»Situacija je zelo težka, demonstriramo že 10 mesecev, a se vlada na naše proteste ne odziva. Vse, kar zahtevamo, je, da dobimo zeleno karto, da lahko delamo. Ne želimo izkoriščati sistema, želimo samo legalno delati, tako kot vsi ostali,« razloge za udeležbo na protestu pojasnjuje Doudou iz Gambije. V evropski prestolnici je že četrto leto, ves čas brez papirjev. »Brez dovolilnice smo prisiljeni v delo na črno, delodajalci nas tako izkoriščajo. Prisiljen si sprejeti kakršnekoli pogoje, saj konec dneva nekako moraš jesti.«
»Ni lahko, večina nas živi v zasedenih zgradbah. Velikokrat smo brez vode in elektrike, veliko težav imamo z bolniško oskrbo. Občasno nas obišče policija, vendar nas za zdaj ne preganja iz naših skvotov,« nadaljuje Doudou, ki nas povabi v skvot z imenom Hiša tistih brez papirjev.
»Želim samo delati, domov se ne morem vrniti, saj je moj oče delal na ameriškem letališču, zato me talibani sumničijo,« svojo tragično pripoved zaključi Faradin iz Afganistana.
Stoji na bulvarju Leopolda II., lokaciji pomenljivega naslova. Leopold II. je bil belgijski kralj, ki mu evropske velesile 19. stoletja niso dale mandata za kolonialni podvig v belgijskem Kongu. Nesojeni kolonizator je izčrpavanje periferije maskiral s pretvezo humanitarne dejavnosti – ustanovil je nevladno organizacijo Svobodna država Kongo. Tako je prevzel odgovornost za največji diplomatski škandal in humanitarno katastrofo na prehodu v 20. stoletje. Razsvetljena Evropa je za njene razsežnosti izvedela šele naknadno, med ostalim so popisane na straneh knjige Srce teme, po kateri je bil pozneje posnet vojni film Apokalipsa zdaj!
Migranti, ki so v center prišli s periferije, se zavedajo, da so sem potovali v istem čolnu. Razkažejo nam skupnostno kuhinjo, v kateri en kuhar pripravlja obroke za skoraj 200 ljudi. Prihajajo iz različnih držav in celin, a med seboj tkejo vezi solidarnosti. Mediji jih ignorirajo, na skupščinah se zato organizirajo v kolektivne akcije – to so predvsem protesti pred belgijskim uradom za migracije, kjer smo jih tudi prvič opazili. »Če le neviden životariš v skvotu, se nič ne spremeni. Če želimo doseči pravico do dostojnega življenja, se moramo zanjo boriti vsak dan,« je odločen Malik iz Mavretanije, ki je iz te segregirane države pobegnil zaradi diskriminacije njenih avtohtonih prebivalcev s strani belskih naseljencev. S protesti so dosegli, da jim je prisluhnil vodja državnega odseka za azil in migracije Freddy Rosemont, obljubljeno jim je bilo, da jim bo prisluhnil celo belgijski premier Charles Michel, vendar je ta odpovedal sestanek.
Odločevalci na ravni Evrope so doslej pokazali zanemarljive namene razrešiti vse bolj pereče reševanje krize z migranti. Mediji smo skoraj kot o škandalu poročali o namenih Evropske komisije, da na ravni EU določi kvote za sprejem iskalcev azila in krizo tako solidarnostno razprši med vse članice Evropske unije. Tudi naš premier Miro Cerar se je posvetil predvsem lobiranju, da bi bil odstotek Slovenije pri sprejemanju prosilcev za azil čim manjši, pri čemer je zamolčano, da je načrtovanih 40 tisoč azilnih mest pri reki beguncev z Bližnjega vzhoda le kaplja v morje. Samo v Turčiji so trije milijoni beguncev iz Sirije.
Grčija protestira, da jo ima Evropa za azilno državo, v kateri naj se ustavijo migracijski tokovi. Od države, ki ne zmore skrbeti niti za lastno prebivalstvo, se pričakuje, da bo izšolala in nahranila te množice ljudi ter jih izobražene in polikane posredovala trgu centra, ki išče le motivirano delovno silo. Grški protesti se medtem izgubljajo v ščebetanju ekonomskega šovinizma, uperjenega proti domnevno lenemu sredozemskemu narodu.
