Deutsche Bank je največja finančna institucija v Nemčiji in velja za eno največjih svetovnih bank. Že nekaj časa pa se nad njo zgrinjajo vse večje težave. Ker je banka tako velik in pomemben akter na globalnem trgu, pa svetovni ekonomiji preti, da se bo brez astronomske pomoči tej banki znašla v novi veliki krizi. Grške težave torej prihajajo v osrčje EU.
Reuters
Tisto, kar so Nemci nedolgo tega očitali Grkom, se zdaj dogaja prav nemški banki, ki bo brez pomoči doživela propad.
Ko so se v Grčiji po sesutju svetovne ekonomije leta 2008 začele reševati njihove banke, so bili Nemci tisti, ki so jim žugali, da so živeli preveč razkošno in da so leni Grki, ki sicer v povprečju delajo več kot 600 ur več od Nemcev, živeli onkraj svojih zmožnosti.
Brezsramna banka, ki gleda samo na dobičke
Deutsche Bank ima sedež v Frankfurtu, v njej pa je zaposlenih več kot sto tisoč ljudi. Ustanovljena je bila že davnega leta 1870, nedolgo zatem pa je poslovala tudi v Šanghaju, Buenos Airesu in Rusiji. Banka je od leta 2008 zaradi goljufij, manipuliranja s cenami zlata in srebra ter kršenja ameriških sankcij plačala že več kot devet milijard dolarjev kazni. Banka ne velja več za klasično banko, saj se je preusmerila na veliko bolj dobičkonosno, a tudi tvegano poslovanje s finančnimi derivati, kar jo bo zdaj še kako teplo.
Takrat je Nemcem uspelo prepričati celotno EU, da morajo Grki za svoje težave odgovarjati in da so sami krivi za to, tudi zaradi goljufij v finančnem sektorju. Čeprav je zgodba mnogo bolj kompleksna in je že takrat kazalo, da imajo velik delež krivde pri grških težavah tudi nemške banke. Te so namreč Grkom posojale denar, da so lahko kupovali izdelke, ki jim jih je na njihovo tržišče izvažala Nemčija. Ta je imela tako dvojno korist; služila je s posojanjem denarja in prodajo svojih izdelkov. Ko pa je napočila kriza, so v imenu reševanja Grčije tej v zameno za brutalne varčevalne ukrepe ponudili finančno pomoč. Toda kot se je izkazalo pozneje, ta pomoč ni bila namenjena grškemu prebivalstvu, temveč reševanju finančnega sektorja. Več kot 95 odstotkov vse pomoči je namreč šlo nazaj v (predvsem nemške in francoske) banke, prebivalstvo tega denarja nikoli ni bilo deležno. Kako katastrofalne posledice so ti ukrepi pustili v državi, zgovorno pričajo številke: delež tistih, ki se spopadajo z revščino, že presega tretjino prebivalstva, več kot polovica mladih je brezposelnih, pokojnine pa so se skoraj razpolovile.
Bumerang efekt
Zdaj pa se vse to pridiganje in obsojanje držav juga Nemčiji vrača. Tudi njihova največja banka Deutsche Bank je namreč pred propadom. Sooča se z velikim upadom prihodkov. In vse bolj se zdi, da sama ne bo mogla rešiti težav. Te je še dodatno zaostrila kazen ZDA zaradi sistematičnih goljufij in zlorab na trgu, ki so še mnogo hujše od grških. Višina kazni, o kateri se sicer zdaj še pogajajo, je bila sprva vrtoglavih 14 milijard dolarjev, samo štiri milijarde več pa je trenutna tržna vrednost banke. Banka bo najverjetneje plačala okrog pet milijard dolarjev kazni.
Problem vere v trg
Reuters
Ne samo da ima nemška kanclerka vse več težav na domačem političnem parketu, zdaj ji grozi, da bo mogla požreti besede, ki jih je namenila državam na jugu.
