Ni treba biti strokovnjak, da na sprehodu v gozd kjer koli po Sloveniji opaziš številna drevesa, ki odmirajo. Posušene smreke, od škodljivcev načeta debla, mogočna umirajoča drevesa ... Težave poznajo tudi v drugih državah. Pred kratim je britanski časopis Guardian pisal o težavi jesenovih dreves, ki jih je napadla bolezen in so tako rekoč na celotnem britanskem otoku obsojena na propad. Gre pravzaprav za dve težavi, ki sta napadli jesen: glivično obolenje, imenovano jesenov ožig, in jesenovega krasnika, zajedavskega hrošča, ki se skokovito širi. Članek že v naslovu kaže skrb: Bosta jesenov ožig in hrošč izbrisala jesenova drevesa iz britanske in evropske pokrajine? Težavo poznajo na Poljskem, Danskem, v Nemčiji in drugih državah. Bolezen pač ne pozna in upošteva meja ali ograj.
V Sloveniji je ta bolezen že več let
Stanje jesenovih dreves je zaradi škodljive glive, ki povzroča jesenov ožig, kritično tudi v Sloveniji, pravi Marija Kolšek z oddelka za varstvo gozdov na Zavodu za gozdove Slovenije. Jesenov ožig so gozdarji pri nas prvič zabeležili leta 2006, leta 2009 se je razširil po vsej državi, poškodb je vsako leto več, zato je treba posekati več dreves.
Kako prepoznati bolezen? »Prvi znaki so nekakšni ožigi, ki so bolezni dali ime, ko postanejo vršički črni, kot da bi bili ožgani. Včasih opazimo venenje listov in poganjkov. Začetni okužbi sledijo nekroze oziroma razkrajanje in odmiranje tkiva, iz vejic se širi navzdol po deblu, nastanejo lahko rakave rane na vejah in deblu. Oslabelo drevo je treba posekati. Težava je še v tem, da oslabelo drevo lahko napadejo tudi drugi škodljivci, na primer štorovka in dve vrsti podlubnikov,« pojasnjuje strokovnjakinja.
Vzrok je trgovina
V Sloveniji so težave zaradi okužbe z jesenovim ožigom zelo hude. Gozdovi se hitro posušijo. Jesenovo mladje lahko v petih letih propade in ga je treba nadomestiti z drugimi drevesnimi vrstami. Največkrat se to zgodi kar po naravni poti, kar gozdarji imenujejo naravno pomlajevanje.
Jesen ima rad vlažnejše lege, veliko ga je v Pomurju in ob Dravi. Tam so ga veliko sadili, odkar so se pojavile težave, pa sadijo ustreznejše vrste.
Zakaj se bolezen naenkrat tako razširi? »Znanstveniki so na začetku imeli precej težav z ugotavljanjem, kako se gliva širi in kako jo sploh prepoznati ali imenovati. Kasneje so ugotovili, da je bila prenesena v Evropo z Daljnega vzhoda, in sicer s trgovino z jesenovim lesom.« Z globalno trgovino so se škodljivi organizmi začeli hitro širiti po svetu, trgovske poti so jih pripeljale v nove dele sveta. To se dogaja vsak dan.
Nekatere škodljivce je mogoče opaziti hitro, druge morda šele po nekaj letih. Verjetno bi jih bilo še več, a nekateri tudi propadejo, saj nimajo gostiteljskih vrst in se ne morejo razmnoževati. Če so razmere ugodne in škodljivci nimajo naravnih sovražnikov, traja precej časa, da se spet vzpostavi naravno ravnovesje – tudi več deset let.
Proti škodljivcem se je težko boriti
Jesenov ožig že ima naravne sovražnike, a ti niso dovolj močni, da bi vplivali na moč okužbe ali zmanjševali njene posledice. Iz preteklih let poznamo zatiranje kostanjeve šiškarice. Žuželka je povzročala hude težave na pravem kostanju, grozilo mu je izumrtje. Širjenje škodljivca je bilo mogoče natančno spremljati zaradi šišk, ki so dobro vidne s prostim očesom. Lani so k nam načrtno vnesli parazita, ki napade šiškarico, neke vrste osico, naravno sovražnico na Daljnem vzhodu, od koder je bila k nam zanesena tudi šiškarica. Tak način sodi med biotično varstvo in je bil preverjen že v drugih državah.
