Vranckx, ki je vodja oddelka za plastično in rekonstrukcijsko medicino v Univerzitetni bolnišnici v Leuvnu, je na dan bruseljskih napadov, 22. marca, ravno prišel v službo, ko so dobili obvestilo o terorističnih napadih. Po njegovih besedah je takoj stekel načrt za ukrepanje ob terorističnih napadih, tako da so preklicali vse načrtovane operacije za tisti dan. Tiste operacije, ki so pa že bile v teku, so prekinili takoj, ko je bilo mogoče.
Ker je bolnišnica relativno blizu letališča, so že kmalu začeli sprejemati žrtve. Najprej so sprejeli otroke. "Povsod je bila kri od šrapnelov, majhnih delcev kovine iz kasetnih bomb. Otroci so bili prekriti s krvjo, a zaradi šoka niso niti jokali niti kričali," je povedal medijem. Nato so začeli sprejemati tudi odrasle. "Eksplozija je bila tako silovita, da so nastale zelo hude in kompleksne poškodbe," je dejal. To je bila sicer njegova prva izkušnja z zdravljenjem žrtev terorističnih napadov. So bile pa nekatere poškodbe podobne kot denimo pri prometnih nesrečah ali pri požarih.
Zaradi lanskoletnih napadov v Parizu so imeli izdelan podroben načrt za ukrepanje v takih primerih. Ker so bili dobro pripravljeni, je tudi organizacija dela po njegovih besedah stekla zelo dobro. Takoj so vse sodelavce, ne glede na to, ali so bili tisti dan planirani za delo ali ne, poklicali v službo.
Med operacijami niso mogli odstraniti vseh šrapnelov
Vranckx se sicer mudi v Ljubljani kot Godinov štipendist. Ameriško združenje za rekonstrukcijsko mikrokirurgijo namreč vsako leto izbere najbolj perspektivnega plastičnega kirurga na svetu in mu podeli najprestižnejšo nagrado na področju rekonstrukcijske kirurgije, to je Godinova štipendija, poimenovana po slovenskem zdravniku, ki je bil pionir mikrokirurške tehnike, replantacij odrezanih udov in prostega prenosa tkiv za oskrbo najtežjih poškodovancev. Postavil je temelje rekonstrukcijske kirurgije v Sloveniji in svetu.
Operirali so v 20 operacijskih sobah, delo pa je praviloma potekalo multidisciplinarno, kar pomeni, da so hkrati delali tako travmatologi, plastični kirurgi in drugi specialisti. V vsaki operacijski sobi je bilo med 10 in 15 ljudi.
Od več kot 200 ranjenih v napadih je v bolnišnicah še vedno 36 ljudi. Okrevanje večine ranjencev pa bo po njegovih besedah dolgotrajna. "Med operacijami nismo mogli odstraniti vseh šrapnelov, ki so se globoko zarili v meso. Če jih bo telo obdalo z ovojnico, ne bodo povzročali težav. Bolj verjetno je, da se bodo ti delci v telesu vneli in zagnojili in jih bomo morali odstranjevati. In ni težave, če so to le trije delci. Če gre za 30 ali celo 40 delcev, pa bo odstranjevanje trajalo tedne ali mesece," je povedal.
Upa, da nikoli več ne bo treba uporabiti kriznega načrta
Vranckx je na dan napadov operiral vse od prihoda v službo do 23. ure. "Zelo čustveno je, ko vidiš otroke v krvi, ampak nato se moraš zbrati. Ko zaslišiš zvoke aparatur v operacijski sobi, nastopi adrenalin in moraš samo zablokirati ostale misli in čustva."
Je pa vseeno bila ta izkušnja zelo velik psihičen napor zanj in za ostale zdravstvene delavce. "Na koncu dneva, ko prideš domov, se zaveš, da si ravno tako oče, brat, mož in prijatelj kot vse žrtve."
V tistem dnevu so se srečevali z velikimi družinskimi tragedijami. Prva dva otroka, ki so ju sprejeli, sta bila stara tri in pet let. Nato so sprejeli še mater, ki še danes leži na intenzivnem oddelku, medtem ko očeta niso našli vse do poznega popoldneva, je pojasnil in dodal, da upa, da jim več nikoli ne bo treba uporabiti tega kriznega načrta, čeprav v to nekoliko dvomi.