Postavljata se vprašanji, kje se skrivajo vzroki za takšno stanje in kako je mogoče, da oblastniki z danes na jutri spreminjajo svoja stališča glede tako pomembnih problemov. Za odgovor na to je treba v enačbo vključiti neoliberalno ekonomsko doktrino, ki prevladuje že od konca sedemdesetih let. Ta naivno verjame, da bo trg uredil vse težave, s katerimi se spopada gospodarstvo. Toda če kaj, je kriza iz leta 2008 dokončno pokazala, da temu niti približno ni tako. Šele propad ameriške banke Lehman Brothers je takrat predramil odločevalce in pokazal, da morajo ukrepati. Če ne bi ukrepali, bi se takrat sesulo celotno svetovno gospodarstvo. Ljudje bi množično ostali brez služb, plač, pokojnin. In tudi zdaj bodo oblastniki skoraj gotovo morali ukrepati, čeprav nemška kanclerka Angela Merkel (za zdaj) trdi, da denarja v banko ne bodo dali.
Zgrešene ekonomske predstave
William K. Black, avtor knjige Najboljši način ropa banke je ustanovitev le-te
"Banka je prevelika, da bi lahko propadla, tako ekonomsko kot politično. Vsi na svetu vedo, da jo bo rešila nemška vlada, čeprav Merklova to zanika."
Toda bolj je verjetno, da bodo morali storiti prav to. Vse bolj se sprašujemo, kdo bo tokrat nosil breme financiranja nemških bank in kako bodo to izvedli. Pred kratkim je namreč na pobudo Nemčije »bail out« sistem reševanja bank, ki predvideva zunanje reševanje bank z denarjem državljanov, zamenjal »bail in« princip, ki breme reševanja prenaša na lastnike, delničarje in kreditorje. Toda prav to vztrajanje Nemčije pri tem principu v trenutkih, ko je ogrožena njihova banka, kaže, kako zgrešene so njihove ekonomske predstave. Zdaj bodo očitno morali kršiti lastna pravila, kar so po začetku krize že počeli.
Vrnitev skrajne desnice
Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da je bil glavni vzrok za veliko depresijo, ki se je začela leta 1929, verjetje v prosti trg. Tudi takrat so vztrajali pri varčevalnih ukrepih, fiskalnih uravnoteženostih, nižanju plač, nizki inflaciji in podobnem kot danes. V Nemčiji je bankir Heinrich Brüning s takim programom marca 1930 postal premier. Do leta 1932 je s takšnim programom javno trošenje zmanjšal za tretjino, plače so takrat padle za petino, nezaposlenost pa se je podvojila na 30 odstotkov. Vse to je prineslo plodna tla za vzpon Adolfa Hitlerja, ki je zmagal na naslednjih volitvah. Kaj je sledilo, dobro vemo. Šokantno pa je, da danes spet ponavljamo iste napake in da imajo te enake posledice. Skrajno desne stranke rastejo po Evropi kot gobe po dežju. Zavezništvo za Nemčijo, Svobodnjaki v Avstriji, Nacionalna fronta v Franciji, če naštejemo le nekaj strank, imajo dobre možnosti, da v prihodnje oblikujejo vladne politike. Vse to zato, ker obstoječi politiki niso bili zmožni spremeniti svojih pogubnih politik, ki že povzročajo razpad EU zaradi nezadovoljstva ljudi.
Propad podobne banke vodil v globalno krizo
Globalna kriza se je leta 2008 začela s propadom 158 let stare banke Lehman Brothers. Šlo je za resnično spektakularen dogodek brez primere v ekonomski zgodovini. Sedem let pred tem je propad 60 milijard dolarjev vrednega Enrona osupnil komentatorje. Toda Lehman, ki je bil pet dni pred propadom vreden 635 milijard dolarjev, je bil desetkrat večji od Enrona in, kar je še bolj dramatično, mnogo bolj prepleten z ostalimi finančnimi institucijami.
