Rast cen v globalnem trgovanju se, kot smo poročali že v minulih dneh, le postopoma odraža v življenjskih navadah ljudi, a zdi se, da bo posledice inflacije slej ko prej začutil vsakdo.
Cene zemeljskega plina spodbuja vrsta dejavnikov, najbolj očiten je splošen porast energetskih potreb svetovnih gospodarstev, ki se s postopnim višanjem globalne precepljenosti vse bolj odpirajo. Dodatno ceno dviguje še geopolitika, ki ima vedno določeno vlogo, ko pride do dobav plina Evropi. Rusija kot glavna dobaviteljica oziroma njeno podjetje Gazprom namreč z veseljem izkoristita priložnost za pritisk na odločevalce v Evropski uniji (EU), da bi dosegli želene cilje. Eden teh za letos je nedvomno pospešitev postopkov za dokončni zagon Severnega toka 2, s katerim bo Rusija lahko neposredno prek morja dobavljala plin v Nemčijo in se pri tem ognila tranzicijskim državam, predvsem Ukrajini. Kljub določenim namigom ruskega predsednika Vladimirja Putina, da bi lahko povečali količino izvoženega plina na Zahod, pa poteze Gazproma kažejo, da v podjetju za zdaj ne kažejo tovrstnih ambicij. EU uvozi daleč največ plina prav iz Rusije, po zadnjih podatkih je ta delež dosegel 42 odstotkov, po ocenah Mednarodne energetske agencije pa bi lahko Rusija, če bi želela, za okoli 15 odstotkov povečala svoj izvoz.
Majhne rezerve
Za primere energetskih kriz ima EU razvejano omrežje plinovodov, ki so povezani s skladišči, kjer države članice shranjujejo rezerve plina. Ta skladišča so zaradi hladne zime 2019–2020 sicer bolj prazna kot sicer, kar še dodatno potiska cene plina v višave. Po javno dostopnih podatkih tako zasedenost skladišč v EU znaša 77 odstotkov ali, rečeno drugače, to je danes za osem odstotkov manj kot pred letom dni. Skupna količina plinskih rezerv Unije je na najnižji točki v desetih letih ob najbolj nepravem času. Po nekaterih ocenah bi lahko sicer EU zadovoljila skupne potrebe po plinu za to zimo iz rezerv, a bi se posledično postavila v nezavidljiv položaj. Aktualna kriza je zato že privedla do idej o povečanju zmogljivosti za skladiščenje plina na celini. Tovrstno infrastrukturo ima danes na voljo 21 držav članic, Slovenije pa med njimi ni.
42 odstotkov vsega plina Evropska unija uvozi iz Rusije.
Italija v pripravljenosti
Po podatkih Geoplina, največjega trgovca z zemeljskim plinom v Sloveniji, trenutno dobava zemeljskega plina v Slovenijo poteka iz Rusije in posameznih vozlišč evropskega plinskega trga. Iz Avstrije zemeljski plin fizično priteče prek vstopne točke Ceršak, iz Italije pa na vstopni točki Šempeter. V primeru pospešene rabe rezerv bi se Slovenija lahko po dobavi plina obrnila k trem od štirih sosed. Čeprav ima vsaka od njih na voljo evropske rezerve, Slovenija z Madžarsko še nima povezanega plinovodnega omrežja, med potencialnimi dobavitelji iz okolice pa izstopa Italija, ki je celo država članica z največjo količino skladiščenega plina v EU in je tudi vstopna točka za plin, ki ga celini dobavljajo Alžirija in Libija.
Čezmejni plinovod
Tako kot je serija konfliktov med Rusijo in Ukrajino EU pred leti spodbudila, da okrepi lastne rezerve, bi lahko tudi letošnji energetski šok Bruselj spodbudil k nadgradnji omrežja plinovodov. Poraba tega energenta sicer ni najbolj v skladu z idejami o ogljično nevtralni Evropi, a odvisnost od uvoza plina je trenutno evropska realnost in bržkone tudi vsaj srednjeročna prihodnost. Svoj delež k temu prispeva Slovenija z načrtovano gradnjo čezmejnega plinovoda do Madžarske. Po poročanju portala Necenzurirano.si iz lanskega leta bi po aktualnih načrtih gradnja 70 kilometrov plinovoda Slovenijo lahko stala do 270 milijonov evrov, prednosti tega pa bi uživali predvsem v Budimpešti, ki bi tako naredila korak v smeri zmanjšanja odvisnosti od ruskega plina, ni skrivnost pa niti, da tamkajšnji premier Viktor Orban Madžarsko vidi kot novo evropsko vozlišče za zemeljski plin, ki bi lahko deloma prevzelo vlogo avstrijskega Baumgartna.
