Kot nam je zaupala, je še vedno v šoku zaradi dogodkov iz tistega dne, ki ji bodo do konca življenja ostali v spominu. »Po eni strani si srečen, da si preživel, po drugi strani pa ti je žal vseh žrtev,« svoje mešane občutke po dogodku opiše Anja. Sprva si je sicer želela iti na kasnejši let, ker pa je letela z nizkocenovnim ponudnikom, je bila ura leta k sreči bolj zgodnja.
Poslavljanje na kraju, kjer je kasneje odjeknila eksplozija
»Ko sem se tistega jutra zbujala, sem še v polsnu razmišljala, zakaj moram imeti tako zgodnji let in da bi resnično rada še odspala eno kitico in šla kasneje na letališče. Že ob petih smo morali oditi do Antwerpna. In nekaj pred šesto sva se s fantom poslavljala prav na mestu, kjer je odjeknila eksplozija,« opisuje Anja in pove, da je na letališču videla samo štiri vojake in si še mislila, da je objekt premalo varovan. Nato pa je spremenila mnenje, ko so jo na letališču bolj podrobno pregledali, ker niso natanko vedeli, kaj ima v torbi.
V Benetkah šok ob novici o smrtnih žrtvah
»Po pristanku na letališču Treviso sem odšla na avtobus, namenjen na železniško postajo. Kupila sem karto in se usedla na kavo v bližnjem lokalu, kjer so imeli povezavo z internetom. Takrat pa sem dobila sporočilo pretresene mame, da naj se javim, da so bile v Bruslju eksplozije. Nisem je resno jemala, vendar sem ji odgovorila, da že čakam na vlak,« opisuje Anja in doda, da je nato dobila še sporočilo od prijateljice Staše. »Nikomur nisem povedala za uro leta, zato so bili še bolj v skrbeh. Mamo so mirili v službi. Samo moj fant je vedel, da sem bila že varno v zraku. Nato so mi poslali še sporočilo o članku in 17 mrtvih. Takrat sem se samo sesedla na stol in zastrmela predse.«
Kasnejši let bi lahko bil usoden
»Zavedla sem se, da mi je prav bolj zgoden let verjetno rešil življenje,« še pove Anja in pravi, da so ji po glavi švigala številna vprašanja. Čez petnajst minut se je odpravila na vlak in ostala brez povezave z Belgijo. »Moja belgijska številka ne deluje zunaj države, zato nisem vedela, kaj natanko se je zgodilo, in če so moji belgijski prijatelji v redu. Nestrpno sem čakala, da pridem domov. Šele ko sem ob enih prispela domov, sem videla številna zaskrbljena sporočila prijateljev iz Belgije, pa tudi tistih iz Slovenije.«
Neznanska sreča
»Ko mi je prijatelj iz Belgije povedal, da je lokal Starbucks uničen, sem planila v jok. Točno tam, kjer sva se s fantom dobro uro pred tem poslavljala in objemala, je odjeknila eksplozija, kjer so umrli ljudje,« dogodke opiše Anja. In pove, da je imela neznansko srečo v nesreči. »Še kar ne morem dojeti, kaj bi se mi lahko zgodilo tisto jutro, če bi bil let kasneje ali če bi bil let prestavljen ali pa v primeru, da bi let zamudila. Tako blizu sem bila vsem tem grozotam. Kako lahko nekdo naredi kaj takega?« se vpraša Anja in še pove, da zdaj na življenje gleda malo drugače. »Nič ni samoumevno, hvaležni moramo biti za vsak dan življenja, ki nam je dan. Nikoli ne vemo, kaj se lahko zgodi jutri.«
