Dogajanje v našem ozračju

Kaj pa od sveta pozabljena ozonska luknja? To pravijo znanstveniki ...

S.R.
23. 10. 2019, 10.13
Posodobljeno: 23. 10. 2019, 10.37
Deli članek:

Luknja v ozonskem plašču nad Antarktiko je nekdaj služila kot močno opozorilo na okoljske tegobe, s katerimi se sooča človeštvo, danes pa je skorajda pozabljena. Ne brez razloga.

Profimedia
Na Antarktiki redno izvajajo meritve.

Znanstveniki iz Nase in ameriške Nacionalne uprave za oceane in ozračje (NOAA) so ta teden sporočili najnovejše podatke v zvezi z ozonsko luknjo, ki zeva nad Antarktiko. Prvič so jo opazili leta 1982 , vse od takrat pa, pravijo, še nikoli ni bila manjša. 

Da človeštvo ob tej novici ne bi prezgodaj slavilo in se tolklo po prsih, so ob sporočilu opozorili, da je to dramatično zmanjšanje bržkone posledica sprememb »polarnega vrtinca« in nasploh nestabilnega vremena nad troposfero nad Antarktiko.

Preobrat

Montrealski protokol je trenutno edini sporazum Združenih narodov, ki so ga ratificirale vse države članice ZN.

Ozonski plašč je območje v stratosferi, ki ima razmeroma visoko koncentracijo plina, imenovanega ozon. Ta Zemljo pomaga ščititi pred za živa bitja škodljivimi ultravijoličnimi žarki, ki jih Sonce brez predaha pošilja po Osončju. K pospešenemu večanju ozonske luknje so močno prispevale določene industrijske kemikalije, ki jih človek uporablja predvsem v hladilnih sredstvih in topilih, a to še zdaleč niso edini krivci. Potem ko so z leta 1987 sprejetim Montrealskim protokolom določene snovi in kemikalije, ki tanjšajo ozonski plašč, prepovedali, se je koncentracija ozona do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja stabilizirala, ozonska plast pa se je v tem tisočletju začela obnavljati. Koncentracija ozona naj bi se glede na zadnje napovedi obnovila (vrnila na raven pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja) nekje do leta 2060.

Profimedia
Ozonska luknja od leta 1979 do leta 2014.

Sicer pa se ozonska luknja veča in manjša nekako v skladu z menjavanjem letnih časov. Letos je bila največja 8. septembra, ko je obsegala 16,4 milijona kvadratnih kilometrov. Nato se je med septembrom in oktobrom dramatično zmanjšala na manj kot 10 milijonov kvadratnih kilometrov. Tako zmanjšanje bi v »običajnem letu,« kot so dejali znanstveniki, pomenilo odličen rezultat, a to ni »običajno leto,« so dodali. Polarni vrtinec nad Antarktiko je namreč v zadnjih mesecih precej oslabel, v stratosferi pa so zaznali močno segrevanje. Ta dva dejavnika sta skupaj nekoliko omejila možnost za nastanek kemičnih reakcij, ki tanjšajo ozonski plašč. Kljub temu gre za odlično novico, so poudarili.