Prva leta življenja so za mnoge skrivnost, saj naši možgani še niso bili dovolj razviti, da bi se tega lahko spomnili. Zahvalimo se lahko le našim sorodnikom in prijateljem, ki nam pripovedujejo zgodbice in dogodivščine, ki smo jih doživeli kot otroci. Tudi fotografije nam dajo dober vpogled v naše zgodnje otroštvo. Vsi pa takšne sreče na žalost nimajo. Dober primer je Kari Rosvall iz Dublina. Bila je posvojena in je odraščala na Švedskem. Pred nekaj leti pa se je preselila na Irsko. Njeno otroštvo je bilo zmeraj skrivnostno. Ni vedela, kako je končala v sirotišnici, vse dokler ni dopolnila 64 let. Takrat je dobila v roke prvo fotografijo, na kateri je bila kot dojenček. Problem je nastal, ko je ugotovila, da je tisti, ki jo je fotografiral, nacist.
64 let je bila stara Kari, ko je dobila pismo s skrivnostno fotografijo.
ODKRIVANJE RESNICE
Tako se je začelo odkrivanje resnice o njenem zgodnjem otroštvu. Kari je ugotovila, da je bila del programa Lebensborn, ki je imel sedež v nacistični Nemčiji. Cilj programa je bil razmnoževanje arijske rase; njegov načrt je bil ustvariti čim več otrok, ki bi imeli svetle lase in modre uči. Njihova naloga v prihodnosti pa bi bila voditi tretji rajh.
LEBENSBORN
Program je bil skrivni projekt esesovcev in ideja Heinricha Himmlerja. Ta je bil obseden s konceptom »nadrase« ljudi, ki bi vladali svetu. Nekoč je dejal: »Če nam uspe ustvariti 200 milijonov ljudi te 'nadrase', bo svet pripadal nam.« Program so izvajali istočasno kot »končno rešitev«, katere cilj je bil pobiti čim več Židov, če ne kar vseh, in poseliti Evropo s tako imenovano arijsko raso.
Cilj programa je bil ustvariti čim več arijskih otrok. Henrich Himmler, vodja SS: "Če nam uspe ustvariti 200 milijonov ljudi te »nadrase«, bo svet pripadal nam."
RESNICA
Nemški vojaki, ki so potovali po skandinavskih državah, so ženske, ki so izpolnjevale arijska merila, napeljevali k temu, da se srečujejo s častniki SS in imajo z njimi otroke. Ena izmed teh žensk je bila tudi Karina mati. Ko je bila Kari še dojenček, so jo transportirali v Nemčijo, kjer so jo nastanili v edinem Lebensbornovem domu, ki je še obstajal, imenovanem Hohehorst. Vojna se je namreč končala, ko je bila Kari stara eno leto. Tako so otroci, ki so bili prej označeni kot vodje, bili le še grozen spomin na neodpustljive zločine. Ko je projekt propadel, so se Kari in ostali otroci, ki so bili del programa, skrivali na podstrešju Hohehorsta. Po nekaj dnevih skrivanja so jo rešili in tako je naslednja leta preživela v sirotišnici. Kasneje so jo posvojili in preselila se je na Švedsko. V svojih dvajsetih letih je poskušala odkriti, kaj se je dogajalo v njenem otroštvu. Našla je svojo biološko mater na Norveškem, a ta ji ni povedala, da je bila vpletena v program Lebensborn. To je izvedela šele, ko je na dom dobila pisma.