Spomnimo se, da se je pred leti pri nas pojavila velika težava zaradi hruševega ožiga, ki je precej podobna bolezen, le da jo je bilo takrat mogoče omejiti. Prizadela je predvsem sadjarje, čeprav je nekaj gostiteljskih dreves tudi med gozdnimi vrstami. Tako se ožig ni razširil, je pa še vedno prisoten in ga je treba zatirati.
Skrb za zdravje gozdov
Marija Kolšek še poudari, kako pomembno se je v gozdarstvu boriti proti boleznim in drugim škodljivim organizmom. »Najpomembnejše je, da vzdržujemo zdravje in vitalnost gozdov, da odstranjujemo oslabela in sveže poškodovana drevesa po naravnih ujmah. Če nam to ne uspe, nastanejo težave. Tako se je zgodilo po žledu, zaradi katerega bi morali lani posekati dvainpolkrat več gozda kot običajno. To nam ni uspelo. Podlubniki so se razširili, ker smo odstranjevali le vidno poškodovana drevesa. Žled pa je oslabil tudi druga drevesa. Ta so ostala na videz zdrava, a je bil zaradi premikov in nagibov prizadet njihov koreninski sistem. Drobne koreninice so se potrgale, česar ne vidimo s prostim očesom, in posledice so vidne pozneje.«
Bomo ostali brez gozdov?
»Zagotovo ne,« odgovarja Kolškova. »Narava ima vedno prav, kot pravimo. Z vidika človeka gotovo prihaja do velike gospodarske škode. Narava pa bo poskrbela za gozd po svoje, z drugačno sestavo, več bo mladega gozda, več bo pretrganega gozda ter izmenjav mladega in starega gozda. Gozdna površina bo seveda ostajala. 60 odstotkov gozdne površine v Sloveniji še vedno bo, a struktura bo drugačna. Podobne pojave opazujemo zaradi sprememb podnebja. Nekatere vrste gozda se pomlajujejo z vrstami, ki imajo rade toploto in svetlobo. Tako bo gozd bolj prilagojen na toplejše podnebje.«
Hiter razvoj podlubnikov
»Podlubniki so družina hroščev, ena od njih so tudi lubadarji, o katerih slišimo večkrat. Podlubniki so vsi hrošči, ki živijo pod lubjem dreves,« pojasni Marija Kolšek. »V Sloveniji jih je okrog devetdeset vrst, osmerozobi smrekov lubadar pa povzroča največ škode v gozdovih. Podlubnik naseljuje vsa sveža poškodovana drevesa. Posebej močno se je namnožil lani, kar je posledica vseh večjih ujm. Slaba okoliščina je bila še ta, da je bilo lansko poletje zelo toplo in ugodno za razvoj žuželk. Ves razvoj je odvisen od vremenskega dogajanja in temperaturnih razmer. Topleje ko je, hitreje se razvijejo jajčeca, ličinke in odrasle žuželke. Lani so se namesto dveh razmnožile tri generacije žuželk. To je bila največja zabeležena namnožitev podlubnikov. Lani je bilo okrog dva milijona uničenih dreves, letos predvidevamo, da bodo poškodbe enake ali slabše. A vse je spet odvisno od vremena in uspešnosti sečnje.«
Bodo banane izginile?
Z boleznimi dreves se soočajo tudi drugje po svetu. V tropskih državah so zaskrbljeni zaradi glivične epidemije, imenovane panamska bolezen, ki je zajela velik del sveta, kjer pridelujejo banane. Lahko bi se zgodilo, da bomo na izobilje tega poceni in hranljivega sadeža morali preprosto pozabiti.
