Na svoj prvi dan vladanja je grška koalicija radikalno levih strank Siriza preklicala privatizacijski program pristanišč in energetskega sektorja. Zavezala se je k programu zaposlovanja, s katerim želijo ponovno ustvariti delovna mesta za približno 15 tisoč delavcev, hkrati pa so napovedali dvig minimalnih plač in pokojnin v skupni višini 12 milijard evrov.
Veliko presenečenje je bilo imenovanje Janisa Varoufakisa za finančnega ministra. Odločni ekonomist z dvojnim, grško-avstralskim državljanstvom je napovedal, da se bo Grčija s tako imenovano Trojko (Evropska centralna banka, Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad) pogajala kot »suverena država«. Z drugimi besedami, Trojko in njene zahteve bodo nehali prepoznavati in začeli spodbijati njeno legalnost. Strategija torej ni zgolj pogajanje o reprogramiranju dolga do držav iz centra Evropske unije, nasprotno, priznani akademik Varoufakis napoveduje, da nameravajo razširiti sam institucionalni ustroj Evropske unije, ki Grčijo trenutno sili v varčevanje.
Temu svežemu vetru v siceršnjem enoumju pri reševanju fiskalne krize evropskega obrobja je nemudoma pritegnil Luka Mesec iz Združene levice (ZL), za Planet TV je pojasnil: »Če si bo Grčija za reševanje svoje krize izborila več manevrskega prostora, bodo lahko tudi Slovenija, Irska, Portugalska, Španija zahtevale več prostora za 'dihanje'. Če Grki dobijo možnost delnega odpisa dolgov, lahko to zahteva tudi Slovenija.«
Podobno kot Siriza je tudi ZL v programsko točko vključila zahtevo po izterjavi vojnih reparacij od Nemčije, ki je bila v drugi svetovni vojni agresor. Mesec pravi: »Zahteve so upravičene, saj se je Nemčija zavezala k plačilu vojne škode, oškodovane države pa so ji omogočile dolg, večdesetleten odlog. Zavezniki po 2. svetovni vojni namreč niso hoteli stisniti Nemčije, tako kot so jo po prvi, saj je to tlakovalo pot nacizmu in novi vojni. Kakorkoli, Nemčija je zdaj, 70 let pozneje, povsem rehabilitirana, Slovenija in druge države oškodovanke pa na psu. Če kdaj, je zdaj primeren trenutek za začetek pogajanj o tem.«
Britanski Guardian piše, da so Zavezniki tedaj potrebovali močno Zahodno Nemčijo, zato so se njeni kreditorji leta 1953 zbrali v Londonu, med njimi so bile tudi Jugoslavija, Grčija in Španija. Te države so tedaj pravilno prepoznale, da plačilo dolgov ni le dolžnost dolžnika, ampak morajo pri izgradnji stabilne in uspešne Evrope sodelovati tudi upniki. Nemčiji so tako odpisali 50 odstotkov dolgov, pri čemer so bili v sporazum vključeni dolgovi do zasebnega sektorja in celo do posameznikov. Eden bolj progresivnih členov te pogodbe je bila klavzula, ki je reparacije Zahodne Nemčije omejila na tri odstotne točke njenega letnega izvoza. To je pomenilo, da so dolžniki morali kupovati nemški izvoz, v primeru, da so želeli biti poplačani. S tem so bili prav tako obvezani k interesu, da ekonomija Zahodne Nemčije uživa gospodarsko rast, kar je tudi bil poglavitni razlog za nemški gospodarski razcvet po drugi svetovni vojni.
Trenutna strategija Nemčije do držav periferije pa je popolnoma nasprotna, breme vračila dolga želi prenesti izključno na dolžnike, s čimer poskuša njihovo ekonomijo narediti bolj konkurenčno s posegi v plače in ustvarjanjem širokega razreda brezposelnih delavcev. Vendar tako ustvarjeni izvoz brez kreditodajalcev, ki bi ga bili pripravljeni kupiti, ne bo izhod iz rešitve, saj prinaša le trpljenje, kateremu ni videti kraja.
