Striktno sekularni Kurdi svoje identitete ne gradijo na podlagi religioznih ločin, ki so po koncu hladne vojne začele ideološko dominirati v regiji Bližnjega vzhoda. Naseljujejo gorato območje, bogato z ogljikovodiki, zato jim regionalne sile nočejo podeliti avtonomije ali lastne države.
Sirija
Province v območju Rožava, kar v kurdščini pomeni zahod, so bile preteklo leto pod silovitim pritiskom teroristične skupine Daeš (Islamska država), ki je bila sredi marca zaradi ameriških zračnih napadov prisiljena prekiniti obleganje najzahodnejšega mesta Kobane. V obrambi tega so sodelovale kurdske samoorganizirane enote YPG in YPJ, pri čemer prvo sestavljajo moški in drugo ženske prostovoljke. Do manjše mere so jim pomagale enote pešmerga, redne vojske iraškega Kurdistana, ki je močno povezan s Turčijo. Potem ko so se iz regije umaknile sile, zveste sirskemu samodržcu Al-Asadu, so morali za orožje prijeti kurdski prostovoljci iz Turčije in Rožave, pri čemer jim je zaradi njihovih povezav s stranko PKK prehod turško-sirske meje onemogočala Turčija. Če bo Rožava preživela obleganje, lahko postane osvobojeni otok s sekularnim, egalitarnim in socialističnim pristopom do vprašanja žensk, upravljanja, ekonomije in uporabe zemlje; oblit z morjem islamistov.
Turčija
Kurdsko narodno gibanje je konec 20. stoletja poosebljala stalinistična stranka PKK, ki jo je idejno in dejansko iz pribežališča v sirski prestolnici vodil Abdulah Ocalan in proti kateremu je Ankara izvajala brutalno vojno. Ocalan je moral državo zapustiti leta 1998, ko je Turčija Siriji odkrito zagrozila z vojno, če mu bo še naprej nudila zavetje. Po 180 dneh bega so ga v kenijskem Nairobiju zajeli turški obveščevalci, domnevno s pomočjo ameriške obveščevalne agencije CIA. Na sojenju v Turčiji je Ocalan demantiral večino zahtev PKK-ja po lastni kurdski državi, kar je povsem razočaralo njegove sledilce in sprožilo reformiranje stranke PKK iz stalinističnega modela v socialistični demokratični konfederalizem, pri čemer je teorijo za to iz turškega zapora prispeval tudi Ocalan. V tem razvoju so posebno mesto dobile ženske, saj je odtlej vsaka funkcija v stranki podvojena – na vsako funkcijo sta namreč imenovana tako moški kot ženska.
Irak
Največ pravic so Kurdi pridobili na severu Iraka, kjer jim je ameriška administracija po okupaciji Iraka leta 2003 podelila avtonomijo. Z nafto bogato regijo z demokratičnimi vzvodi in rednimi volitvami obvladujeta dinastiji Talabani in Barzani. Obema dinastijama organizacije za varovanje človekovih pravic očitajo skorumpiranost in nepotizem ter posredno obvladovanje gospodarstva v regiji. Prva obvladuje socialdemokratsko stranko PUK, druga močnejšo nacionalistično KDP, iz katere prihaja tudi aktualni predsednik Kurdistana Masud Barzani. Ekonomsko so močno povezani s Turčijo, s katero trgujejo z nafto.
Iran
Naslovnice medijev so prezrle revolucionarno vrenje kurdske manjšine na zahodu Irana, ki ga je sprožila smrt kurdskega dekleta Farinaz Kosravani (23), ki se je 4. maja vrglo iz četrtega nadstropja hotela v mestu Marabad. Kurdski viri navajajo, da jo je posilil agent iranske tajne policije, na iranskih družbenih omrežjih pa se je nato pojavil posnetek, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bilo spolno občevanje prostovoljno. 7. maja so sledili protesti Kurdov, ki so se hitro sprevrgli v nasilje, saj so iranske posebne enote v poskusu razpršiti množico uporabile ostro strelivo, poroča medijska mreža ARA News. Kurdski pisatelj Abdo Khalil je za omenjeni medij pojasnil, da proteste razume kot nadaljevanje kurdske revolucije, brutalno zatrte od iranskih oblasti pred sedmimi desetletji.