Bolezen, ki je napadla bananove palme, je prvič izbruhnila že okrog leta 1960, ko se je s Tajvana razširila v osrednje dela Azije, preko Pakistana na Bližnji vzhod in od tam v Afriko ter celo v Avstralijo. Zajela ni le še držav Srednje Amerike, kjer pridelajo okrog 85 odstotkov svetovne proizvodnje banan, a po mnenju mnogih je le še vprašanje časa, kdaj se bo nevarno obolenje razširilo še tja. Poimenovali so ga tropska dirka (tropical race, TR4). Gre za glivično obolenje dreves, ki napade deblo in preprečuje dotok dokov iz korenin v krošnjo ter plodove dreves. Ta so obsojena na počasno propadanje.
Strokovnjaki še niso odkrili sredstva ali načina za zatiranje glivic. Bolezen je najbolj prizadela sorto cavendish, torej 95 odstotkov svetovne pridelave banan. Od nje so odvisna lokalna gospodarstva, pa tudi svetovni trg, prepreden s trgovskimi tokovi, vrednimi na stotine milijonov dolarjev. Tudi FAO, svetovna organizacija za prehrano, ki si prizadeva izkoreniniti lakoto na svetu, je zaskrbljena, saj prav banane poleg riža in pšenice sodijo med temeljna živila, ki bi nasitila svetovno prebivalstvo.
In razlog za tako hitro širitev bolezni?
Imenuje se monokultura. Pridelovalci so opuščali sorte z manj pridelka in do visoko prevladujočega deleža pospeševali pridelavo ene same vrste dreves. Iz zgodovine bi se lahko naučili, da je opuščanje raznolikosti zelo nevarno, saj se je podvrsta glivice TR4 širila že pred petimi desetletji in v celoti uničila takrat najbolj razširjene nasade banan vrste gros michael. Danes se učna ura ponavlja.
Stoletne oljke propadajo
Oljka ni le drevo, znano po svoji dolgi življenjski dobi, tudi več sto let doseže. Je tudi simbol trdoživosti in odpornosti v najskromnejših razmerah, od vročine do suše. Njeno olje je osnova sredozemske prehrane, brez njega si ne moremo zamisliti tamkajšnjih jedi. Vendar je prihodnost oljk ogrožena zaradi bolezni, ki se hitro širi in bi lahko imela usodne posledice.
Na jugu Italije raste, tako pravi podatek v enem od znanih popotniških vodnikov, več kot 50 milijonov oljk, od zelo starih do mladih v nasadih, ki naj bi zaradi vse bolj cenjenega olja prinašali dobiček v prihodnje.
Pa ga bodo res? Leta 2013 so na oljkah opazili prva obolenja, a jim niso pripisovali večjega pomena, čeprav so se nekatera stara in odporna drevesa dobesedno posušila, kot da bi zgorela. To za oljke ni značilno. Težavo so najprej pripisovali zajedavcu, ki ga je mogoče uničevati s škropivom. A težave so se širile in tako so ugotovili prisotnost bakterije Xylella fastidiosa. V Italiji je dotlej niso poznali, težave pa je povzročala v Ameriki, tam so jo poimenovali Pierceva bolezen. Tam se je z oljk preselila na trto in druge kulture ter se prilagodila.
Monokultura – Vir težav
Bakterijo so opazili tudi v Franciji in nekaterih drugih sredozemskih državah. Proti njej se je težko boriti, saj napada drevesni les in ne plodov. Trenutno še nimajo učinkovitega sredstva za njeno zatiranje, razen uničevanja nasadov in strogega varovanja okuženih območij. Bojijo se prave epidemije, ki bi imela velikansko gospodarsko škodo. Poleg tega se številni strokovnjaki bojijo, da pravega razloga za propadanje dreves kljub prisotnosti bakterije še niso zares odkrili. Tudi v tem primeru bi bil lahko razlog monokultura, ki je na velikanskih površinah povsem izrinila vse druge rastlinske vrste. To je oljkam povzročilo svojevrsten stres in prekinilo naravne procese v tleh. Njihova sestava oljkam ne omogoča odpornosti. Tako imajo usodne bolezni prosto pot za širjenje.
