Mašović, ki se že leta ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995, je na okrogli mizi, ki sta jo ob 20. obletnici genocida v Srebrenici organizirala zavoda Pogreb ni tabu ter Averroes, povedal, da so od skupno 32.152 pogrešanih doslej našli in izkopali posmrtne ostanke 26.000 ljudi. Od teh so identificirali 23.500 ljudi, katerih posmrtne ostanke so predali družinam in pokopali.
Gotovo pa je, kot je dejal, da posmrtnih ostankov vseh ostalih 7500 do 8000 pogrešanih ne bodo našli, ker "bodo nekatere žrtve ostale dobro skrite, saj ne obstajajo več žive priče, ki bi lahko pokazale, kje so". Najdejo jih lahko le slučajno. Drugi razlog pa je ta, da posmrtni ostanki nekaterih žrtev fizično ne obstajajo več, ker so bila trupla uničena, požgana.
A poudaril je, da bo delo nadaljeval v želji, da bi jih našli. Na vprašanje, kako je zadovoljen z doseženim, je dejal, da je "težko biti zadovoljen". Na eni strani se zaveda, "da so ob minimalnih resursih in ogromnih naporih dosegli, kot so se izrazili tujci, kolosalne rezultate".
Na drugi strani pa "ostaja 7000 ljudi, ki jih ni, ostaja vsaj štirikrat toliko njihovih najbližjih sorodnikov, ki gredo še vedno vsako noč v posteljo z eno samo mislijo - ali bo prihodnji dan prinesel kakšno novico o njih, zjutraj pa vstajajo s to isto mislijo".
BiH je sicer po podatkih ZN, kot je povedal, prva na svetu po rezultatih pri iskanju pogrešanih in tudi njihovi identifikaciji. Je tudi edina država na svetu, ki ima zakon o pogrešanih in poseben inštitut za pogrešane osebe, ki ga vodi sama.
Gost zelo dobro obiskane okrogle mize je bil tudi Mehmedalija Alić iz Potočarjev pri Srebrenici, ki je v genocidu v Srebrenici julija 1995 izgubil več članov ožje in širše družine, tudi dva brata; njegov gluhonemi brat je še vedno pogrešan. Že kot najstnik je prišel v Slovenijo, kjer je delal kot rudar v Zagorju, nato bil od leta 1992 "pet let in en mesec izbrisan", kasneje pa je vodil raziskovanje Hude jame. Svoje pretresljivo zgodbo je opisal v avtobiografskem delu Nihče.
Na okrogli mizi je izpostavil, da ga je pri delu v vojnem grobišču v Hudi jami vodila želja "po iskanju mrtvih, vrnitvi dostojanstva in pravice do groba, ki ga ima vsak človek". Pri delu ni bil deležen naklonjenosti, ni dobil ustrezne strokovne ekipe in sredstev, a je 2. marca 2009 uspel prebiti enajsto pregrado, kjer je našel "gmoto okoli 450-460 ljudi, ki so bili naloženi eden na drugem".
"Vodila me je sila iskanja, saj takrat še nisem našel svojih dveh bratov, pobili so mi ves moj rod, vse prijatelje ... Nisem se mogel ustaviti, dokler nisem prišel do te grobnice," je povedal in izrazil obžalovanje, da je Huda jama povzročila velik razdor v slovenski politiki in družbi.
"Včasih mi je žal, da me je usoda vpletla v to, a po drugi strani se je moralo zgoditi, da ta družba enkrat razčisti s svojo preteklostjo, ker brez tega ne vem, kako bo imela prihodnost," je dejal. Sedaj prepušča slovenski stroki in politiki, da delo dokončata na dostojen način, je med drugim povedal Alić, ki je sicer ob tem kot še posebej grenko izpostavil svojo izkušnjo, ko je bil kot človek brez madeža v življenju s svojo družino več let izbrisan.
Sedaj kot upokojenec v svoji vasi pri Srebrenici sam gradi igrišče, da bi "vrnil upanje vaščanom", in spominsko obeležje okoli 50 vaščanom, med njimi "29 Alićem".
Prihodnji dogodek ob 20. obletnici genocida v Srebrenici, ki jih organizirata zavoda Pogreb ni tabu ter Averroes, bo 11. junija v ljubljanski mestni hiši, in sicer odprtje razstave fotografij o Srebrenici.