Sistem troši več, kot ustvari
Da odločevalci ne razumejo najbolje delovanja sistema, je pokazala že gospodinjsko-računovodska logika, ki jo je v javnost prinesla Merklova in so jo veselo razširjali tudi naši politiki. Po tej logiki ne bi smeli porabljati več, kot ustvarimo. Toda to, kar drži z vidika gospodinjstva, na makroravni države ne drži. V kapitalizmu namreč država mora porabljati več, da zaganja prihodnje gospodarstvo. Tako se na primer zadolževanje za gradnjo cest dolgoročno obrestuje, saj prinaša višjo gospodarsko rast. Podobno pa deluje tudi bančni sistem, ki izposoja neobstoječ denar. Če bi namreč v tem trenutku vsi upniki želeli dvigniti svoj denar na bankah, bi bilo denarja zgolj za desetino do petine vseh upnikov. In tu se skrivajo vzroki za krhkost sistema, ki v primerih nezaupanja lahko hitro pripelje do velikih težav. Prav to pa se zdaj dogaja z nemško banko. Kako prenapihnjena je njena vrednost, kaže podatek, da ima bruto izpostavljenost zaradi izvedenih finančnih instrumentov v vrednosti kar 42 tisoč milijard evrov. Če za primerjavo dodamo, da je nemški BDP tri milijarde evrov, vidimo, kakšen je razkorak, ki je nastal zaradi težnje po vse večjih profitih.
V požrešnost sili sistem
Pri želji po večjih dobičkih ljudje (tudi naš predsednik vlade Cerar) velikokrat moralizirajo o izgubljenih vrednotah. Toda pri tem se ne izpostavi, da kapitalistični sistem sili ljudi v to, da težijo k vedno večjim dobičkom, ne glede na pravne in moralne zadržke, ki pri tem nastajajo. Tisti, ki namreč ne sledijo igri po večjih profitih, hitro izpadejo iz igre, saj jih prehitijo ostali igralci. Kot pravi priznani sociolog Immanuel Wallerstein, sistem dobesedno slavi takšne ljudi. Ko je edino merilo denar, ne moremo pričakovati drugega kot razpad vrednot.
Veliki lahko kršijo pravila
Kljub temu pa pravila, ki jih moramo tako vneto spoštovati manjše države, vneto kršijo veliki. Prav zdaj pri nas poteka zgodba o tem, da smo za vsaj 1,3 milijarde evrov preveč sredstev dali v bančni sistem, na podlagi testov, ki so jih za nas pripravili v EU. Zdaj nas ista EU sili v privatizacijo, kjer bodo nekateri za to mastno zaslužili na račun našega denarja. Samo v primeru prodaje NKBM sumljivemu poštnemu nabiralniku v Luksemburgu, kjer so lastniki dobili za kar 600 milijonov preveč kapitalizirano banko. Medtem ko moramo manjši spoštovati pravila, bodo ta zagotovo obšli v primeru reševanja nemške banke.
V Sloveniji in preostalih državah območja evra bi sprva novo krizo občutili skozi dražje zadolževanje, krčenje aktivnosti bank, padec gospodarske rasti in nižje davčne izkupičke.
Brez pomoči grozi globalna kriza
Zaradi velikosti Deutsche Bank in njene prepletenosti z ostalimi finančnimi akterji svetu brez ukrepanja grozi velika kriza. Na to je junija letos opozoril tudi IMF. Težave ene banke se namreč lahko zaradi sistema hitro prenesejo na ostale. Velika večina denarja, s katerim operirajo v finančnem svetu, kot vidimo, nima svojega pokritja v realnem gospodarstvu. Gre za svet navideznih številk, ki jih premetavajo najmočnejši, toda v primeru neizbežnih kriz mora nekdo kriti njihovo hazardiranje. To breme se je v zadnji krizi preneslo na državljane in za krizo celo okrivilo javni sektor. Toda pravi problem se skriva v tem, da po krizi niso vzpostavili prepotrebne večje regulacije in nadzora nad finančnim sektorjem, da bi omilili škodo prihodnjih kriz in propadov bank. Zato je naslednja kriza sistema neizbežna, vprašanje je samo, ali bo sledila že zdaj z nemško banko ali pa se bo začasno prestavila na kasnejši čas, s kršenjem vseh zapovedi, ki jih malim in nemočnim vedno znova pridigajo oblastniki.
Reuters
