Med redkimi, ki še obvladajo ta posel, je tudi Marjan Štampek iz Gmajne v krški občini, ki se s tem poklicem preživlja. Podkovski kovač je že dvajset let, kar pomeni, da je izkušen, vendar kljub temu pravi, da se učenje v tem poslu nikoli ne konča.
Bogdan Lesjak iz Zbur
Kovač Marjan že dvajset let skrbi za Lesjakove konje. »Če konj nima zdravih nog oziroma kopit, si lahko obenj,« je povedal Bogdan in dodal, da je z Marjanovim delom zelo zadovoljen. V hlevu ima tri konje.
Marjan je odrasel na kmetiji, pri hiši so imeli živino in tudi konje, a kovaštvo ga ni prav nič mikalo. Po osnovni šoli se je Marjan odločil za poklic metalurga - preoblikovalca (kovača). Srednjo šolo je obiskoval v Mariboru. Šele ko je nekaj časa delal v hlevu v Mokricah, kjer so imeli okrog dvajset konj, in pozneje na izobraževanju v Nemčiji, je poklic podkovskega kovača bolje spoznal in se zanj navdušil.
DELA ŠE PREVEČ
Marjan Štampek hodi po terenu po vsej Sloveniji, se pravi po kmetijah. Kot pravi, ima dela dovolj, pravzaprav preveč. Trudi se, da imajo »njegovi« konji negovano in podkovano kopito, ki omogoča živali normalno gibanje, dobro počutje in zdravje. Kako pogosto je treba zamenjati podkev, je odvisno od pasme in reje konja - najpogosteje je to na dva ali tri mesece.
»Imam veliko stalnih strank, kar je prednost, saj spremljam živali in ob obisku tudi svetujem,« je povedal Marjan, ki opaža, da večina za svoje konje dobro skrbi, a nasploh je danes konjem predobro, preveč jih crkljajo, vsega imajo v izobilju, težave pa so, ker nič ne delajo in naredijo premalo kilometrov.
AVTO Z DELOVNO OPREMO
V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so počasi začeli najprej izginjati furmani ter konji kot vozniki, za njimi pa tudi kovači, ki so znali konje podkovati.
Po terenu se vozi z delovnim avtom, v katerem ima vso potrebno kovaško opremo: od podkev, nakovala, pečice za gretje ali razbeljenje podkev, žebljev, pa seveda do orodja in pripomočkov za podkovanje, nego in oblikovanje kopit, kot so pile, nožki, klešče, kladiva, vrtalnik in tako dalje. Med delovno opremo sodi tudi zaščitno oblačilo - usnjene ojačane hlače ali predpasnik, trpežni čevlji, kajti delo kovača je tudi nevarno: lahko se opeče, udari … Poškoduje ga seveda lahko tudi konj, zato sta še kako pomembna umirjen pristop in ocena stanja konja. Kovač mora poznati mimiko živali, govorico telesa, znati mora pravilno odreagirati v vseh situacijah. Seveda ne gre tudi brez veterinarskih znanj. Dobro mora poznati anatomijo in fiziološke značilnosti kopit in parkljev.
VSAK KONJ IN KOPITO DRUGAČNO
Sicer pa je vsak konj drugačen od drugega in prav vsako kopito je drugačno od drugega - celo pri enem konju. Podkev mora kovač prirediti in namestiti tako, da se lepo prileže in uleže na kopito. Konju najprej odstrani staro podkev, očisti in obreže kopito, oblikuje roževino. Nato opravi še korekcijo kopita in preveri stojo živali. Umeri podkev, jo namesti in s kovaškimi žeblji pribije na kopito, ga še dokončno oblikuje in opili žeblje. Ob koncu konja pregleda in oceni, ali se dobro giblje.
POKLIC KOVAČA IZBRISALI
Podkovski kovači, ki jih je v Sloveniji le okrog deset ali petnajst, so se v zadnjem času povezali v združenje, saj niso zadovoljni, da pri nas sploh ni več kovaške šole.
»Šepa sistem izobraževanja, poklic kovača so preprosto izbrisali. Konjev je vse več, šole pa ni, ravno tako je vse manj tudi starih kovaških mojstrov, od katerih smo se še mi lahko učili. V tujini je vse drugače,« je povedal Marjan in dodal, da se vedno rad udeležuje izobraževanj. Kovači si izmenjujejo izkušnje in dobro sodelujejo.
