Po ocenah organizacij za človekove pravice je na svetu okoli 45 milijonov sužnjev (otrok in odraslih), ki brezplačno ali za tako majhen denar, da z njim ne morejo preživeti, delajo tako rekoč pod nadzorom puškine cevi. Največ tovrstnih delavcev, kar več kot 50 odstotkov, je v petih državah: Indiji, Kitajski, Pakistanu, Bangladešu in Uzbekistanu. In pri tem ne gre za ljudi, ki ne bi mogli najti druge službe, temveč so dejansko prisiljeni v to delo.
Poceni delovna sila
Zahod miži vsaj na eno oko, saj je za potrošnika to precej ugodno.
Podjetja poskušajo na vse možne načine čim bolj povečati dobiček in zmanjšati stroške. To velja tudi za popolnoma legalna podjetja, ki dajejo pač določene dele ali celotne proizvode izdelovat v države tretjega sveta. Čeprav v večini primerov vedo, kaj se tam dogaja, jim je v glavnem vseeno, le da lahko strankam ponudijo cenejše izdelke.
Sužnji v Braziliji
V Braziliji naj bi bilo po ocenah organizacij za človekove pravice okoli 161.000 sužnjev. In ogromno jih dela v govedoreji. Tako imenovani gastosi obljubljajo visoke zaslužke in v svoje mreže zvabijo revne mlade ljudi, ki pogosto nasedejo obljubam. Nato jih odpeljejo globoko v amazonske gozdove, kjer morajo očistiti velika območja za farme, ki jih bodo tam postavili. Delavci tako ali tako ne morejo zbežati skozi neprehodno džunglo, a jih kljub temu stražijo oboroženi ljudje. Pogosto ti delavci ne dobijo nobene plače in žal se jih mnogo iz džungle nikoli ne vrne. Mnogo mesa s teh rančev pristane tudi v Evropi, zato organizacije sporočajo, naj ljudje raje kupujejo od domačih proizvajalcev, ki jim lahko zaupajo.
Plantaže kakavovca
Številna mednarodna podjetja trdijo, da bi se, če se to ne bi dogajalo, cene izdelkov drastično povišale, a to ni res. Le dobički posameznikov bi se nekoliko zmanjšali.
Potreba po čokoladi je vzpostavila močno trgovino s sužnji v zahodni Afriki, kjer proizvedejo skoraj 70 odstotkov kakava na svetu. Še posebej hudo je v Slonokoščeni obali, kjer ocenjujejo, da na plantažah dela 144.000 sužnjev, in mnogi med njimi so otroci. V Gani naj bi bilo trenutno okoli 103.000 sužnjev. Čeprav so pri Interpolu dejali, da težava s sužnji v zahodni Afriki ni več tako huda, organizacije opozarjajo, da je situacija še zmeraj grozljiva, le v podzemlje se je umaknila. Organizacije ljudi pozivajo, naj čokolado kupujejo samo od proizvajalcev, ki sami proizvajajo tudi kakav.
Oglje, čaj in sladkor
V Ugandi naj bi bilo po ocenah tovrstnih organizacij okoli 244.000 sužnjev. Številni so prisiljeni v izdelavo oglja (natančna številka ni znana), veliko jih gara na plantažah. Žalostno dejstvo je, da smo po informacijah organizacij za človekove pravice o tem, ali gre za etično čiste produkte, lahko prepričani le, če so bili ti proizvedeni v Evropi.
Evropa
Prav lahko bi si mislili, da v Evropi ni več sužnjev. Ne nazadnje so države Evrope razmeroma hitro prepovedale suženjstvo (seveda samo na svojih tleh). A dejstvo je, da je v Evropi trenutno okoli 1,2 milijona ljudi, ki so prisiljeni v neko delovno razmerje. V večini primerov gre za prostitucijo in izkoriščanje v proizvodnji oblačil. Prav neverjetno se zdi, da v moderni dobi še zmeraj govorimo o sužnjih, ki delajo za nekatera največja svetovna podjetja. In grozljivo je dejstvo, da številke o novodobnih sužnjih pravzaprav niso manjše od številk pred stoletji.
Beda novodobnih sužnjev v Indiji in na Kitajskem
Poudariti je treba, da se tudi v Sloveniji marsikdo počuti kot suženj, saj s plačo ne more dostojno živeti, iz strahu pred stradanjem pa si službe ne upa zapustiti.
Na Kitajskem naj bi bilo trenutno neverjetnih 3,3 milijona sužnjev. Kitajska je ena največjih proizvajalk praktično vsega, v zadnjem času pa so zaradi izkoriščanja delovne sile predvsem na udaru tehnološka podjetja. Organizacije za človekove pravice Applu in še drugim podjetjem narekujejo, naj pritisnejo na proizvajalce na Kitajskem, a se to dogaja prepočasi. Tako imenovani rekruterji pogosto odpeljejo otroke delavcev in jih zadržujejo kot talce, da ti delajo zastonj ali za mizerno plačo. Prav tako ni nič nenavadnega, da otroci v teh tovarnah delajo po 300 ur na mesec.
Indija naj bi imela kar 18 milijonov sužnjev. Trenutno naj bi okoli 20.000 otrok, starih okoli šest let, tolklo sljudo, ki se uporablja v avtomobilski in kozmetični industriji. V nelegalnih rudnikih vsak mesec umre okoli deset otrok. Uporabniki pametnih telefonov smo sprožili tudi suženjstvo v Kongu, kjer naj bi bilo trenutno okoli 873.000 sužnjev. Otroci so prisiljeni kopati kobalt in koltan, ki se uporablja pri proizvodnji tehnoloških napravic. Sužnje uporabljajo tako vojaška vlada kot uporniki, da z njihovim delom financirajo vojno.
Okoli dva milijona sužnjev naj bi bilo v Pakistanu. Ti izdelujejo vse, od kirurških pripomočkov do opeke. V Turčiji je menda okoli pol milijona sužnjev, ki delajo v glavnem v proizvodnji hrane, med njimi ogromno otrok, ki so v državo pribežali kot begunci. Skoraj 1,5 milijona sužnjev pa naj bi bilo v Bangladešu. Organizacije ocenjujejo, da je tam okoli 15.000 otrok prisiljenih v zvijanje cigaret, ogromno sužnjev je povezanih tudi s proizvodnjo oblek. Leta 2013 je v zgradbi, ki se je podrla, umrlo 1130 delavcev, ki so delali v katastrofalnih razmerah za podjetja, kot so denimo Primark, Benetton, Walmart.
