod težo ruskega vojaškega stroja, a se je zgodilo ravno nasprotno. Ko je nato ruska vojska kaotično bežala iz kijevske regije, je osuplega »zahodnjaka« prevzel vtis, da gre za povsem nesposobno vojsko, ki bo hitro razpadla tudi na drugih delih fronte. A se je zbrala in vse napore preusmerila v Donbas, kjer je kot velika uničevalna sila, kot ji veleva sloves, s topništvom rušila vse pred sabo. Mesto Popasna je zravnala z zemljo, podobne usode so bili deležni Mariupolj, Severodoneck in Lisičansk, a se je ruska vojska ob tem začasno iztrošila, Ukrajinci pa so znova presenetili. Sledili sta dve uspešni ukrajinski protiofenzivi, pri čemer je moral Putin vendarle poseči po ukrepu, ki se ga je močno otepal, delni mobilizaciji. Tudi Ukrajincem je hitro pošla sapa, tako je svet nato nekaj mesecev zrl v rusko obleganje Bahmuta, ki mu je končno sledila ruska polomija v Vugledarju. A se je še hujša polomija skrivala za najbližjem vogalu, razvpiti šef skupine plačancev Wagner Jevgenij Prigožin, ki se je odločil, da krene proti Moskvi. Za dan ali dva je na Zahodu znova zavelo upanje, da bi lahko morda to spodjedlo temelje Kremlja, a čez noč tudi ugasnilo, polomija pa se je izkazala za vse prej kot hudo.
Poletje je nato minilo v znamenju težko pričakovane, a na koncu porazne protiofenzive, iz ust podpornikov Ukrajine pa je bilo znova začutiti resignacijo in pesimizem. Številnim se zdi, da Rusija še ni bila videti močnejša in je jeseni celo sama krenila v novo ofenzivo. Za cilj so si izbrali močno utrjeno mesto Avdijivka, s čimer bi konsolidirali nadzor na zahodnim delom Donecka, a jih je tam pričakala nova poguba. Boji za Avdijivko, v kateri ima ukrajinska vojska močno utrjene položaje in ki jo želijo ruske sile obkoliti, še vedno potekajo, že zdaj pa je jasno, da ruska vojska na tem bojišču z vidika tako človeških življenj kot vojaške opreme beleži celo rekordne izgube. Morda jim bo kot v primeru Bahmuta celo uspelo, a za kakšno ceno? Iz Ukrajine na drugi strani prihajajo vesti o domnevnih notranjih sporih, ki naj bi segli celo do samega vrha. Številni njihovi podporniki so v teh mesecih posledično precej črnogledi, a je iz vsega skupaj mogoče sklepati, da preprosto ne vemo, kakšna bo situacija čez pol leta. Dejstvo ostaja, da bo veliko odvisno tudi od razpleta dogajanja v ameriškem kongresu.
Pomoč Ukrajini pod vprašajem
Ameriški predsednik Joe Biden namreč brez potrditve v senatu in pozneje v predstavniškem domu Ukrajini ne more zagotoviti dodatne vojaške pomoči. A se republikanci in demokrati prepirajo glede ukrepov za zavarovanje lastne južne meje. Tako bo moral Biden, ki si v primeru Ukrajine želi podporo obeh strank, kot kaže, republikancem popustiti na domači fronti, in sicer z zaostrovanjem zakonodaje na področjih migracij in varovanja meje, čemur pa nasprotujejo številni demokrati. Vse to se mora zgoditi v tem tednu, preden se kongresniki odpravijo na božične počitnice. Njegova opozorila, kaj bi se lahko zgodilo, če Ukrajini odrečejo vojaško pomoč, so za zdaj naletela na gluha ušesa.
Glede na pred nekaj dnevi objavljene podatke Inštituta za svetovno gospodarstvo s sedežem v nemškem Kielu so zaveznice v zadnjih mesecih močno zmanjšale pomoč Ukrajini, je poročala STA. Višina vojaške, humanitarne in finančne pomoči je trenutno na najnižji ravni od začetka vojne. Višina pomoči, ki so jo zaveznice Ukrajini obljubile med avgustom in oktobrom letos, se je v primerjavi z enakim obdobjem lani zmanjšala za 87 odstotkov. »Ukrajina je vse bolj odvisna od nekaj ključnih donatoric, ki še naprej zagotavljajo znatno podporo, kot so Nemčija, ZDA in nordijske države,« so zapisali v poročilu.
Medtem bodo imeli voditelji držav članic EU konec tega tedna na mizi vprašanje morebitnega začetka pristopnih pogajanj z Ukrajino. Slednja je lani prejela status kandidatke in je v tem času že sprejela nekaj korenitih sprememb, s katerimi si je prislužila tudi pohvale Bruslja, a si zdaj želi, da Evropska unija stori naslednji korak. Čeprav začetek pristopnih pogajanj podpira Evropska komisija, morajo kaj takega soglasno podpreti evropski voditelji.
