Hudo je, ko človek zboli in se izkaže, da je njegova bolezen neozdravljiva. Takrat se mora bolnik nenadoma soočiti s krutim dejstvom, ki mu ga sporočijo zdravniki; da ne bo več dolgo živel.
Nekateri potem lahko živijo še nekaj let, mnogo pa jih mora sprejeti, da imajo samo še nekaj dni ali mesecev, zavedanje česar jim korenito spremeni življenje. Nadčloveške napore mora nato bolnik, in njegovi bližnji, vložiti v to, da se sooči z občutki in vsem, kar pride zraven ob taki novici. Veliko izpovedi na smrt bolnih sicer priča o tem, da jim je prav to obdobje, kljub zavedanju, da konec pride zelo kmalu, daleč najlepše.
Na leto opravijo okoli 1700 izpolnitev srčnih želja, kar pomeni, da vsak dan pomagajo štirim ljudem.
»Ko sem izvedela, da mi je zaradi raka ostalo samo še nekaj mesecev življenja, je to bil seveda šok. Ko pa so se v meni pomirila burna občutja, saj sem se tolažila s tem, da ne bom umrla danes, ampak imam dejansko še nekaj časa, je bilo to eno najlepših obdobij v mojem življenju. Končno sem se opogumila narediti stvari, s katerimi sem odlašala. Tako sem šla na počitnice na morje, obiskala sem sestro v Nemčiji in letela nad prelepo Slovenijo,« je o svojih poslednjih tednih na enem od spletnih forumov pričala Ida.
Tudi solze tečejo
V času, ki ji je še preostal, si je torej izpolnila želje, ki jih je imela že dolgo. In prav s tem se ukvarja avstrijska neprofitna organizacija Samariter-wunschfahrt, s sedežem na Dunaju, ki je sicer del vseevropske fundacije s sedežem na Nizozemskem, Ambulance wish foundation. Njen ustanovitelj je Kees Veldboer, ki se z umirajočimi in njihovimi željami srečuje že več kot deset let.
Fundaciji je Veldboer priskrbel nekaj reševalnih vozil, v katerih bolne prevažajo, kamor jim poželi srce. Izpolnitev želja je brezplačna, kar omogočajo donacije podjetij in dobrih ljudi, drugi del pa predstavljajo prostovoljci, ki so večinoma zdravstveno osebje; medicinske sestre in zdravniki, ki med uresničevanjem želje poskrbijo za bolnega človeka. V krovni fundaciji na Nizozemskem so dejali, da na leto včasih izpolnijo tudi 1700 želja in da jih večinoma na dan izpolnijo okrog pet, rekord pa je devet v 24 urah. »Tudi tistim, ki so priključeni na aparate, lahko uresničimo željo, saj imamo v vozilu vse potrebno, da omogočimo zahtevano zdravstveno oskrbo,« so pojasnili.
Konji, kino in pokopališče
Fundacija se je v minulih letih razširila v kar nekaj evropski držav, med drugim v nam najbližjo – Avstrijo. Pred časom so tam neznansko osrečili Viktorja, ki je nekoč delal kot trener konjev. Pred smrtjo si je še zadnjič zaželel obiskati ranč, kjer bi imel spet priložnost videti živali, ki jih tako obožuje. To se mu je s pomočjo »vozila, ki izpolnjuje želje«, tudi zgodilo. Od silnih občutij, ki jih je doživel, ko je bil spet s konji, je tudi potočil kakšno solzo. Prav tako ostali, ki so ga spremljali.
Na svoji spletni strani Avstrijci poročajo tudi o Johannu, ki je hotel obiskati grob svojih bližnjih in tam nekaj zapeti. Johann ima raka in brez medicinske oskrbe, ki mu jo je nudila organizacija Samariter-wunschfahrt, tega ne bi bilo mogoče izvesti. Po obisku pokopališča so odšli še v gostilno na kosilo, kjer je, kot so zapisali, Johann s slastjo pojedel dunajski zrezek.
Žalost, a hkrati sreča
Veliko željo so lahko izpolnili tudi 20-leni Nadine, ki je neozdravljivo bolna. Želela si je v kino. Ker brez zdravniške pomoči ne more več iz bolnišnice, so ji z »vozilom, ki izpolnjuje želje«, omogočili, da je imela med odsotnostjo iz zdravstvene ustanove vso zdravstveno podporo. Pomagali so tudi na smrt bolnemu Aloisu, ki je skupaj z ženo še poslednjič želel na sejem športnih avtomobilov. Z ženo sta bila zaradi izleta presrečna.
