Zemljo je obšel na relativno majhni razdalji dobrih 14 milijonov kilometrov, kar je približno četrtina najbližje razdalje med Zemljo in Marsom. A ni šlo za navaden komet. Oumuamua je prvo opaženo vesoljsko telo, ki je v naše osončje prispelo od zunaj – iz drugega osončja.
Bližnje srečanje pa se je izkazalo za še bolj skrivnostno. Najprej so astronomi opazili, da je Oumuamua nenavadne, podolgovate oblike, kakor cigara. Oblika je milo rečeno nenavadna, saj je večina vesoljskih teles bolj kroglastih. Kasneje je astronome presenetilo še, da se objekt vrti po obeh oseh, poleg tega niti nima za komete značilnega »repa«. Za konec pa so znanstveniki opazili še, da je objekt pospešil, ko se je začel umikati iz našega osončja.
In prav zadnja ugotovitev jih je najbolj šokirala. Kako bi lahko vesoljski kamen kar naenkrat pospešil svojo hitrost?
Ena izmed razlag, ki so jo znanstveniki sprejeli na začetku, je, da je pospešek posledica izparevanja zaledenelih plinov, ki so se uparili zaradi bližine Sonca. A ta razlaga ne zdrži, saj, kot rečeno, teleskopi niso opazili značilnega »repa«, ki se ob tem procesu prikaže pri kometih. Prav tako bi tovrsten pospešek spremenil objektovo rotacijo, zaradi česar bi se povečal pritisk na podolgovat kamen, kar bi ga razbilo na več delov. Nič od tega se ni zgodilo.
VESOLJSKA LADJA?
Zdaj sta Shmuel Bialy in Abraham Loeb, astronoma z ameriške Univerze Harvard, predstavila hipotezo, po kateri je Oumuamua v bistvu proizvod inteligentne zunajzemeljske civilizacije. Da, prav ste prebrali. Harvardska znanstvenika dopuščata realno možnost, da so skrivnostni objekt proizvedli vesoljci.
To hipotezo zagovarjata z dejstvom, da bi nenavaden pospešek, ki ga je Oumuamua doživel ob zapuščanju našega sončnega sistema, tik preden smo ga izgubili iz našega opazovalnega polja, lahko razložili s tehnologijo solarnega jadra. Gre za tanko plast materiala, v katerega se oprejo fotoni iz zvezd in ga pospešeno potisnejo naprej. Bialy in Loeb trdita, da bi že manj kot milimeter tanko jadro lahko preživelo dolga tisočletja potovanja po vesolju in da vzorec pospeška ustreza pospeškom, ki bi jih lahko proizvedla solarna jadra.
Znanstvenika priznavata, da je njuna hipoteza, ki bo v ponedeljek izšla v znanstveni reviji The Astrophysical Journal Letters, nekoliko »eksotična«, a dodajata, da temelji na znanstveni metodi in v zakup jemlje dokazana dejstva.
