Obama je povrh ukazal še sankcije proti sedmim venezuelskim državnim funkcionarjem. »Zdaj imamo orodje za blokado njihove lastnine in njihove uporabe finančnih sistemov Združenih držav Amerike,« je pojasnil Josh Earnest, tiskovni predstavnik Bele hiše, ki je »globoko zaskrbljen zaradi poskusov venezuelske vlade eskalirati pritisk na politične nasprotnike. Problemi Venezuele ne morejo biti rešeni s kriminalizacijo oporečništva«.
Problemi Venezuele
Socialna demokracija, ki jo je demokratično izvoljeni Hugo Chavez utemeljil na naftnih zaslužkih, je odvisna od njene cene in volje ZDA, ki so največji trgovski partner Venezuele in bi si rade izborile tudi večji politični vpliv na njene odločitve. Venezuela vlado ZDA obtožuje, da podpira opozicijske poskuse destabilizacije oblasti, z omenjenimi ukrepi pa celo odpira vrata vojaški intervenciji ali vsaj tajnim operacijam ameriških obveščevalnih služb.
»Zdaj imamo orodje za blokado njihove lastnine in njihove uporabe finančnih sistemov Združenih držav Amerike.« Josh Ernest, tiskovni predstavnik Bele hiše
Venezuelske oblasti so namreč pred mesecem dni aretirale župana Caracasa Antonia Ledezma na podlagi obtožnice, da je z ZDA koval zaroto in skušal izvesti državni udar. Ledezma nasprotuje, da oblast predsednika NicolasaMadura ne želi predčasnih volitev, saj bi na teh gotovo izgubila. Meritve javnega mnenja Maduru gotovo niso naklonjene, njegovi rejtingi so namreč strmoglavili zaradi propadajoče ekonomije.
Stanje te je očitno, police trgovin so prazne, vlada pa je nedavno sprejela zakon, ki na blagajnah uvaja čitalnike prstnih odtisov, s katerimi skušajo nadzorovati potrošnjo subvencioniranih živil. Goljufi te namreč tihotapijo v sosednjo Kolumbijo ali jih po tržnih cenah prodajajo na črnem trgu. Oblasti slednje imenujejo ekonomska vojna, ki naj bi jo proti njim izvajala opozicija, za katero stojijo interesi kapitala. S čitalniki želijo preprečiti tudi t. i. kopičenje živil; oblasti trdijo, da so v preteklih mesecih v racijah odkrile več skladišč podjetij, povezanih z opozicijo, kjer naj bi ta grmadila dobrine, za katerimi vlada veliko povpraševanje.
Venezuelski izvoz sicer v 95 odstotkih temelji na ogljikovodikih, vsak padec cen nafte zato globoko pretrese državni proračun, ki se mora povrh spopadati še z visoko inflacijo. Slednja je, med vrsto drugih necelovitih regulacij, vzrok za beg kapitala iz države. Vrednost venezuelskega bolivarja je zaradi fiksnih menjalnih tečajev v državnih menjalnicah precenjena, zanj je tako mogoče dobiti več ameriških dolarjev, kot jih je dejansko vreden. Dolarje kupujejo predvsem pripadniki srednjega sloja, ki jih na črnem trgu pretopijo nazaj v bolivarje in si tako s siromašenjem države ustvarjajo dobiček. Oblasti tega ne znajo učinkovito nasloviti, med drugim so tako uvedle mehanizem, zaradi katerega moraš ob kupovanju deviz kot dokaz namena potovanja predložiti letalsko karto, a goljufi te preprosto kupijo in pozneje odpovejo. Ukrepi za nadzor vrednosti bolivarja se tako po mnenju Gregoryja Wilperta, ustanovitelja portala Venesuela Analysis, doslej niso izkazali za učinkovite. Meni namreč, da tržni menjalni tečaj med dolarjem in bolivarjem ustvarja preveč priložnosti za goljufanje.
